Boris Kalin
Kiparstvo med socialističnim realizmom in konceptualizmom
Na po vojni ustanovljeni Akademiji za upodabljajočo umetnost je bil precej vpliven zagovornik strogih realističnih meril profesor Boris Kalin (1905–1975), prvi kipar med profesorji. Za njim sta začela leta 1946 poučevati Frančišek Smerdu (1908–1964) in Peter Loboda (1894–1952), leta 1948 Zdenko Kalin (1911–1991) in leta 1950 Karel Putrih (1910–1959). Mladi študenti kiparstva so bili bolj izpostavljeni ideološki kritiki kot slikarji, saj je bila misel o deformaciji polnoplastičnega, tridimenzionalnega človeškega telesa bolj šokantna od transformacij slikovne iluzije.
Neokonstruktivisti
D.ragica Čadež je v letih med 1959 in 1963 študirala kiparstvo na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani ter nadaljevala študij na specialki za kiparstvo pri profesorju Borisu Kalinu. Njeno neokonstruktivistično fazo zaznamujejo minimalistične geometrijske konstrukcije, ki se izogibajo vidnosti dotika in vsakršni subjektivni vpetosti. Leta 1969 se je predstavila z značilnim delom Sestavljeni znak, zgrajenim iz lesenih, enakomerno pobarvanih geometrijskih oblik, ki jih je mogoče sestavljati v različne konstrukcije. Zaradi svoje velikosti in postavitve delo učinkuje ambientalno.
T.one Lapajne je študij na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani končal leta 1961 in nadaljeval študij na specialki za kiparstvo pri profesorju Borisu Kalinu. Najprej je deloval v skupini Be-54, kasneje pa se je njegovo zanimanje preusmerilo k minimalističnim geometriziranim formam v lesu. Na enostavnih ostrorobih objektih z velikimi enakomerno pobarvanimi površinami raziskuje součinkovanje barve in oblike, pa tudi učinkovanje geometrijskih likov in teles v prostoru (npr. naslikane barvne ploskve se pretvarjajo v plastične tridimenzionalne oblike in nadaljujejo v dejanski prostor). Zanima ga delovanje objekta na okolje in možnost njegovega prehoda v prostor, zato njegova dela pogosto posežejo v dejanski prostor in ustvarijo ambient, ki neposredno nagovarja gledalca.
Dušan Tršar je študiral kiparstvo na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani v letih med 1958 in 1963 ter nadaljeval na specialki za kiparstvo pri profesorju Borisu Kalinu. Najprej je ustvarjal dela v lesu in železu (serija Odmev), s katerimi se je predstavil tudi na skupni razstavi leta 1969 v Mestni galeriji. Konec 60. let in v zgodnjih 70. letih je začel posegati po sodobnih industrijskih materialih, zlasti pleksi steklu in neonu, kar je predstavljalo novost v tedanji umetniški produkciji. Prosojnost pleksija in integracija neonske svetlobe sta mu omogočili gradnjo svetlobnih objektov, kjer se sicer jasno zasnovana konstrukcija pod vplivom svetlobe dematerializira. Za njegovo neokonstruktivistično obdobje so tako značilne prosojne in spremenljive svetlobne strukture (SVETLOBA), s katerimi je raziskoval gibanje in optične učinke, odvisne od gledalčevega pogleda in premikanja po prostoru.
Socialistični realizem
Bližji Bliže normi socialističnega realizma so bili Dore Klemenčič - Maj (1911–1988) s sliko Manifestacija, Drago (1901–1982) in Nande Vidmar (1899–1981), ) ter Nikolaj Pirnat (1903–1948). V to kategorijo spadajo tudi vrsta portretov Božidarja Jakca (1899–1989) in portreti maršala Gabrijela Stupice (1913–1990). Velika večina slikarjev se je bila sicer s kakšnim svojim delom prisiljena približati socialističnemu realizmu (denimo France Pavlovec [(1897–1959]), Stane Kregar [(1905–1973]) idr.), a povečini so se mu skušali izogniti z begom k nevtralnim žanrom krajin in tihožitij, predvsem pa so tovrstna dela v njihovem ustvarjanju pomenila le prehodno obdobje. Nekoliko bolj togo je bilo kiparstvo, kjer je zlasti množica spomenikov, posvečenih revoluciji in NOB, začenši z velikim Spomenikom zmage takoj po osvoboditvi leta 1945 v Murski Soboti (po sovjetskih načrtih, kiparski del Boris in Zdenko Kalin), nastajala v paradigmi socialističnega realizma. Med kiparji so bili v ospredju Lojze Dolinar (1893–1970), Boris Kalin (1905–1975), Frančišek Smerdu (1908–1964), Zdenko Kalin (1911–1990) in Karel Putrih (1910–1959).
Umetnost v javnem prostoru
Za prvo dobo socialističnega realizma (40. in 50. leta) je značilna heroično-monumentalna figuralika, ki so ji bili zvesti že pred vojno šolani in uveljavljeni kiparji, med njimi Lojze Dolinar (1893–1970) (Spomenik revoluciji, Kranj, 1959). S tovrstno figuraliko so se ukvarjali še Boris Kalin (1905–1975) (Talec, Kamnik, 1946), Frančišek Smerdu (1908–1964) (Ilegalec, Ljubljana, 1952), Zdenko Kalin (1911–1991) in inter Karel Putrih (1910–1959) (njuno skupno delo je Portal Skupščine Republike Slovenije, Ljubljana, 1954) idr. Od srede 50. let je dogmatski pritisk popuščal in ustvarjalno močnejši kiparji so si prizadevali za bolj oseben pristop, vendar so globlje spremembe dosegli šele mlajši kiparji, šolani na novoustanovljeni ljubljanski Akademiji: Jakob Savinšek (1922–1961) (Vojna in mir, Celje, 1952–1958), Janez Boljka (1931–) (Spomenik v Gojačah v Goriških Brdihbrdih, 1962), Drago Tršar (1927–) (Spomenik revoluciji, Ljubljana, 1964–1975), Slavko Tihec (1928–1993) (Spomenik Pohorskemu bataljonu, Osankarica, Pohorje, 1958) idr. K modernizirani zasnovi spomenika so veliko pripomogli tudi arhitekti, predvsem Edvard Ravnikar (1907–1993) (Spominski kompleks v Dragi pri Begunjah, 1953). Po sporu s Sovjetsko zvezo, še zlasti v začetku 50. let, se je umetnostni prostor postopoma liberaliziral, kar je omogočilo odločen zasuk proti modernizmu. Ker ga je državno-partijska elita podprla, je pričel modernizem vse bolj odločno prevzemati naloge tudi v spomeniškem kiparstvu, kjer je prišlo do premika od monumentalnih shem socialističnega realizma proti humanističnim vrednotam in specifično kiparskim nalogam, pojasnjuje Igor Zabel. 60. in 70. leta že zaznamuje redukcija kiparske forme v strukturalistično neantropomorfno abstraktnost. Leta 1980 je Jugoslavija na Beneškem bienalu nastopila s predstavitvijo velikih spomeniških projektov NOB, čeprav so bila 70. in 80. leta v primerjavi s povojnimi desetletji že obdobje izrazitega upadanja dejavnosti na področju javne plastike.