Drago Hrvacki

Geometrična abstrakcija

Nasploh pomenijo 70. leta oživitev geometrične abstrakcije, ki se zgleduje po ameriškem minimalizmu, umetnosti »ostrih robov« (hard-edge) in evropski povojni konkretne umetnosti (npr. M. Bill in R. P. Lohse) ter angleškem barvnem kiparstvu (A. Caro, P. King idr.), navzoče pa so tudi težnje optične in kinetične umetnosti. V tem kontekstu največji zamah prispevajo NEOKONSTRUKTIVISTI, predvsem na slikarskem področju Drago Hrvacki (1936–) in Danilo Jejčič (1933–). Za oba je značilen premišljen izbor in uravnoteževanje barvnih in oblikovnih razmerij, s katerimi preizkušata in raziskujeta njihove različne možnosti in kombinacije. Oba sta se v 70. letih začela intenzivno posvečati barvnemu sitotisku, ki ga opredeljuje uporaba geometrijskih likov in teles. Na sitotiskih Hrvackega, ki izhajajo tako iz njegovih kiparskih kot slikarskih raziskav, se v učinkih barvnih vibracij nakazujejo prvine optične umetnosti. Tudi pri Jejčiču so navzoče permutacije izraznih prvin, ki ustvarjajo ritmične strukture z močno optično iluzijo. Nekatera njegova dela se z razumsko in natančno organizacijo približajo tehnizirani računalniški estetiki.

Kiparstvo med socialističnim realizmom in konceptualizmom

Novo mlado generacijo, ki se je začela uveljavljati v 60. letih, sta že v prvi polovici desetletja napovedala Tone Lapajne (1933–) in Dušan Tršar (1937–). Ko se je leta 1968 oblikovala skupina NEOKONSTRUKTIVISTOV, sta bila v njej še Drago Hrvacki (1936–) in Dragica Čadež (1940–) (ob njej je potrebno opozoriti na nov pojav, enakopravno uveljavitev kiparke v pretežno moški dejavnosti), pozneje so se jim pridružili še novi člani, med njimi sta bila pomembna Vinko Tušek (1936–-) in S. Tihec. Z delom te skupine je kiparstvo prešlo od kipa k objektu. S. Tihec, D. Hrvacki, Milenko Matanović (1947–) in David Nez (1949–) so objekte leta 1968 razstavili na razstavi Objekt i boja 968 v Galeriji Centar v Zagrebu, ki je prva celovito predstavila ta novi fenomen v jugoslovanskem kiparstvu.

Ljubljanska grafična šola

V začetku 70. let so se Ljubljanski grafični šoli pridružili Danilo Jejčič (1933–), Jože Spacal (1939–), Drago Hrvacki (1936–), Metka Kraševec (1941–), Lojze Logar (1944–) in Gorazd Šefran (1945–), pa tudi Zvest Apollonio (1935–2009), ki se je posvetil tedaj priljubljenemu sitotisku. To novo tehniko so sprejeli tudi nekateri starejši ustvarjalci. V okvir Ljubljanske grafične šole so se uvrstili tudi Boris Jesih (1943–), Štefan Galič (1944–1997), Branko Suhy (1950–), Zora Stančič (1956–), Črtomir Frelih (1960–), Samuel Grajfoner (1962–) in nekateri drugi.

Minimalizem

Približno sočasno sta se v Sloveniji oblikovali dve skupini, ki ju povezujemo z minimalizmom, NEOKONSTRUKTIVISTI in OHO. Neokonstruktivisti so napravili radikalen korak vstran od modernističnih teženj informela in lirične abstrakcije ter teženj Ljubljanske grafične šole in sledili ameriškim minimalističnim tokovom v duhu ABC umetnosti, slikarstva barvnega polja in problema »objekta«. Tone Lapajne (1933–), Dragica Čadež (1940–), Drago Hrvacki (1936–) in Dušan Tršar (1937–), je zagotavljal Aleksander Bassin, so manj povezani z ruskim konstruktivizmom kot s sočasnimi neokonstruktivističnimi raziskovanji, kar jih povezuje v skupino. A. Bassin je opazil tudi visoko stopnjo nemimetičnih teženj v skupini ter uveljavljanje vizionarsko-inspirativnega v ustvarjalnem procesu.

Neokonstruktivisti

Neokonstruktivisti so kot skupina aktivno ustvarjali v letih med 1968 in 1972. Njeni glavni predstavniki so bili Dragica Čadež (1940–), Drago Hrvacki (1936–), Tone Lapajne (1933–) in Dušan Tršar (1937–). Pozneje so se jim pridružili še nekateri drugi umetniki, med katerimi je treba omeniti predvsem Vinka Tuška (1936–), med svoje člane pa je skupina prištevala tudi kiparja Slavka Tihca (1928–1993).

Neokonstruktivistične tendence sta na slovensko umetniško prizorišče vpeljali samostojni razstavi D. Čadež in T. Lapajneta leta 1968 v Mali galeriji. Prva skupna razstava vodilnih predstavnikov gibanja je bila v začetku leta 1969 v Mestni galeriji v Ljubljani. Naslednje leto se jim je na drugi skupinski razstavi, Ateljeju '70 '70: neokonstruktivisti v spodnjih prostorih Moderne galerije, pridružil V. Tušek, z njimi je razstavljal tudi S. Tihec. Skupina je še vedno sodelovala, vendar so se člani postopoma začeli razhajati in odmikati od neokonstruktivističnih tendenc k drugim likovnim problemom. Njihova zadnja skupna razstava, Atelje '72, je bila leta 1972 v spodnjih prostorih Moderne galerije v Ljubljani, na njej pa so sodelovali še Andrej Ajdič (1937–), Gustav Gnamuš (1941–), Zmago Jeraj (1937–) in Rudi Pergar (1936–). Od Izmed razstav Neokonstruktivistov po Jugoslaviji velja omeniti njihov nastop na IV. beograjskem trienalu jugoslovanske likovne umetnosti leta 1970 v sekciji Objekt, na razstavi v Galeriji suvremene umjetnosti v Zagrebu leta 1972 pa so skupaj z EKSPRESIVNIMI FIGURALIKI predstavljali Mlade slovenske umetnike. Člani skupine so ves čas njenega delovanja skupine razstavljali tudi posamič, samostojno ali na skupinskih razstavah; ena od pomembnih je bila razstava Objekt i boja 968 v Galeriji Centar v Zagrebu leta 1968, na kateri je razstavljal D. Hrvacki (iz Slovenije še S. Tihec, D. Nez in M. Matanović).

D.rago Hrvacki je študij slikarstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani končal leta 1964 ter svoje študijsko izpopolnjevanje nadaljeval leta 1970 v Italiji. Za Hrvackega so značilne geometrijske, pa tudi organske oblike, s katerimi raziskuje barvno-oblikovna razmerja in njihove učinke.