Rudolf Kotnik

Be-54

Najbolj izpostavljena imena generacije, tega leta vpisane v prvi letnik, so bila Janez Bernik (1933–), Rudolf Kotnik (1931–1996) in Viktor Snoj (1922–) na slikarstvu ter Peter Černe (1931–) in Slavko Tihec (1928–1993) na kiparstvu. Diplomirali so sredi 50. let, ravno v času, ko so se na svetovni likovni sceni začeli kazati novi horizonti, predvsem véliki prodor abstraktne umetnosti, pa tudi INFORMEL in EKSISTENCIALISTIČNA FIGURALIKA. Ti različni, takrat aktualni likovni pristopi so bili nadvse hitro absorbirani v postopke dela mladih umetnikov. Poudariti velja, da sodi v to obdobje tudi odmik jugoslovanske politike od Sovjetske zveze, kar je tudi za umetnike pomenilo veliko svobodnejši in subjektivnejši pristop, predvsem pa večjo možnost ogleda razstav na Zahodu. Tri leta po diplomi, leta 1958, so nekdanji sošolci kipar S. Tihec in slikarja R. Kotnik ter V. Snoj ustanovili skupino Be-54. Skupino so poimenovali v spomin na svoj prvi obisk Beneškega bienala leta 1954, ki je bil pomemben, ker so lahko kot študentje takrat stopili v neposreden stik z zahodnoevropsko umetnostjo po drugi svetovni vojni. Be označuje Beneški bienale, 54 pa leto 1954. Skupina ni imela pravil ali enotnih usmeritev, bila pa je tudi odprta za nove člane, kar je bilo lepo vidno ob vsaki novi razstavi. Zato gre povezavo članov skupine iskati izključno v generacijski povezanosti mladih umetnikov, željnih ustvarjanja in razstavljanja.

Skupina Be-54 je prvič razstavljala februarja leta 1958 v ljubljanskem Jakopičevem paviljonu. Čeprav se je že na tej razstavi kazala želja po novem, je bila glavnina del še močno vezana na zaključen akademijski študij. Tihec je razstavljal dela iz armiranega mavca, Kotnik pa je slikarsko nadaljeval motivni fazi Fikusov in Konj. Že na naslednji razstavi, prirejeni čez dve leti (1960) prav tako v Jakopičevem paviljonu, se je ustanovni trojici pridružil P. Černe, ki je s svojo stilizirano figuraliko še bolj poudaril individualnost usmeritev posameznikov v skupini. Edine vezi v likovnem pristopu in izrazu skupine lahko odkrijemo med Tihcem in Kotnikom, ki ju je oba pritegovala tehnika armiranja, pri kateri sta puščala zunanje armaturne ovoje, največkrat z betonskim polnilom, jasno vidne. Tihca in Kotnika je sicer povezoval tudi skupni mariborski okoliš, kjer sta se po končani akademiji veliko družila in skupaj razstavljala. Oba sta se v tem obdobju poleg J. Bernika uveljavila kot najvidnejša predstavnika INFORMELA pri nas.

Zoran Kržišnik, avtor besedila kataloga zadnje razstave v Mestni galeriji Ljubljana leta 1966, še z nobenim stavkom ne daje slutiti, da bo to zadnja razstava skupine, prej nasprotno. Kržišnik je bil eden glavnih strokovnih zagovornikov in promotorjev takrat mladih in neuveljavljenih umetnikov. Njegovo umetnostnokritiško ter galeristično pokroviteljstvo je dajalo skupini v spreminjajočem se umetniškem prostoru potrebno strokovno utemeljitev, posameznim članom pa potrditev in samozavest, potrebni za njihov nadaljnji razvoj. Ker so mnogi člani skupine Be-54 prestopili v druge skupine ali pa so svojo likovno pot nadaljevali samostojno, zadnja razstava pomeni zgolj konec skupine Be-54, posamezniki pa so se še bolj uveljavili, nekateri postali celo osrednja imena povojne slovenske umetnosti, ki še danes, petdeset let pozneje, zavzeto ustvarjajo. Na zadnji razstavi v Mestni galeriji je bilo za umetniki že več kot deset let poakademijskega ustvarjanja in prav vsi so se v tem obdobju izoblikovali v zrele likovne osebnosti. Na tej razstavi so sodelovali: kipar P. Černe, slikar in grafik A. Jemec, slikar R. Kotnik, kipar in pozneje slikar T. Lapajne, slikar in grafik B. Kiar Meško, slikar Š. Planinc, kipar F. Rotar in slikar V. Snoj. Na zadnji razstavi nista več sodelovala ustanovni član Be-54 in kipar S. Tihec, ki se je med vsemi umetniki najhitreje osamosvojil, in pa kipar J. Boljka.

Informel

Posebno poglavje informela predstavlja delo Rudolfa Kotnika (1931–1996), ki je sliko pod vplivom informelskih tendenc teženj preoblikoval v skulptosliko. Leta 1961 so najprej z uporabo vrvi in žice začela nastajati armirana platna, polna aluzivnosti na fragmente iz pejsaža – v smislu povečanega zamrznjenega požetega žita in trave ter zemlje. Dinamičen razmislek o površini slike ga je privedel najprej do transformacije slikovnega pravokotnika v romboidne oblike, kmalu, že leta 1966, pa je, tudi zaradi bližine s S. Tihcem (1928–1993) (povezana sta bila v skupini BeE-54), sliko iz dvedimenzionalnega transformiral v tridimenzionalni objekt in ustvarjal skulptoslike (OBLIKOVANO PLATNO).

Kiparstvo med socialističnim realizmom in konceptualizmom

Čas okoli leta 1960 je bil prelomen tudi zato, ker se je takrat uveljavil Slavko Tihec (1928–1993), ki je naslednji vplivni učitelj na ljubljanski Akademiji od leta 1969 dalje. Začetek desetletja je zaznamoval z inovacijo v kiparskih materialih; uporabljati je začel armirani beton. Pri Tihcu je mogoče govoriti tudi o informelskem kiparstvu, saj sta oba predstavnika skupine Be-54, tako on kot slikar Rudolf Kotnik, ustvarjala hibride na vmesnem področju kiparstva in slikarstva. Prevladovanje amorfnega naravnega stanja kaže spoštovanje organičnskega v geometričnijski čistosti. Govorili bi lahko o nekakšnem INFORMELU, ki izraža obče ozračje eksistencialnega nemira, značilnega tudi za sorodno slikarstvo.

Oblikovano platno

V slovenski umetnosti se je fenomen oblikovanega platna pojavil sočasno kot drugod po svetu. Medtem ko so v 60. letih umetniki, kot so F. Stella, Ellsworth Kelly in Robert Mangold, sledili interesom ameriškega minimalizma (MINIMALIZEM), se je pri nas problem oblikovanega platna prvič pojavil v povezavi s tedaj aktualnim INFORMELOM. Zaradi prevlade figuralike v slovenskem slikarstvu 60. let je nov pojav na likovno sceno stopal počasi in negotovo. Sredi 70. let se je z abstraktnimi tendencami začelo drugačno vrednotenje slike, usmerjeno na v analitično proučevanje medija, njegovih sredstev, metod in možnosti (PRIMARNO SLIKARSTVO); velik razcvet in sintetično izrabo različnih izraznih možnosti pa je sprožilo slikarstvo NOVE PODOBE v 80. letih. V 90. letih je vzniknilo novo zanimanje za oblikovano platno pri mlajši generaciji, ki je v svojih delih ponudila nove interpretacije in likovne rešitve. Danes slovenska umetnost beleži bogato in svojevrstno tradicijo likovnega ukvarjanja z oblikovanimi platni. Glavni predstavniki te problematike so: Rudolf Kotnik, Emerik Bernard, Tugo Šušnik, Sergej Kapus, Jože Slak - DžokaĐoka, Savo Valentinčič, Andrej Trobentar, Zmago Lenárdič, Dušan Fišer in Aleksij Kobal.

Rudolf Kotnik (1931–1996) velja za pionirja na področju oblikovanega platna, s katerim se je začel ukvarjati v kontekstu informela v 60. letih. Za njegovo slikarstvo so značilne izrazite reliefne strukture, ustvarjene s kombiniranjem bakrenih žic, aluminijastih ploščic in drugih raznovrstnih materialov ter zahtevni tehnološki postopki kemičnjskega patiniranja, kitanja, grundiranja in tudi šivanja. Z vključitvijo neslikarskih materialov je slikovne površine spremenil v »armirana platna«. Ta so se po dolgotrajnih postopkih spreminjala v vedno bolj abstraktne, predrte in nesimetrične tvorbe, ki so se osvobodile klasičnega pravokotnega formata in prerasle značilnosti ter možnosti informela. Sredi 70. let je R. Kotnik v svoje slikarstvo uvedel t. i. prostor v prostoru, nekakšen dvojni prostor, kjer armirano platno, stkano iz prepletenih niti, postane predrtina, skozi katero prosevajo simbolne podobe lune, mlinskega kamna in sorodnih oblik. Ta dela je kritika poimenovala »skulptoslike«, saj so v vmesnem prostoru med kiparstvom in slikarstvom. Sredi 80. let se je Kotnik povrnil h klasični sliki in k ploskovitemu slikovnemu nosilcu.

Jože Slak - Đoka (1951–) je pričel v 80. letih v slovensko slikarstvo vnašati novo vrednotenje okusa, ki banalne materiale in doživetja povzdiguje na raven vrhunskega estetskega užitka. Slakov pristop je spontan in asociativen, predvsem pa neposredno prikazuje vsebine, ki so vedno poljubne, samovoljne ideje, pospravljene v materialno obliko. Za J. Slaka je značilen svoboden odnos do slikovne površine, pri čemer nosilec običajno ni klasično slikarsko platno, ampak izrezljana lesena površina, ki deluje bolj kot objekt in močno posega v prostor okoli sebe. To so slikarske gmote v pravem pomenu besede, saj klasično slikarsko polje in nosilec tako rekoč izgineta. Namesto njiju se slikarska materija napaja iz najrazličnejših materialov, rezultat se tako kot dela R. Kotnika spogleduje s kiparstvom in obrtjo. Drobne intarzije in rezbarjeni ornamenti, prepletene lesene konstrukcije, kaširano blago, karton, pločevina, pleksisteklo, računalniške grafike in bleščeče kovinske barve postanejo nosilci divjaških domislic, ki Slakovemu hudomušnemu umu pomagajo stopnjevati doživetje.