Špelca Čopič

Be-54

Ilustracija

Med drugo svetovno vojno je v neugodnih razmerah umetniška pobuda odkrila nov smisel in tematiko. Kljub kulturnemu molku tisk ni zastal; umaknjen v ilegalo je pomenil upor proti okupatorjevim težnjam po uničenju slovenske kulture. Razcvetel se je odporniški partizanski tisk v nazornem, čitljivem slogu družbeno angažiranega realizma, pri čemer so se avtorji pretiranemu individualizmu izogibali tudi zaradi možnosti prepoznavanja. Medvojna partizanska grafika je uveljavila značilne poenostavitve sicer trdnih oblik in herojske figuralike ter dosegla prepričljiv, »dizajnerski« vizualni učinek. V tej produkciji so sodelovali »učitelji« Nikolaj Pirnat (1903–1948), France Mihelič (1907–1998) in B. Jakac ter njihovi »učenci« Ive Šubic (1922–1989), Ive Ivan Seljak - Čopič (1927–1990), Alenka Gerlovič (1919–), Vito Globočnik (1920–1946), Dore Klemenčič - Maj (1911–1988) in Janez Vidic (1923–1996), čigar oprema Zdravljice (skupaj z Marjanom Šorlijem, 1944) ima zaradi tehnične dovršenosti častno mesto med deli partizanskega tiska. Nekaj izjemnih del je nastalo tudi na protipartizanski strani, to so predvsem ilustracije Puškina in Mickiewicza slikarke Bare Remec (1910–1991), ki je po letu 1947 ustvarjala v Argentini.

V skupino, ki je intenzivneje začela delovati (tudi) na področju ilustracije po letu 1945, sodijo najprej tisti, ki so si prve izkušnje nabrali že prej, F. Mihelič, M. Pregelj, M. Sedej, Nikolaj Omersa (1911–1981), in mlada generacija, ki je v tem času zaključila šolanje na novoustanovljeni Akademiji upodabljajočih umetnosti, Vladimir Lakovič (1921–1997), I. Šubic, I. Seljak - Čopič, Jože Ciuha (1924–), Milan Bizovičar (1927–2006), Štefan Planinc (1925–), Melita Vovk (1928–), Albin Rogelj (1922–), Aco Mavec (1929–1982), Božo Kos (1931–2009, ni diplomant AUU), zadnji trije predvsem kot karikaturisti, pri čemer velja omeniti nov pojav, uveljavitev generacije. Kmalu po vojni so se ilustriranja kot samostojnega poklica lotile tudi umetnice, prav tako po zaključenem akademijskem študiju, in prevzele pobudo na področju, ki je bilo pred vojno izključno moško. Vsesplošni povojni preporod in želja po obnovi, pomanjkanje otroškega in mladinskega leposlovja ter novo ideološko okolje so sprožili nastajanje novih založb (npr. Mladinska knjiga, ustanovljena 1945), izdajanje večjega števila knjig in posledično živahno ilustratorsko dejavnost, ki je bila zapažena tudi mednarodno. Predvsem generacija »pravljičark«, pionirk povojne ilustracije, je utrdila sloves slovenske ilustracije v svetu s številnimi nagradami v jugoslovanskem in širšem mednarodnem prostoru, danes pa njihova dela uvrščamo v klasični repertoar slovenske ilustracije. Vse avtorice so (bile) ustvarjalke specifičnega avtorskega rokopisa, vse z govorico povsem svojstvenega razpoloženja, ki otroke nagovori z njihovega pogleda na svet. Mednje uvrščamo Marlenko Stupico (1927–), Lidijo Osterc (19293–2006), Ančko Gošnik Godec (1927–) Marjanco Jemec Božič (1928–), pa tudi Rožo Piščanec (1923–2006) in včasih mlajši Jelko Reichman (1939–) ter Marijo Lucijo Stupica (1950–2002), ki sta začeli delovati nekoliko pozneje. Pogojno bi za njihovi njihovo predhodnici predhodnico lahko imenovali Marijo Vogelnik (1914–2008), predvsem zaradi njenega raziskovalnega odnosa do ustvarjanja, in morda še Cito Potokar (1915–1985).

Kiparstvo med socialističnim realizmom in konceptualizmom

Likovna kritika in umetnostna teorija

Predvojna dediščina slogovne zgodovine ter predvsem koncept stila, ki ga je metodološko sistematično razčlenil Izidor Cankar (1886–1958), pa tudi umetnostna geografija pri Francetu Steletu (1986–1972), sta pomembno odmevali v povojnih razmišljanjih novih generacij. Avtorji, ki so v tem obdobju intenzivno oblikovali kritiško in teoretično misel, so prihajali iz vrst umetnostnih zgodovinarjev: Fran Šijanec (1901–1964) (kot kritik se je zavzemal za napredna načela in želel odpreti pot razumevanju tedanjih sodobnih tendenc; populariziral je mlajše avtorje, sicer je ostajal zvest formalni analizi), Luc Menaše (1925–2002) (odločno je branil pozicije abstraktne umetnosti in bil zagovornik modernizma), Branko Rudolf (1904–1987) (enostranskemu pojmovanju marksizma je dodajal širša idejno-estetska izhodišča), Stane Mikuž (1913–1985) (že njegovo predvojno izhodišče je bilo v normativni vrednosti klasične umetnosti, po vojni je temu dodal estetiko socialističnega realizma in bil njen najbolj vnet zagovornik), Emilijan Cevc (1920–2006) (kritiška praksa kot preplet pesniškega jezika in psiholoških analiz, poudarjanje estetskih in etičnih vrednot), Zoran Kržišnik (1920–2008) (njegovo kritiško udejstvovanje je sledilo stališču, da je umetnost zrcalo človeka in družbe, časa in prostora, vpeljal je modernizirani formalni pristop, ki opisuje sodobno slikarstvo s stališča moderne slike, njene vpeljave dvodimenzionalnosti, ki ukinja tradicionalni slikarski iluzionizem), slednja sta videla ideal kritiškega pisanja v »literarno-esejističnem poustvarjanju«. Tu so še Špelca Čopič (1922–) (vpeljala je teoretično eksaktno pojmovanje formalne analize in je po tem izstopala, saj je njeno pisanje vodilo od korektne strokovne analize likovnega dela do področja sodobnega življenja in družbene prakse, realizacije modernega slikarstva je presojala s stališča vnašanja novosti v tradicionalni oblikovni sistem), Janez Dokler (1927–) (korektne analize posameznih umetniških del, formuliranje načelnih izhodišč in opredelitev problema, ukvarjanje s teorijo kritike), Alenka Goljevšek (1933–) (izoblikovala je sistem idejne in čutne plasti, ki »tvorita umetnikov odnos do sveta«, sledeč tej sintezi je kot edino merilo upoštevala lastno presojo), uveljavljati sta se začela Janez Mesesnel (1931–) in Nace Šumi (1924–2006). Omeniti je potrebno še pisanje Karla Dobide (1896–1964) iz predvojne generacije likovnih kritikov, Sergeja Vrišerja (1920–2004), ki se je posvečal historičnim temam, in Vladimirja Bartola (1903–1967), književnika, ki ga je začela pritegovati likovna umetnost.

Umetnost v javnem prostoru

Permanentne javne postavitve v javnem prostoru v grobem delimo na spominska obeležja oziroma spomenike in na pomensko nevtralne plastike oziroma prostostoječe javne kipe. Posebnost stalnih postavitev je možnost sekvenčnega opazovanja, ki poglobi estetsko, čustveno in miselno dimenzijo. Najbolj splošna tipološka delitev spomenikov po besedah Špelce Čopič zajema dve temeljni skupini: arhitektonske in kiparske spomenike. Med prvimi so najbolj znane oblike obelisk, piramida, stela, steber, slop in slavolok, med drugimi pa spomenik s stoječo ali sedečo celopostavno figuro, konjenik, spomenik z dvema ali več figurami, herma, portretno poprsje na ožjem ali širšem slopu ali stebru itd. Podstavek je bil tradicionalno arhitektonski del kiparskega spomenika, v zadnjem stoletju pa je postal integralni kiparski del celote.

V Sloveniji seo soočamo s premajhnim interesom za kiparstvo, zato so javna naročila ena redkih priložnosti, da lahko kiparji svoje ideje razvijejo in realizirajo v monumentalnejših dimenzijah. Žal so tovrstne umetniške rešitve zelo pogosto predmet naknadnega posega, korektur in dodatkov, saj naročniki praviloma težijo k splošni razumljivosti in berljivosti. Vzporedno je opaziti tudi specifično samoomejevanje umetnika, ki prevečkrat že vnaprej prilagodi raven svojega umetniškega izražanja nekakšnemu populističnemu interesu in okusu, razlaga Tomislav Vignjević. Preprosta želja ohraniti podobo znanega in občudovanega človeka je pri nas navadno še vedno močnejša kot zahteva po spomeniku, ki bi izrazil predvsem veličino njegovega deleža v zgodovini. Nedavno je to dokazal tudi natečaj za Spomenik Edvardu Kocbeku (2004) v ljubljanskem Tivoliju, na katerem je bil izbran predlog Boštjana Drinovca (1973–). Nekaj korakov vstran je bila sočasno določena lokacija za žal neizvedeni začasni digitalni Spomenik Srečku Kosovelu skupine avtorjev. Prav tako ni naročnika za spomenike, v katerih bi se umetnik moral spoprijeti z novimi problemi sedanjosti, ugotavlja Š. Čopič.

Svet se je po drugi svetovni vojni razdelil na dva tabora – na kapitalističnega in socialističnega – in slednjemu je Sovjetska zveza vsilila SOCIALISTIČNI REALIZEM, ki je imel javno, reprezentativno in ideološko funkcijo in je kot tak najmočneje odmeval v spomeniškem kiparstvu, predvsem tam, kjer je bila ustvarjalna moč najšibkejša. Š. Čopič navaja, da so po letu 1945 v Sloveniji spomeniki narodnoosvobodilnega boja tako po številu kot po kvaliteti v tolikšni premoči, da so javni spomeniki književnikom, politikom, znanstvenikom in drugim le majhen del, z redkimi primeri, ki presegajo tradicionalne modele.