Stane Bernik
Fotografija in umetnost
Za afirmacijo fotografije kot enakovredne ostalim umetnostnim zvrstem ima največ zaslug Fotoklub Maribor, predvsem zaradi teoretskega in organizatorskega angažmaja Zmaga Jeraja (1937–). Leta 1971 se je v njem oblikovala skupina petnajstih avtorjev, ki so se predstavili na razstavi z naslovom Fotografija mariborskega kroga v mariborskem salonu Rotovž. Fotografije minimalističnega izraza z globokimi sivinami in poudarjenimi črninami, brez kasnejših intervencij v temnici, so takrat delovale šokantno in hkrati predstavljale enega najbolj radikalnih rezov v razvoju slovenske fotografije. Z. Jeraj je pokazal na temeljna razhajanja med slikarstvom in fotografijo. To različnost je prikazal tako, da je motive s svojih fotografij prenesel v slikarski medij, včasih pa je svoje že naslikane prizore naknadno odkril in fotografiral v naravi. Jerajeve fotografije so pogosto preosvetljene, temačne, prikazujejo odljudne prostore, ljudje, ki se pojavijo v njih, delujejo tragično in groteskno. Poleg Z. Jeraja velja za ključnega predstavnika konceptualne fotografije na Slovenskem Milan Pajk (1942–). Za uveljavitev fotografije sta bili pomembni na Jerajevo pobudo postavljeni razstavi Nova fotografija 1 – Vidiki in usmeritve leta 1973 in Nova fotografija 2 – Fotografija kot umetnost leta 1976 (obe najprej v Razstavnem salonu Rotovž v Mariboru, potem sta potovali po Sloveniji in Jugoslaviji). Vodilni avtorji mariborskega kroga so še Ivan Dvoršak (1934–), Janko A. Jelnikar (1948–), Branko Jerneić (1921–2000) in od poetike mariborskega kroga odstopajoči Stojan Kerbler (1938–). Veliko pozornost, ki je je bila fotografija deležna fotografija od 80. let dalje, sta napovedali tudi dve jugoslovanski razstavi leta 1979, Teme in funkcije medija fotografije v Beogradu in IX. jesenski salon v Banja Luki na temo Navzočnost fotografije v sodobni umetnosti. Leta 1979 je bila fotografija vključena v veliko pregledno razstavo povojne slovenske umetnosti Slovenska likovna umetnost 1945–1978 v Moderni galeriji v Ljubljani (predvsem po zaslugi Staneta Bernika).
V 80. letih so se na področju fotografije uveljavile številne spremembe. To je bil čas institucionalnega uveljavljanja subkulture, predvsem »ljubljanske alternativne scene«, v krogu katere se je predstavljal fotograf Jane Štravs (1965–). Njegove fotografije so temačne in močno kontrastne, prikazujejo pa prizore s koncertov, gledaliških predstav ter drugih dogodkov. V tem času se je fotografija prebilaije med akademijske predmete, kar je še dodatno potrdilo in okrepilo njeno veljavo v sodobni umetnosti. Leta 1983 je bil na ALU uveden predmet Fotografija, leta 1984 na FF predmet Zgodovina fotografije, že od leta 1989 fotografijo predavajo na Oddelku za likovno pedagogiko na PF v Mariboru. V ta čas sodi tudi največji razstavno-publicistični projekt v zgodovini slovenske fotografije, to je antološka razstava 150 let fotografije na Slovenskem v Mestni galeriji v Ljubljani (soorganizator Arhitekturni muzej Ljubljana) v treh delih v letih 1989 in 1990 (avtor prvega dela je bil Mirko Kambič, drugega Stane Bernik, tretjega Brane Kovič).
Likovna kritika in umetnostna teorija
Med umetnostnimi zgodovinarji je k uvajanju medijskih novosti iz fotografije in videa v umetnostno zgodovino najpomembneje prispeval Stane Bernik (1938–), ki se sicer posveča arhitekturni in oblikovalski kritiki. Peter Krečič (1947–) je raziskoval predvojno likovno kritiko, njegovo ukvarjanje s slovensko zgodovinsko avantgardo pa je vplivalo na teoretične premise neoavantgarde. Ostali predstavniki, ki so aktivno sooblikovali področje, so: Milček Komelj (1948–), ki se ukvarja z umetnostno zgodovino kot kulturno zgodovino, je ploden kritik sočasne umetniške produkcije srednje in starejše generacije umetnikov, njegovo pisanje bi označili za postromantično, osnovni določili njegovega pisanja pa sta »umetniški čut« ter vživljanje v umetniško delo kot predmet obravnave; Meta Gabršek Prosenc (1943–) kot kustosinja-kritičarka; in Brane Kovič (1953–), ki se ukvarja s fotografsko kritiko.
Scenografija
V drugi polovici 50. let, času modernizacije in odpiranja jugoslovanske kulture proti Zahodu, je postala redna praksa slovenskih gledališč, da so k sodelovanju vabila najuglednejše slikarje in kiparje. Tako so okoli leta 1960 začeli dobivati povabila k sodelovanju pri scenografiji že uveljavljeni, pa tudi mlajši prodorni slikarji Gabrijel Stupica (1913–1990), Janez Bernik (1933–), Zvest Apollonio (1935–2009) in kiparji Jakob Savinšek (1922–1961), Drago Tršar (1927–), Janez Lenassi (1927–), veliko po zaslugi Bojana Štiha, ki jih je začel vabiti tudi v Dramo SNG Drama, kjer je v tem času postal direktor. Velikokrat so prav premierne uprizoritve slovenske dramatike predstavljale najbolj ambiciozen gledališki izziv. Tako sta se na primer leta 1960 Aferi Primoža Kozaka posvetila najprej aprila J. Bernik v praizvedbi pri Odru 57 in nato decembra D.rago Tršar v ljubljanski Drami SNG. Za to gledališče si je J. Bernik za Molièrovega Tartuffa leta 1962 zamislil izpraznjeno sceno s kulisami, poslikanimi v smislu rauschenbergovskega kolaža. V Mali drami SNG v Ljubljania je leta 1968 Tone Lapajne (1933–) za Arhitekta in asirskega cesarja Fernanda Arrabala zavoljo učinka med grotesknostjo in igrivostjo postavil scenografijo, ki se je gibala med realnim, likovno atraktivnim in znakovnim. Seveda so mladi večinoma sodelovali najprej z neinstitucionalnimi gledališči, tako je J. Lenassi v 60. letih delal za Eksperimentalno gledališče Glej in Mladinsko gledališče, potem pa za nacionalna gledališča. Pri teh prispevkih lahko pogosto povlečemo vzporednice med siceršnjim ustvarjanjem in likovnimi posegi na odrsko prizorišče. Značilno je tudi, da so scenografi iz slikarskih in kiparskih vrst v odrskih uprizoritvah pogosto preizkušali določene likovne novosti, ki si jih v svojih »matičnih« medijih še niso drznili uveljaviti.
Umetnost v javnem prostoru
Video
Stane Bernik je pri nas že zgodaj opozoril na predhodnike slovenskega videa iz vrst grafičnih oblikovalcev ljubljanske televizije in na delo Jožeta Spacala (1939–), ki je eksperimentiral z elektronsko modulacijo zvoka v sliko, ter na pomen poparta in raziskav grafičnih praks. Entuziazem v odnosu do novega medija je na RTV SLO kaj kmalu zvodenel in tedaj se je pozornost preusmerila k neodvisni produkciji konceptualne umetniške usmeritve.