Danilo Jejčič
Geometrična abstrakcija
Nasploh pomenijo 70. leta oživitev geometrične abstrakcije, ki se zgleduje po ameriškem minimalizmu, umetnosti »ostrih robov« (hard-edge) in evropski povojni konkretne umetnosti (npr. M. Bill in R. P. Lohse) ter angleškem barvnem kiparstvu (A. Caro, P. King idr.), navzoče pa so tudi težnje optične in kinetične umetnosti. V tem kontekstu največji zamah prispevajo NEOKONSTRUKTIVISTI, predvsem na slikarskem področju Drago Hrvacki (1936–) in Danilo Jejčič (1933–). Za oba je značilen premišljen izbor in uravnoteževanje barvnih in oblikovnih razmerij, s katerimi preizkušata in raziskujeta njihove različne možnosti in kombinacije. Oba sta se v 70. letih začela intenzivno posvečati barvnemu sitotisku, ki ga opredeljuje uporaba geometrijskih likov in teles. Na sitotiskih Hrvackega, ki izhajajo tako iz njegovih kiparskih kot slikarskih raziskav, se v učinkih barvnih vibracij nakazujejo prvine optične umetnosti. Tudi pri Jejčiču so navzoče permutacije izraznih prvin, ki ustvarjajo ritmične strukture z močno optično iluzijo. Nekatera njegova dela se z razumsko in natančno organizacijo približajo tehnizirani računalniški estetiki.
Ljubljanska grafična šola
V začetku 70. let so se Ljubljanski grafični šoli pridružili Danilo Jejčič (1933–), Jože Spacal (1939–), Drago Hrvacki (1936–), Metka Kraševec (1941–), Lojze Logar (1944–) in Gorazd Šefran (1945–), pa tudi Zvest Apollonio (1935–2009), ki se je posvetil tedaj priljubljenemu sitotisku. To novo tehniko so sprejeli tudi nekateri starejši ustvarjalci. V okvir Ljubljanske grafične šole so se uvrstili tudi Boris Jesih (1943–), Štefan Galič (1944–1997), Branko Suhy (1950–), Zora Stančič (1956–), Črtomir Frelih (1960–), Samuel Grajfoner (1962–) in nekateri drugi.