Zdenko Kalin
Grupa 69
Grupa 69 je v času svojega delovanja razširila svoje vrste še z novimi člani, včasih pa na razstavo povabila gostujoče umetnike. Že na prvi razstavi v Vili Bled so se skupini pridružili najuglednejši jugoslovanski umetniki: Jagoda Buić, Radomir Damnjanović - Damnjan, Miroslav Šutej in Vladimir Veličković. Skupini so se leta 1973 pridružili novi člani: Zdenko Kalin (1911–1991), France Mihelič (1907–1998) in Štefan Planinc (1925–). Gosta na razstavi leta 1974 v Moderni galeriji sta bila Zoran Mušič in Lojze Spacal. Leta 1976 pa jugoslovanski umetniki niso bili predstavljeni zgolj kot gostje Grupe, pač pa kot njeni člani. Ob razstavi, ki je bila najprej postavljena v Moderni galeriji v Ljubljani in je gostovala po Sloveniji in v Sarajevu, potem pa bila na ogled še v Fondazione Bevilaqua La Masa v Benetkah, so se kot novi člani skupine predstavili Jagoda Buić (1925–), Stojan Čelić (1925–), Dušan Džamonja (1928–), Miodrag B. Protić (1922–), Vjenceslav Richter (1917–2002), Miroslav Šutej (1936–2005) in Mehmed Zaimović (1938–).
Kiparstvo med socialističnim realizmom in konceptualizmom
Na po vojni ustanovljeni Akademiji za upodabljajočo umetnost je bil precej vpliven zagovornik strogih realističnih meril profesor Boris Kalin (1905–1975), prvi kipar med profesorji. Za njim sta začela leta 1946 poučevati Frančišek Smerdu (1908–1964) in Peter Loboda (1894–1952), leta 1948 Zdenko Kalin (1911–1991) in leta 1950 Karel Putrih (1910–1959). Mladi študenti kiparstva so bili bolj izpostavljeni ideološki kritiki kot slikarji, saj je bila misel o deformaciji polnoplastičnega, tridimenzionalnega človeškega telesa bolj šokantna od transformacij slikovne iluzije.
Socialistični realizem
Bližji Bliže normi socialističnega realizma so bili Dore Klemenčič - Maj (1911–1988) s sliko Manifestacija, Drago (1901–1982) in Nande Vidmar (1899–1981), ) ter Nikolaj Pirnat (1903–1948). V to kategorijo spadajo tudi vrsta portretov Božidarja Jakca (1899–1989) in portreti maršala Gabrijela Stupice (1913–1990). Velika večina slikarjev se je bila sicer s kakšnim svojim delom prisiljena približati socialističnemu realizmu (denimo France Pavlovec [(1897–1959]), Stane Kregar [(1905–1973]) idr.), a povečini so se mu skušali izogniti z begom k nevtralnim žanrom krajin in tihožitij, predvsem pa so tovrstna dela v njihovem ustvarjanju pomenila le prehodno obdobje. Nekoliko bolj togo je bilo kiparstvo, kjer je zlasti množica spomenikov, posvečenih revoluciji in NOB, začenši z velikim Spomenikom zmage takoj po osvoboditvi leta 1945 v Murski Soboti (po sovjetskih načrtih, kiparski del Boris in Zdenko Kalin), nastajala v paradigmi socialističnega realizma. Med kiparji so bili v ospredju Lojze Dolinar (1893–1970), Boris Kalin (1905–1975), Frančišek Smerdu (1908–1964), Zdenko Kalin (1911–1990) in Karel Putrih (1910–1959).
Umetnost v javnem prostoru
Za prvo dobo socialističnega realizma (40. in 50. leta) je značilna heroično-monumentalna figuralika, ki so ji bili zvesti že pred vojno šolani in uveljavljeni kiparji, med njimi Lojze Dolinar (1893–1970) (Spomenik revoluciji, Kranj, 1959). S tovrstno figuraliko so se ukvarjali še Boris Kalin (1905–1975) (Talec, Kamnik, 1946), Frančišek Smerdu (1908–1964) (Ilegalec, Ljubljana, 1952), Zdenko Kalin (1911–1991) in inter Karel Putrih (1910–1959) (njuno skupno delo je Portal Skupščine Republike Slovenije, Ljubljana, 1954) idr. Od srede 50. let je dogmatski pritisk popuščal in ustvarjalno močnejši kiparji so si prizadevali za bolj oseben pristop, vendar so globlje spremembe dosegli šele mlajši kiparji, šolani na novoustanovljeni ljubljanski Akademiji: Jakob Savinšek (1922–1961) (Vojna in mir, Celje, 1952–1958), Janez Boljka (1931–) (Spomenik v Gojačah v Goriških Brdihbrdih, 1962), Drago Tršar (1927–) (Spomenik revoluciji, Ljubljana, 1964–1975), Slavko Tihec (1928–1993) (Spomenik Pohorskemu bataljonu, Osankarica, Pohorje, 1958) idr. K modernizirani zasnovi spomenika so veliko pripomogli tudi arhitekti, predvsem Edvard Ravnikar (1907–1993) (Spominski kompleks v Dragi pri Begunjah, 1953). Po sporu s Sovjetsko zvezo, še zlasti v začetku 50. let, se je umetnostni prostor postopoma liberaliziral, kar je omogočilo odločen zasuk proti modernizmu. Ker ga je državno-partijska elita podprla, je pričel modernizem vse bolj odločno prevzemati naloge tudi v spomeniškem kiparstvu, kjer je prišlo do premika od monumentalnih shem socialističnega realizma proti humanističnim vrednotam in specifično kiparskim nalogam, pojasnjuje Igor Zabel. 60. in 70. leta že zaznamuje redukcija kiparske forme v strukturalistično neantropomorfno abstraktnost. Leta 1980 je Jugoslavija na Beneškem bienalu nastopila s predstavitvijo velikih spomeniških projektov NOB, čeprav so bila 70. in 80. leta v primerjavi s povojnimi desetletji že obdobje izrazitega upadanja dejavnosti na področju javne plastike.