Avgust Černigoj
Geometrična abstrakcija
V slovenskem prostoru velja za začetnika geometrične abstrakcije Avgust Černigoj (1898–1985), ki se je kot edini slovenski umetnik šolal na Bauhausu in že v 20. letih ustvarjal dela v duhu konstruktivizma. Skladno z načeli tega gibanja je umetnost povezoval z družbeno in politično akcijo in poudarjal je ni bistveno oddvojeval od njenoe uporabnoe funkcijoe. Usmerjen interdisciplinarno se ni ukvarjal le s slikami in konstruktivističnimi objekti, temveč tudi z oblikovanjem arhitekturnih maket in idejnih osnutkov za scenografije, sodeloval pa je tudi pri grafični opremi revij (pomembno je zlasti njegovo sodelovanje z avantgardistično revijo Tank, pa tudi vpliv na konse Srečka Kosovela). Razstavo na Tehniški srednji šoli v Ljubljani leta 1924 je po zgledu ruskega konstruktivista El Lisickega prvi pri nas zasnoval ambientalno. Vendar Černigojevemu konstruktivističnemu prodoru v slovenski prostor, ki se je oklepal realističnega, liričnega in ekspresivnejšega ustvarjalnega izraza, pred vojno ni uspelo uveljaviti geometrične abstrakcije. A. Černigoj je svojo kariero nadaljeval v Trstu, kjer se je kot njegov učenec in član Tržaške konstruktivistične skupine najbolj izrazito uveljavil takrat še ne dvajsetletni Edvard Stepančič (1908–1991) s konstruktivističnimi linorezi, kolaži in kmalu zatem risbami, Barvnimi konstrukcijami, h katerim se je vnovič vrnil okoli leta 1970.
Tudi Černigoj se je veliko ukvarjal s figuraliko, ki pa jo zaznamuje geometričnajska gradnja slikovnega polja; najznačilnejši primer so njegovi »konstruktivistični portreti«, kakršen je na primer postumni portret Srečka Kosovela iz leta 1926.
V tem obdobju se brez pravih medsebojnih povezav v slovenskem prostorom začenja raziskovanje geometrične abstrakcije na področju RAČUNALNIŠKE GRAFIKE, kjer je osrednje ime Edvard Zajec (1938–), omeniti pa je potrebno treba tudi arhitekta Sergeja Pavlina (1929–). Oba sta razstavljala na zagrebških TNovih tendencah, prvi prvič že leta 1969, oba pa leta 1973. E. Zajca je mogoče postaviti v kontinuiteto geometrijskih raziskav A. Černigoja, saj je imel nanj kot njegov prvi učitelj zelo močan vpliv.
Ilustracija
V obdobju med obema vojnama je kakovost grafičnega knjižnega opremljanja dosegala raven ostale Evrope. Uveljavil se je najširši spekter izrazov z izrazitimi avtorskimi prispevki. Od I. Vavpotiča, enega največjih virtuozov salonskega risarstva, Franceta Kralja z modernistično mojstrovino Kraljem Matjažem (1921), svežega vnašanja letrizmov v lesorezne ilustracije Božidarja Jakca (1899–1989) do Avgusta Černigoja (1898–1985), ki se je trudil prenoviti staro »buržujsko« všečno in lepo otroško slikanico v novo, proletarsko, konstruktivistično in socialistično, ki naj bi otroka uvajala v novo dobo tehničnih izumov in ga hkrati vzgajala v človeka družbene odgovornosti. Izstopajoč pojav je bil »slikajoči pesnik« Miha Maleš (1903–1987), ki je v sebi združeval literata, (samo)založnika, slikarja in knjižnega opremljevalca-ilustratorja. Uveljavljati so se začeli mladi, Riko Debenjak (1908–1987), Maksim Sedej (1909–1974) in Marij Pregelj (1913–1967), ki so se dokončno razvili po letu 1945.
Lirična abstrakcija
V slovenski umetnosti o pravi lirični abstrakciji ne moremo govoriti. Od Jakopičevih zgodnjih do neprepoznavnosti zabrisanih oblik iz narave, shematiziranih človeških postav Franceta Kralja do Černigojevih poskusov in Kosovih študij krajin in tihožitij so se vsi ustvarjalci nagibali predvsem proti abstrakciji, temelječi na asociativnih krajinskih ali predmetnih izhodiščih. Po transponiranju naravnega motiva sta mladim slikarjem francoske tradicije sorodna predvsem Zoran Mušič (1909–2005) in Stane Kregar (1905–1973). Prvi je živel v zahodni Evropi, med Benetkami in Parizom, in je svoj predvojni po De Pisisu zgledujoči se lirični postimpresionizem prek slikarstva znakov razvijal v smeri lirične abstrakcije, ki pa nikoli ni zanikala svojega vira navdiha, konkretnih občutij dalmatinske, kraške, istrske ali italijanske pokrajine različnih tipov. V letih med 1956 in 1970 je oblikam konkretnih motivov vedno bolj odvzemal prepoznavne elemente; njegova platna in grafike so začeli prekrivati čisti, navadno prosojni barvni nanosi. Koloristične koprene ustvarjajo vtis liričnosti z ritmično razporeditvijo strukturnih elementov, ki v intenzivnem trepetanju prekrivajo platno in se na videz širijo prek njega v neskončnost. Izhodiščni motiv je povsem dematerializiran, slikovno polje ustvarja vtis popolnoma duhovne izkušnje.
Neokonstruktivisti
Ob njihovi skupni razstavi v spodnjih prostorih Moderne galerije leta 1970 v okviru Ateljeja '70 je umetnostni kritik Aleksander Bassin skupino, katere delovanje je ves čas spremljal, poimenoval za nNeokonstruktiviste. Poimenovanje se je kljub kritiki širše strokovne javnosti glede neustreznosti in problematičnosti izraza uveljavilo, čeprav ga gre razumeti bolj kot zgodovinsko utrjeno oznako kot pa natančno slogovno opredelitev pojava. Neokonstruktivisti namreč ne izhajajo toliko iz tradicije ruskega konstruktivizma, De Stijla in Bauhausa, temveč predvsem iz povojnih odvodov geometrijske geometrične abstrakcije, zlasti MINIMALIZMA, hard-edge abstrakcije (abstrakcije ostrih robov), optične in KINETIČNE UMETNOSTI ter ostalih sorodnih usmeritev. Z aktualnimi umetnostnimi tokovi so se mladi ustvarjalci srečali na Beneškem bienalu leta 1964 in 1966, kjer so nanje velik vtis naredili angleški umetniki, kiparja Anthony Caro in Philip King ter slikar Robert Smith. Pomemben vpliv predstavlja tudi leta 1961 v Zagrebu ustanovljeno mednarodno umetniško gibanje Nove tendence, v okviru katerega razstavljajo nemška skupina Zero, Piero Manzoni, Piero Dorazio, pariška skupina GRAV, italijanski skupini T in N, Ivan Picelj, Julije Knifer in mnogi drugi. Slovenska kritika jih je umeščala tudi v kontekst Černigojevih avantgardističnih konstruktivističnih poskusov v smislu raziskovanja koncepta konstruktivističnega objekta in jih imela za nadaljevalce te potlačene slovenske tradicije.
Računalniška grafika
Na umetnika, ki prihaja iz Trsta, je kot učitelj vplival Avgust Černigoj, zatem pa se je po nekaj letih umetnostnega šolanja v ZDA vpisal na študij slikarstva na ljubljanski ALU. Po diplomi leta 1966 je študij vnovič nadaljeval v ZDA, kjer je po zaključku podiplomskega izpopolnjevanja dobil priložnost delati z računalnikom, ko so bili ti še dragi in nedostopni širši javnosti. V letih med 197069 in 1980 je prebival v Trstu in že takoj začel sodelovati z zagrebškimi Tendencami. Pomembno pa je tudi njegovo sodelovanje s sistemskim inženirjem Matjažem Hmeljakom, ki se je pozneje uveljavil tudi samostojno. Zajec se je leta 1980 zaposlil na Univerzi Syracuse (NY), kjer je vzpostavil univerzitetni študij računalniške grafike ter laboratorij zanjo. Tam še danes deluje kot profesor in koordinator programa računalniške umetnosti.
Scenografija
Sodelovanje s slikarji in kiparji, in ne le z arhitekti, pri odrskih postavitvah se je na Slovenskem pomembno uveljavilo že pred letom 1945. Zaradi številnosti in po kakovosti je najpomembnejši prispevek slikarja Ivana Vavpotiča (1877–1943), ki je dobival naročila uradnih gledaliških ustanov. V tem obdobju se je v scenografiji nekajkrat preizkusil tudi Božidar Jakac (1899–1989), sicer pa je najpomembnejši premik v zgodovini te dejavnosti sodelovanje Avgusta Černigoja (1898–1985) in Ljuba Ravnikarja (1905–1973) pri avantgardističnih gledaliških poskusih Ferda Delaka (1905–1968). L. Ravnikar je v sceno za Cankarjevega Hlapca Jerneja v uprizoritvi Delavskega odra v Ljubljani (1932/33) že vključil projekcije scenskih slik ter svetlobne učinke na izpraznjenem odru in tako prispeval k novi medijski obravnavi gledališkega prostora. Iz tega časa je potrebno omeniti tudi slikarja, fotografa in lutkarja Milana Klemenčiča (1875–1957), ki je sam celovito likovno zasnoval tako prizorišča kot tudi marionete svojih lutkovnih predstav.
Tržaški slovenski slikarji
Skupino tržaških slovenskih slikarjev, ki jih je povezovalo skupno razstavljanje v obdobju 1945 do 1954, sestavljajo Jože Cesar (1907–1980), Avgust Černigoj (1898–1985), Bogdan Grom (1918–), Robert Hlavaty (1897–1982), Avrelij Lukežič (1912–1980), Rudolf Saksida (1913–1985), po rodu Goričan, in Lojze Spacal (1907–2000). Po drugi svetovni vojni so odigrali pomembno vlogo, saj so ostalim slovenskim umetnikom olajšali pot iz realizma in figuralike v abstraktno umetnost ter mladi generaciji posredovali izhodišča za modernizacijo likovnega izraza. V tistem času so bili jugoslovanski umetniki pred nelahko nalogo usklajevanja tendenc teženj politično narekovanega SOCIALISTIČNEGA REALIZMA z lastnimi izkušnjami iz preteklosti, predvsem posodobljenimi realizmi, in skopimi informacijami o dogajanju v umetnosti na Zahodu.
Dogodek, ki je najbolj vplival na slovensko umetnostno prizorišče, predvsem na mlade, je bila reprezentativna Razstava slikarskih in grafičnih del tržaških umetnikov junija 1950 v Moderni galeriji v Ljubljani. Takrat se je ta pojem uveljavil v slovenski umetnostni zgodovini, kot poseben umetnostni fenomen pa ga je utrdila postavitev stalne zbirke v ljubljanski Moderni galeriji leta 1953, s posebnim oddelkom tržaških slovenskih slikarjev s posebnim katalogom z besedilom Franceta Steleta. V Ljubljani sta vodilna predstavnika tržaških umetnikov nastopila tudi samostojno, in sicer A. Černigoj v Mali galeriji (1953), L. Spacal pa z reprezentativnim izborom del v Moderni galeriji (1955).
Černigoj je bil poleg tega ustanovitelj tržaškega Art-kluba, ki je od leta 1953 dalje združeval predvsem mlajše slovenske tržaške umetnike, ki jim je bil A. Černigoj nekakšen mentor. V Ljubljani se je Art-klub z avtorji A. Černigojem, J. Cesarjem, B. Gromom in A. Lukežičem prvič predstavil avgusta 1954 v Jakopičevem paviljonu. Peti član kluba, R. Saksida, se razstave ni udeležil.
Tako A. Černigoj kot L. Spacal sta leta 1955 sodelovala na prvem Mednarodnem grafičnem bienalu v Ljubljani. Na drugem, leta 1957, je L. Spacal prejel prvo nagrado za grafiko, čemur je sledila samostojna razstava v Jakopičevem paviljonu leta 1959. V prestolnicah jugoslovanskih republik so v 50. letih samostojno razstavljali L. Spacal, A. Černigoj in J. Cesar.
Poleg razstavne je k popularizaciji tržaške slovenske umetnosti prispevala tudi likovnopublicistična dejavnost. V Trstu je leta 1949 L. Spacal v samozaložbi izdal ilustrirano monografijo z uvodom Borisa Pahorja v 600 oštevilčenih izvodih, leta 1951 pa še veliko mapo Spacal z 20 lesorezi in linorezi iz obdobja 1937 do 1951 ter s predgovorom Franceta Steleta. A. Černigoj je leta 1949 izdal mapo s 30 lesorezi Slovenski pesniki in pisatelji, tej ediciji pa je leta 1951 sledila v Kopru izdana mapa njegovih izvirnih lesorezov Grafika v 200 oštevilčenih izvodih. K popularnosti so prispevali tudi slovenski umetnostni zgodovinarji s tržaškim ciklom predavanj v letih 1951 in 1952.
Na geometrično oziroma konstruktivno tendenco usmeritev je vplival A. Černigoj, ki je bil v 20. letih najpomembnejši slovenski avantgardist in konstruktivist. S strukturalno shemo vertikal in horizontal je vplival na tržaške umetnike – na J. Cesarja in A. Lukežiča, ki ima je bil učitelj, pa tudi na L. Spacala, ki ga je vseskozi z radovednostjo spremljal.
Vpliv multikulturnega Trsta na tržaške umetnike se kaže v njihovem nenehnem eksperimentiranju in iznajditeljskih tehničnih postopkih. Izražajo se v najrazličnejših tehnikah: grafiki, slikarstvu, mozaiku, tapiseriji, kiparstvu in mešanih tehnikah. Radovednost so zbujali tudi z inovativni grafičnimi pristopi v lesorezu in jedkanici ter batiku. A. Černigoj in L. Spacal pa sta se uveljavila tudi kot dekorativna slikarja na velikih čezoceanskih parnikih in monumentalna slikarja v cerkvah.
Slovenski tržaški umetniki so se večinoma šolali v Italiji in razvijali svoj likovni izraz v stiku z zahodnim modernizmom. V veliki meri so črpali iz del italijanskih slikarjev, od klasične, renesančne tradicije do modernističnih smeri, futurizma in tistih slogov, ki so se zgledovali po tradiciji, Valori plastici in metafizičnega slikarstva. Vodilna predstavnika obeh generacij tržaških umetnikov, L. Spacal in A. Černigoj, sta v začetku 50. let prešla v abstraktne izraze (GEOMETRIČNA ABSTRAKCIJA).
Milko Bambič (1905–1991), predvojni avantgardist iz Černigojevega kroga, se je pretežno ukvarjal z ilustracijo in publicistiko ter pisal recenzije o tržaških umetnikih za časopise in slovenski radio v Trstu. V svojem slikarskem opusu se je preizkušal v socialnih motivih iz Trsta in zaledja, najbolj pri srcu pa mu je bil vendarle portret, pogosto z groteskno noto.
Znanost in umetnost
Področja, kjer se je v slovenskem in svetovnem umetnostnem prostoru zgodil izrazitejši preplet znanosti in umetnosti s posredništvom tehnologije, so FOTOGRAFIJA, ZVOK in različne oblike eksperimentalne glasbe, ki nastaja v interdisciplinarnih okoljih, ter računalniška umetnost (RAČUNALNIŠKA GRAFIKA), ki se je začela pospešeno razvijati v 60. letih. Edvard Zajec (1938–) je eden svetovnih pionirjev elektronske umetnosti. Usmerjenost v procesualno umetnost namesto umetniške dejavnosti, ki producira izdelke, je razvijal že kot dijak pri profesorju Avgustu Černigoju, ključni osebnosti slovenske zgodovinske avantgarde. V 70. letih 20. stoletja so se na tržišču pojavile finančno dostopnejše kamere in druga snemalna ter predvajalna oprema, kar je omogočilo eksperimentiranje na področju VIDEA ter pospešilo njegov razvoj, tudi v smeri videoinstalacij.