Zdenka Huzjan
Eksistencialistična figuralika
Zdenko Huzjan (1948–) je diplomiral pri G. Stupici, specialistični študij pa nadaljeval pri J. Berniku. Konec 70-h. let se je v zemeljsko toniranih, monokromnih podlagah začela pojavljati figura, ki lebdeče biva v slikovnem polju in ustvarja tesnobna melanholična občutja. Likovni svet Z. Huzjana je izrazito osebnoizpoveden, hkrati pa obuja občutja, ki so univerzalna. Z deli 70. in 80. let so ga umestili med umetnike nove podobe, za katere je značilno ukvarjanje z osebno mitologijo in individualen slikarski zapis (NOVA PODOBA). V seriji Gnezdilci je upodabljal embriu podobne forme teles z velikimi glavami, ki se upogibajo k telesom. Barva in oblika sta v delih Z. Huzjana antropomorfni in ustvarjata aluzijo zavetja maternice oziroma najbolj intimnega, varnega in vase zaprtega dela človekovega bivanja. V 90. letih je s serijo Vzglavniki Zemlje in Neba nosilec asociativno oblikoval kot dejanski mehak vzglavnik, v katerem ponovno počiva embrionalna forma. Občutja melanholičnega hrepenenja, mir in tišina so še dodatno poudarjeni, minljivost in končno smrt pa neizogibni.
Nova podoba
Med njimi je tudi Zdenko Huzjan (1948–), »prezrt« avtor, ki ga niso znali umestiti v aktualne tokove 70. in 80. let in so ga zato ob koncu desetletja ponovno odkrili. Njegovo ustvarjanje kot rdeča nit spremljajo osrednji liki, nekakšni »gnezdilci«, zarodkom podobna bitja, nični objekti, ki so manko subjekta, in vendar bitja-znaki brez lastnega prostora.
Sredi 80. let je torej zagon »nove podobe« kot posebnega fenomena uplahnil, namesto tega so se uveljavili posamezni ustvarjalci kot samostojne osebnosti, ki so (v marsičem sicer izhajajoč iz postavk »nove podobe« in »neoekspresionizma«) razvijali motivno in slogovno izrazito individualne opuse. (Značilno je, da se je v tem času pogosto pojavljal izraz »avtopoetike«, ki označuje prav ta individualni avtorski pristop.) Med te ustvarjalce lahko prištejemo tudi umetnike, ki so vztrajali pri abstraktni tradiciji, vendar so jo prilagodili lastni senzibilnosti in razmišljanju. (Pri slikarjih, ki so vse desetletje slikali v metodičnem in sistematičnem načinu, podedovanem iz poznih 70. let, je čutiti premik iz minimalizma v barvitost in razgibanost kompozicij.) A. Medved je sam s svojim razstavnim programom v Obalnih galerijah v drugi polovici 80. let sodeloval pri odkrivanju »prezrtih« (F. GrudenGrudna, S. Kapusa, D. Kirbiša, Z. Huzjana ...) v preteklem desetletju.
Regionalizem
Če je bil prvi val regionalizma vezan na slogovne premike 50. let, ga v drugačni obliki vnovič srečamo v postmodernizmu, v 80. letih, ko v slikarstvu spet postane priljubljeno odkrivanje nacionalnih šol. Še več, slikarji z vrnitvijo k figuraliki (NOVA PODOBA) zdaj v naslikanih prizoriščih prostora več ne abstrahirajo, temveč ga nazorno prikazujejo kot tisto lokacijo, ki je pogoj za čustveno napetost pri vzpostavitvi izbranega motiva. Uveljavi se izraz genius loci (duh kraja), ki v umetnini nezgrešljivo izdaja, od kod prihaja umetnik. V slovenski umetnosti se prikazujeta predvsem dve robni geografiji, Prekmurje (Zdenko Huzjan ([1948–]), Nikolaj Beer [(1945–])) in Primorska (Živko Marušič [(1945–]), Andraž Šalamun [(1947–]), Cveto Marsšič [(1960–])), z izrazito visokim očiščem pa veliko slik Hermana Gvardjančiča (1943–) izdaja prej občutek klavstrofobije kot geografsko vezanost na alpski svet gorenjske pokrajine. Kritika v tem obdobju spremlja te nove, prostorsko vezane pojave, tako da se zvrsti več predstavitev primorskih ali oziroma prekmurskih slikarjev.