Klavdij Zornik
Likovna kritika in umetnostna teorija
Na področje pisanja o in iz umetnosti sodi likovna teorija, ki k predmetu, to je likovni umetnosti, pristopa z vnaprej izoblikovanimi metodološkimi modeli. Govorimo o teoriji likovnega jezika, ki se ukvarja s preučevanjem likovne slovnice, morfologije, kompozicije. Analizira, medsebojno primerja in utemeljuje morfološke značilnosti umetniških del. Posamezne zastavke metodoloških izhodišč pri snovanju likovne teorije in analizi morfoloških ter oblikotvornih značilnosti sta zasnovala Klavdij Zornik (1910–2009) in Zoran Didek (1910–1975), z delom je sistematično nadaljeval Milan Butina (1923–1999), čigar delo so zaznamovale sledi iz gestaltpsihologije in teorije percepcije, še izraziteje pa je na področje z izhodišči v epistemologiji in semiotiki posegel Jožef Muhovič (1954–).
Regionalizem
Podobno občutenje deli še nekaj drugih slikarjev. Delo Marjana Dovjaka (1928–1971) je bolj vezano na naravno kot pa na kulturno komponento krajine, zato ga kljub simptomom teže povezujemo z regionalizmom. Pri Ivanu Seljaku - Čopiču (1927–1990) in Klavdiju Zorniku (1910–2009) pa zaznamo regionalistične komponente, ki se na fantastičen način, v smislu alokacije, selijo med podeželskim in mestnim. Prepoznavni zunanji znak tega slikarstva je značilna »zemeljska« barvna paleta, kar je utemeljeno tudi v slovenski tradiciji tovrstnega slikarstva, ki jo je v 30. letih oblikoval predvsem France Kralj, pa tudi njegov brat Tone. Zemeljske barve postanejo zaradi težnje po prikazovanju snovnosti še bolj kot v 50. letih aktualne v naslednjem desetletju v obdobju INFORMELA. Posebno različico informelovskega regionalizma je v prvi polovici 60. let razvil France Slana (1926–). Prevladujoč francoski vpliv je v drugi polovici desetletja preglasila ameriška moda poparta, kar je prišlo do izraza v delovanju skupine EKSPRESIVNIH FIGURALIKOV, kjer bi lahko kot zgled popartistične regionalne prilagoditve omenili Franca Novinca (1938–), ki prizore umešča na domače Sorško polje.