Dragan, Živadinov
Kozmokinetični kabinet Noordung
Leta 1990 je Dragan Živadinov (1960–), soustanovitelj Neue Slowenische Kunst, njegovega oddelka za gledališče, Gledališča sester Scipion Nasice, ustanovljenega 1983 in samoukinjenega 1987, v istem letu ustanovitelj Kozmokinetičnega gledališča Rdeči pilot (do 1990), ustanovil Kozmokinetični kabinet Noordung (KkN) in mu že pet let zatem določil končno letnico obstoja, 2045. S tem je začel z delovanjem na področju postgravitacijske umetnosti, ki ni slog, pač pa prostor, v katerem bo v bližnji bodočnosti prihodnosti mogoče graditi umetnost v pogojih breztežnosti. Postgravitacijske umetnosti, sinonima za delovanje KKozmokinetičnega kabineta Noordung, po besedah D. Živadinova ne določa utopija, temveč heterotopija. Beseda »kabinet« v projektu pa označuje prizorišče miselnega dogajanja kot avtonomen, zaključen univerzum, ki je zbirnik informacij o kulturalizaciji vesolja. To so različni modeli sveta, ki se manifestirajo v družbenih vzorcih in odražajo v umetnosti, izhajajo pa tako iz preteklosti kot tudi sedanjosti in hkrati prihodnjih dogodkov v 50-letnem časovnem obdobju. Noordung je psevdonim slovenskega pionirja vesoljske raketne tehnike Hermana Potočnika (1892–1929). Za njegovo delo se D. Živadinov navdušuje že od študentskih let, od leta 1983, ko se je prvič seznanil s Potočnikovimi znanstvenimi in tehnološkimi odkritji in hkrati prepoznal Noordungovo neposredno povezavo s filmom Odiseja 2001, v katerem je bil uporabljen njegov model vesoljske postaje, objavljen v knjigi Problem vožnje po vesolju (Berlin, 1929). V njej je avtor med prvimi predvidel prodor v globine vesolja.
Leta 1995 se je z D. Živadinovomu pridružila začela delovati akademska slikarka Dunja Zupančič (1963–) in skupaj sta začela procesirati Petdesetletni projektil 1995–2045:: / Noordung, ki ga podpisujeta kot BIOMEHATRON – NOORDUNG. Biomehanika je aplikacija mehanskih principov na žive organizme, mMehatronika paje veja strojne znanosti, ki združuje mehaniko in elektroniko. Tako D. Živadinov ni samo vstopil v novo življenje, marveč je prešel tudi na novo stopnjo delovanja; drugače kot pri Neue Slowenische Kunst (NSK), kjer je deloval v množini, sta z D. Zupančič delovalaujeta v dvojini, od l.eta 2005 pa skupaj z oblikovalcem breztežnostnih okolij Miho Turšičem (1975–).
Po premieri Petdesetletnega projektila 1995–2045::5 / Noordung se je D. Živadinov leta 1995 upokojil in čakal na prvo ponovitev predstave leta 2005. Ta izstop iz gledališča je zanj pomenil vstop v popolno avtonomijo režije vseh režij, zato se danes ne podpisuje več kot režiser, pač pa kot atraktor. Tega leta se je D. Živadinov posvetil tudi telekozmizmu, telelogiji in postgravitacijski umetnosti. Medtem je leta 1998 postal kandidat za kozmonavta v središču za usposabljanje kozmonavtov Jurija Gagarina v Zvezdnem mestu v Ruski federaciji. Kljub skupnemu izhodišču z NSK zagovarja Kozmokinetični kabinet Noordung popolno odcepljenost.
Prvo naseljeno skulpturo Molitveni stroj Noordung je D. Živadinov skupaj z arhitektom in vizualnim umetnikom iz Moskve Vadimom Fiškinom (1965–) že leta 1992 izvedel v SNG Opera in Balet Ljubljana. Ustvarjanje naseljenih skulptur predstavlja prvo fazo delovanja Kozmokinetičnega kabineta NoordungkN.
Druga naseljena skulptura je bila predstavljena leta 1995 kot Petdesetletni projektil 1995–2045:: / Noordung D. Živadinova in D. Zupančič v Festivalni dvorani v Ljubljani. Projektil pomeni izstrelitev ideje, ki traja v določenem času; konkretno označuje 50-letno časovno kapsulo. 20. aprila 1995 ob 22. uri je šestnajst igralcev – Damjana Černe (1958–), Ivan Godnič (1963–), Milena Grm (1942–), Uroš Maček (1960–), Marko Mlačnik (1959–), Maruša Oblak (1966–), Mojca Partljič (1964–), Robert Prebil (1964–), Pavle Ravnohrib (1956–), Mateja Rebolj (1950–), Romana Šalehar (1969–), Mario Šelih (1962–), Marinka Štern (1947–), Borut Veselko (1959–), Iva Zupančič (1931–) in Jonas Žnidaršič (1962–) – prvič izvedlo projektil, ki se je in bo od takrat na isti dan, ob istem času, z istimi igralci in istim besedilom ponavljal vsakih 10 let (2005, 2015, 2025, 2035 in zadnjič 2045). Če bo kdo odkateri izmed igralcev umrl, ga bo zamenjal daljinsko voden znak. Igralce in njihov tekst bo zamenjal ritem, igralke pa melodija. Leta 2045 bo v scenskem prostoru le še 16 znakov in glasba namesto igralcev in igralk. Tega leta bo D. Živadinov poletel z vesoljskim plovilom in do 1. maja znake namestil na 16 točk v geostacionarni orbiti okrog planeta Zemlja, v višini 35.900 km, ki jo je prvi določil pionir vesoljskih poletov, znanstvenik Herman Potočnik Noordung. V Noordungovo orbito bo leta D. Živadinov poletel iz raketnega izstrelišča Pliseck v Ruski federaciji. Skozi digitalno, ki je po besedah D. Živadinova napol analogna pot do kvantnega, bo prestopil v postajo – kozmokinetični kabinet, ki je točka tranzicije v popolno postgravitacijsko umetnost. Hkrati bo D. Živadinov v Noordungovi orbiti končal ne le svoj projektil, temveč tudi svoje življenje.
Takrat bodo modeli/znaki, zamenjave za igralce in igralke, postali umetniški sateliti – umboti, ki bodo na Zemljo pošiljali informacije o igralcu na dva načina: njegovo ali njeno biografijo na Zemljo, njegov ali njen mrežni model, izris obraza, pa v globino vesolja. V manifestativnem besedilu iz leta 1995, objavljenem v gledališkem listu Festivala svjetskog kazališta leta 2005 v Zagrebu, je zapisano še: »Dunja Zupančič in Dragan Živadinov se zavzemava za abstraktno gledališče v gravitaciji nič in absolutni nič.«
Po premieri Petdesetletnega projektila 1995–2045:: / Noordung leta 1995 sta se D. Živadinov in D. Zupančič za vmesna obdobja odločila vsako leto zgraditi dve gledališki obliki, s katerima estetizirata svoje priprave na smrt. Prva je obred poslavljanja, druga informance.
Obred poslavljanja pomeni poslavljanje od igralcev, ki so del tega projekta, in od umetnikov, ki so D. Živadinova v umetnosti izoblikovali, oziroma od odločilnih slogovnih formacij 20. stoletja (konstruktivistični Tank, konceptualistični OHO, NSK). Do svoje preteklosti se je D. Živadinov opredelil: »[...] v 20-ih letih je skupina Tank izrekla: “Vse, kar razglasiš za umetniško delo, je umetniško delo.” V 60-ih je OHO razglasil: “Umetniško delo je to, česar se dotaknem.” Pozneje je NSK izjavil: “Umetniškega dela se ne smeš dotakniti, to morajo namesto tebe narediti drugi.” Jaz pa danes trdim, da je vse, kar je bilo umetniško delo, potencialno digitalno, vse narejene umetnine imajo digitalno potenco [...] , ki je informacija, ki se širi.«
Informance je D. Živadinov povzel po »informacijski akciji«, ki jo je Joseph Beuys izvedel leta 1972. Z informansi D. Živadinov in D. Zupančič informirata zainteresirano javnost o svoji trenutni poziciji v Petdeset50-letnem projektilu. Hkrati to dejanje za orientacijo rabi tudi njima samima, saj, kot pravita, uporabljata scenski jezik za manifestacijo pretoka svojega konceptualiziranega časa: »Manifestirava paradoks, navidezno nasprotje, ki je osnovno gradivo umetnosti. Časa ni, preteklosti ni, je samo absolutni zdaj. Mi smo gromozansko kvantno naključje, v katerem se vseskozi konceptualiziramo in grabimo za robove konceptov« (D. Živadinov).
Sledili so obredi poslavljanja od pomembnih umetnostnih pojavov. Leta 2000 obred poslavljanja Trije izdelki Noordung (poslavljanje od skupine OHO kot prvi obred poslavljanja od stilne formacije konceptualizma, ki ga pooseblja ta skupina, s čimer je bilo prikazano, da je konceptualizem poleg suprematizma in konstruktivizma tisti umetnostni slog 20. stoletja, ki ga je smiselno prenesti v 21. stoletje). Leta 2001 obred poslavljanja OHOrganizem (poslavljanje od avantgardne skupine Tank v pokritem parkirišču garažnih prostorov stavbe Kapitelj v Ljubljani). Volumenska struktura je D. Živadinovu ponudila monumentalen model konstruktivistične recepcije in reprezentacije. Glede na to, da je bila predstava posvečena konstruktivizmu, je prikazovala monumentalni intimizem. V njej je sodelovalo petinpetdeset nastopajočih. V predstavi je bil med drugim izgovorjen stavek: »Kapital je abstrakcija v akciji, mi smo v okvari.« S tem je bil prikazan upor tako delavcem kot državi, in tudi OHOrganizmu. Leta 2002 pa obred poslavljanja Supremat, ki se je zgodil 17. oktobra 2002 in je ponazarjal uradno poslavljanje od NSK (prejšnja dva obreda sta bila pripravi za slovo od NSK, kar je D. Živadinov neformalno izvedel že leta 1995 s Petdesetletnim projektilom 1995–2045:: / Noordung).
D. Živadinov v svojem ustvarjanju s povezovanjem ideološke pluralnosti različnih umetniških obdobij ustvarja postgravitacijsko umetnost, s katero med drugim redefinira in razširja dojemanje prostora umetniškega dogodka. S tem v umetnosti, pa tudi širše na področju kritične sodobne misli, odpira možnosti multidisciplinarnega povezovanja raznovrstnih konceptov v transdisciplinarne razsežnosti. Konstruktivizem je skeletno ogrodje njegovega ustvarjalnega sestavljanja dogodkov, suprematizem kognitivna struktura, oboje pa sintetizira skozi konceptualizem. Kot pravi Dragan Živadinov: »Strogo ločim med umetnostjo in kulturo. Največkrat je kultura moj nasprotnik. Umetnost je stroj, ki izdeluje vse druge stroje, je stroj vseh strojev. Kultura je stroj, ki vsebuje negativ izdelka in lahko proizvaja le točno določen izdelek in nič drugega. Izdelki pa so kultura sama. Oglaševanje izdelkov pa metafizika kulture. Lahko si predstavljate, kako težko kultura zamenja negativ izdelka v stroju. Kultura je avtomat istega. Umetnost pa je supremat resnice.«
Scenografija
Izkoriščanje avtonomnih učinkov barve, oblik, tudi ekspresivne slikarske poteze, ki kuliso transformira v modernistični raztelešeni objekt, pa tudi vprašanje, kako abstraktno likovno sintakso uporabiti v prostoru, so bili tisti nastavki, na podlagi katerih so se oblikovala radikalna gibanja 80. let, med njimi RETROAVANTGARDA. Pomembne premike v statusu scenskega prostora je sprožil Dragan Živadinov, najprej s predstavami Gledališča sester Scipion Nasice, vključenega v umetniški kolektiv Neue Slowenische Kunst. Gledališče je v štirih letih programiranega delovanja pripravilo tri dogodke: Retrogardistični dogodek Hinkemann (1984), Retrogardistični dogodek Marija Nablocka (1985) v ateljeju Matjaža Vipotnika, pri katerem so gledalce postavili na sceno, in najbolj spektakularnega, Krst pod Triglavom na velikem odru Cankarjevega doma leta 1986. Scenografija pa je bila le še eden od anonimnih kolektivnih prispevkov k sistematično načrtovani, z video-režijsko knjigo utemeljeni predstavi (projekt je vodil slikar Miran Mohar [(1958–])), ki naj bi se, kot je zapisano v gledališkem listu, »namesto z dramskim tekstom izražala z govorico likovnih atrakcij, zaobseženih v 62 slikah, v katerih se vsebina manifestira skozi prevladujočo aktivnost forme«. Obložena z zgodovinskimi vizualnimi referencami, od Tatlina do Kandinskega, konstruktivizma ter reminiscenc na slovensko zgodovinsko avantgardo, je učinkovala spektakelsko v smislu podreditve gibalnega dejanja na odru vizualno atraktivni celoti. D. Živadinov je zatem ustanovil Gledališče Rdeči pilot, pozneje pa je s KOZMOKINETIČNIM KABINETOM NOORDUNG začel s selitvami gledališkega prizorišča na različne netipične lokacije, od železniškega vagona do parkirne hiše. Njegov scenograf v tem obdobju je bil Vadim Fiškin (1965–), ki je z Molitvenim strojem Noordung leta 1992 ustvaril oder kot »naseljeno skulpturo«.
Znanost in umetnost
Herman Potočnik (1892–1929), s psevdonimom Herman Noordung, je kot slovenski pionir in vizionar kozmo- ali astronavtike močno vplival na delo umetnikov, tehnologov in raziskovalcev, pa tudi avtorjev znanstvene fantastike (mdr. tudi na režiserja filma Odiseja 2001 Stanleyja Kubricka). Pri nas ga je iz pozabe obudil Dragan Živadinov (1960–), predvsem s KOZMOKINETIČNIM KABINETOM NOORDUNG (1990–2045). Leta 2001 so Marko Peljhan, Dragan Živadinov in Primož Pislak na prvem Noordungovem forumu aprila 2001 objavili Iniciativo za ustanovitev Slovenske vesoljske agencije. Zaradi posebne pozornosti do zapuščine Hermana Potočnika Noordunga so predlagali, da bi se tudi Slovenija pridružila skupnosti držav, ki aktivno raziskujejo zemeljsko atmosfero in vse, kar se nahaja onkraj nje. Kot prvi projekt je Iniciativa predlagala izdelavo in izstrelitev prvega domačega umetnega satelita za opazovanje Zemlje in telekomunikacije.