Meta Hočevar

Scenografija

Po letu 1945, ko je v Sloveniji zraslo število gledališč, ko se je utrdila njihova institucionalizacija in se posledično uveljavila večja specializacija pri posamičnih dejavnostih, je bila scenografija v pretežni meri zaupana arhitektom, ki so se, če jih je delo pritegnilo, zanj specializirali in se z njim karierno ukvarjali (pri scenografijah množičnih prireditev pa so na prizorišče stopili tudi oblikovalci). V tem obdobju sta med arhitekti oblikovno prelomne koncepte in izrazite avtorske pozicije prispevala Niko Matul (1928–1988) in Sveta Jovanović (1927–), zatem pa Meta Hočevar (1942–) s svojim inovativnim in likovno izčiščenim pristopom, predvsem pri uprizarjanju slovenske dramatike. M. Hočevar je pri nas najbolj radikalno izpeljala razumevanje scenografije kot oblikovanja prostora, ki se do konca uresniči šele z dogodkom v njem, kjer scenografija, igralec, besedilo, glasba itd. sooblikujejo drug drugega. Tako postane scenograf dejanski soustvarjalec predstave, saj sledi njenemu nastajanju skozi celoten proces. Takih scenografij ne moremo opredeliti kot avtonomne, seveda pa so bistveno napredovale od »likovne opreme« odra, njegovega dekoriranja ali ilustriranja dramske zasnove. Arhitekt, ki je prelomno vplival na odrsko vizualnost, je tudi Marko Japelj (1961–), ki je za Tomaža Pandurja v SNG Dramai v Mariboru ustvaril nekaj najslikovitejših, likovno razkošnih scenografij, zapolnjenih s presenetljivimi učinki, ki zavestno merijo na fascinacijo gledalca, in tako odločilno prispeval k Pandurjevemu »gledališču podob«. V zadnjem času se kot scenografka pomembno uveljavlja arhitektka Petra Veber (1971–), ki predvsem v svojih sodelovanjih z režiserjem Sebastijanom Horvatom ustvarja odrske celote, ki učinkujejo tudi samostojno ter intrigirajo gledalca (morda najizraziteje v Predtem / Potem R. Schimmelpfenniga v produkciji Epicentra, 2006). Od leta 1970 je scenografija kot samostojen predmet vključena v učni program AGRFT, kjer ga od leta 1980 vodi M. Hočevar.

Več vabil k sodelovanju, namenjenih raznolikemu avtorskemu naboru imen, je prihajalo s strani Ljubljanskega lutkovnega gledališča (zdaj LGL), kjer je kipar Slavko Hočevar (1927–1996), ki je pri predstavah že pred tem nekajkrat sodeloval s svojimi lutkami, takoj po zaključeni kiparski specialki na ljubljanski Akademiji leta 1956 postal likovni vodja gledališča in to ostal do leta 1970. Predvsem v 60. letih so za to gledališče nastajale slikarsko in kiparsko izčiščene in likovno avtorsko prepoznavne zasnove, kot npr. scenografija (in lutke) za Maeterlinckovo Sinjo ptico Franceta Miheliča (1907–1998) leta 1964, katere gozd prividnih pošasti je idealno odslikal pravljično in sanjsko atmosfero igre. Zato je včasih primerneje kot o scenografiji govoriti o likovni zasnovi predstave, saj so gledališča uveljavljene umetnike k sodelovanju vabila zato, da bi predstavi vdahnili značilni videz svojega siceršnjega ustvarjanja. Tako je Peter Černe (1931–) zaznamoval Saint-Exupéryjevega Malega princa (1979), Jože Tisnikar (1928–1998) pa delo Svetlane Makarovič Mrtvec pride po ljubico (1986). Pomemben je še prispevek umetnikov Albina Roglja (1929–), Marlenke Stupice Stupica (1927–), Tomaža Kržišnika (1943–), Milana Bizovičarja (1927–), Marije Lucije Stupice Stupica (1950–2002), Kostje Gatnika (1945–) in drugih, vse do danes. Lutke lahko posežejo tudi v dramsko gledališče. Jože Ciuha (1924–) jih je zasnoval za Mlado Bredo Daneta Zajca leta 1981 v Drami SNG. Prav tako se z lutkovnim gledališčem, ki suvereno prehaja v dramsko, ukvarja Silvan Omerzu (1955–), predvsem v okviru Gledališča Konj, katerega soustanovitelj je. Je bolj izrazit oblikovalec lutk kot pa scenograf, formalni vokabular in atmosfero z lutkovnega odra pa prenaša tudi v samostojno, avtorsko risbo.