Pojem premoderne umetnosti je vzniknil v obdobju findemillénairskega pesimističnega vzdušja ob izteku 20. stoletja, ko so se samooklicani »premoderni« umetniki uprli resignirani poziciji postmodernizma, ki je modernistično zgodbo o stalnem napredku človeštva nadomestil z mračno idejo o koncu prihodnosti in hkrati koncu človeške ustvarjalnosti. Umetnost naj ne bi bila v ničemer več nova, temveč le še remake tistega, kar se je že zgodilo. Premoderni umetniki, nasprotno, ne priznavajo smrti ustvarjalne moči, kritični pa so tudi do položaja discipliniranega, pasivnega ustvarjalca, ki zaprt v ateljeju sledi vnaprej definiranemu likovnemu slogu in le redko izrazi osebni odnos do sveta. Leta 1998, ko je ugledna slovenska galerija zavrnila dela Oliverja Marčete kot pre-moderna, je ta skupaj z Boštjanom Plesničarjem, ki je postal idejni in programski vodja novega gibanja, razglasil novo umetniško težnjo, ustvarjati »premoderno«.
Novi koncept prinaša liberalizacijo umetniških izrazov, dopustnost različnih tehnik, zavrača pripadnost kakršnikoli ozko zamejeni umetniški smeri, določenemu slogu ali težnji in poskuša uresničiti ideal čiste ustvarjalnosti. Še najlaže bi ga primerjali z dadaizmom, vendar gibanja -izmi ne zanimajo, zato tudi premodernost ni premodernizem. Pripadniki gibanja se odrekajo elitizmu akademskih umetnikov in zavestno profanizirajo umetnost v vseh pogledih, v ustvarjalni praksi in oblikah institucionalnega življenja. Za svojega predhodnika določajo ruskega pisatelja Daniila Harmsa, ki je v literaturi počel isto kot premoderni v likovni umetnosti: nezdružljivo je sestavljal na šokanten način.
Premoderna na svoje odklanjanje institucionaliziranosti kaže tudi z izbiro nekonvencionalnih galerijskih prostorov. »Hlevzej« – Muzej premoderne umetnosti (oblikovan kot KUD Muzej premoderne umetnosti) je nastanjen v predelanem hlevu v Spodnjem Hotiču pri Litiji. Posebnost »živega« muzeja, odprtega 1. aprila 2002, so lastovice, ki gnezdijo v njem. Oskrbnik stalne zbirke premodernih umetniških del je Tomaž Drnovšek - Vinči. Muzej premoderne umetnosti se z dialektičnim razmerjem hlev-muzej posmehuje »posvečeni« muzejski umetnosti in že s svojim poimenovanjem izraža paradoksalnost: na eni strani je muzejski prostor kot ustanova, ki zbira, ureja in hrani že uveljavljena in zato »zastarela« umetniška dela, na drugi strani pa so dela, ki presegajo mainstream umetnostne tokove svojega časa in zato (še) ne sodijo v muzej. Gre za teoretski koncept metačasovnosti, tj. za razumevanje ustvarjalnosti kot preseganja časovne dimenzije in pripadajočih družbeno-estetskih norm, zato je potrebno stremljenje po »novem«, »še ne videnem« v umetnosti. Predstavniki tega gibanja so prepričani, da so premoderna dela v zbirki muzeja povsem originalna in edino pravo nasledstvo človeške ustvarjalnosti ter nadaljevanje umetnosti v 21. stoletju. Kot svojevrsten in edinstven fenomen v svetu umetnosti je bil Muzej premoderne umetnosti omenjen tudi v nemškem mesečniku Kunstzeitung, ki izhaja v Regensburgu.
V Muzeju premoderne umetnosti zbrana dela sprožijo idejni preskok pri dojemanju umetnosti same, saj ji omogočijo, da se razširi onkraj institucionalno in akademsko začrtanih okvirjev. V njem dobijo status umetniškega dela likovne stvaritve, ki so izločene iz koncepta institucionalno priznane umetnosti kot neresne, ne-umetnost ali zaradi eklektičnosti tehnik in slogov kot preveč moderne (pri nas v pogovornem jeziku rečeno »too much modern art«). Premodernost namreč daje prvenstvo ideji in kreativnosti v smislu »anything goes«. Zato ima vsebina prednost pred slogovnimi in tehničnimi zakonitostmi umetnine. Z raznovrstnim naborom materialov (platno, les, steklo, olje, akril, odpadni predmeti) ji je omogočen inovativen umetniški pristop, hkrati pa je ustvarjen močan in mešan optični učinek. Motivi so pogosto figuralni, veliko je realistične stilizacije, kar umetnikom omogoča posredovanje pripovedi na likovni način, pri čemer mora premoderno delo vsebovati določeno mero bizarnosti, ironije, sarkazma in humorja. Ustvarjalna tehnika je »hipna«: vsa dela nastanejo v navalu ustvarjalnosti, da karseda hitro materializirajo idejo.
Premoderna umetnost retrospektivno posega tudi v preteklost, k vsemu, kar »štrli« iz definicij likovne teorije in umetnostne zgodovine, k delom, ki zaradi ustvarjalnega presežka niso ustrezala umetniškemu okusu svojega časa in okolja ter niso bila prepoznana kot umetnost. Premoderne umetnike, ki so bili pred svojim časom, lahko torej najdemo v vseh obdobjih zgodovine umetnosti, le da v preteklosti za svojo umetniško orientacijo še niso poznali izraza.
Muzej premoderne umetnosti se je prvič predstavil ob osmi obletnici METELKOVE MESTA> leta 2001 s skupinsko razstavo Muzej premoderne umetnosti predstavlja zbirko prezrtih del sedmih genijev v Ggaleriji Alkatraz v Ljubljani. Razstavljena so bila dela glavnih protagonistov premoderne: O. Marčete (1969–), B. Plesničarja (1968–), Gregaorja Mastnaka (1969–), Vladimirja Lebna (1971–), Ervina Potočnika (1957–), Josipa Rochusa Pongraca (1962–). Leto zatem je odprl svoja vrata Muzej premoderne umetnosti v Spodnjem Hotiču pri Litiji, ki je postal središče za popularizacijo novega gibanja s skupinskimi in samostojnimi razstavami članov ter gostov, gibanje pa sta popularizirali tudi razstavi Muzej premoderne umetnosti predstavlja slikarski nogometni spektakel v ljubljanskem KUD-u France Prešeren ter gostovanje na Dunaju leta 2002.
Skoraj vsi sodelavci gibanja so se akademsko izobraževali. O. Marčeta je po tem, ko je leta 1989 obiskoval slikarsko šolo Sava Sovreta, v kateri je spoznal Tomaža Drnovška, ki mu je S. Sovre zaradi podobnosti z Vincentom van Goghom nadel vzdevek Vinči, slikarstvo in animirani film študiral na dunajski Visoki šoli za uporabno umetnost, poleg slikarstva pa se ukvarja z videom in animiranim filmom ter je aktiven propagator gibanja. B. Plesničar in G. Mastnak sta bila sošolca na Oddelku za slikarstvo Akademije za likovno umetnost v Ljubljani in oba učenca Emerika Bernarda. V. Leben ter E. Potočnik sta se vpisala leto prej, slednji na kiparstvo. Umetniško gibanje deluje tudi onkraj nacionalnih meja: J. R. Pongrac, prav tako sošolec B. Plesničarja in G. Mastnaka na ALU, je iz Hrvaške, Poljaka Filipa Gregorowitza pa je O. Marčeta spoznal med študijem na Dunaju. Premodernim sta se pozneje pridružila Boštjan Franc Avguštin (1969–), tudi nekdanji študent slikarstva na ALU, in Gregor Nemec, ki kot član brez akademske izobrazbe dokazuje neelitističnost premodernega gibanja. B. Plesničar se je leta 2005 odcepil od premodernih, mednje pa je bil sprejet Goran Medjugorac (1972–). Premoderni umetniki delujejo samostojno, in kljub temu da vsak počne različne stvari, s svojim delom promovirajo idejo premodernosti in Muzej premoderne umetnosti kot krovno ustanovo.
Po vzoru delitve umetnosti na sloge in smeri so si sodelavci Muzeja kot v igri Monopoli simbolično razdelili teritorije: O. Marčeta in B. Plesničar sta se v delitvi sveta polastila prvi njegove zahodne in drugi vzhodne polovice, z mejo na Koroškem. Potem sta parcele dodelila ostalim članom premoderne: F. Gregorowitzu je pripadla rodna Poljska, J. R. Pongracu, čigar pogost slikarski motiv sta križ in križev pot, je bil dodeljen Vatikan, E. Potočnik, ekspert za totemske podobe, je postal misijonar v Santiágu de Compostéli, Kanada in Kilimandžaro sta pripadla G. Mastnaku, Disneylandi po vsem svetu pa Lebnu, saj mu je blizu otroški način risanja. G. Nemcu so bili dodeljeni vsi zoološki vrtovi, B. F. Avguštinu pa naziv odbornika za vesolje. V igrivosti premodernistov lahko prepoznamo »družabnost« premoderne umetnosti; njeno živahnost in vračanje v vsakdanje življenje.
Uradna kritika se delovanju Muzeja premoderne umetnosti ne posveča, v čemer lahko zaznamo skepso institucij do inovativnih likovnih prijemov.
Anita Ivančič, R.