Karla Bulovec Mrak
Ideologija in umetnost
Kljub temu so se ideološki spori ob uvajanju določenih umetnostnih novosti zaostrili, predvsem na račun abstraktnega slikarstva in modernističnih novosti, ki so prihajale z Zahoda. Tako so ob razstavi moderne francoske umetnosti leta 1952 v ljubljanski Moderni galeriji kritiki pretežno ugotavljali, da nam francoski slikarji prikazujejo tuj, neznan svet, ki ga naš človek težko razume. Med slovenskimi umetniki so bili pri povojnih oblasteh najslabše zapisani France Kralj (1895–1960), Zoran Mušič (1909–2005), Karla Bulovec Mrak (1895–1957) in Stane Kregar (1905–1973). Kregarjevo delo, predstavljeno na razstavi v Moderni galeriji leta 1953 (skupaj z Rikom Debenjakom), sta kritizirala predvsem Josip Vidmar (z njim je polemizirala med drugimi tudi Alenka Goljevšček), ki je dvomil v prepričljivost nepredmetnega slikarstva ter Kregarju očital, da je zaradi nerealistične osnove v nekaj letih zamenjal več umetniških slogov, in Boris Ziherl, ki je zapisal, da se pristaši abstraktne umetnosti preveč prilagajajo tujim miselnim in umetnostnim vplivom. Med umetnostnimi zgodovinarji je novim abstraktnim tendencam usmeritvam nasprotoval Stane Mikuž, med umetniki pa Dore Klemenčič - Maj (1911–1988), ki se je pogosto spuščal v časopisne polemike.
Kiparstvo med socialističnim realizmom in konceptualizmom
Povojna generacija zaradi raznovrstnih okoliščin – Lojze Dolinar (1893–1970) se je preselil v Beograd in tam poučeval na akademiji, Karla Bulovec Mrak (1895–1957) se po letu 1945 ni več vrnila h kiparstvu in je samo še risala, France Kralj (1895–1960) je kiparstvo po vojni opustil, Ivan Napotnik (1888–1960) je deloval odmaknjeno, na podeželju, Tine Kos (1894–1979) je ostajal kljub sprejemanju norme socialističnega realizma ob strani – ni vzpostavila stikov s »prvo« slovensko kiparsko generacijo, ki je oblikovala slovensko kiparstvo prve polovice 20. stoletja, morda nekoliko le prek Ivana Zajca (1869–1952).