Marko Kovačič

Bodyart

Ta razpon sta znotraj alternativne scene najbolje ponazarjali dve glasbeni skupini, ki sta nastopali v smislu celostnega dela, ki je poleg glasbe obsegalo tudi projekcije, performanse, in pri katerih je imelo telo ključno vlogo. Na eni strani je bil Laibach (1980–, Laibach KUNST) s svojo skrajno discipliniranostjo in strogo podreditvijo totalitarnim vzorcem kolektivnega obnašanja, na drugi pa je Borghesia (1982-–1995) (ZVOK), prav narobe, gradila svojo retoriko in estetiko s podobjem tabuiziranega, prepovedanega, potlačenega. Tudi nekateri performansi Marka Kovačiča (1956–) so demonstrirali prav to ujetost v vnaprej dane družbene vloge in položaje. Poskus preboja te ujetosti v poudarjeni telesni izkušnji se zdi kot dejanje iz obupa in je iluzorno. performans Performans Casus Belli (1982, Galerija ŠKUC, Ljubljana), kar pomeni povod za vojno, je vseboval dogajanje, omejeno na projekcijo sence na platno in spremljajočo glasbo. V drugem delu si je M. Kovačič pred občinstvom okoli glave ovijal selotejp. S tem dejanjem izvajanja krutosti nad samim seboj je skušal predvsem prikazati, da tako navidezni svet umetnosti kot resnični svet obvladuje ista posameznikova nemoč pred institucijami umetnosti, medijev, politike.

Grafiti

Branje umetnostne zgodovine grafitov v Sloveniji se začenja kot zgodba o ljubljanskih grafitih, ko so se poulični, predvsem pankovski grafiti, že od leta 1981 najprej tudi zaradi nevarnosti pregona umaknili z ulice v zaprt javni prostor, v underground Ddisko FV, takrat v kleti bloka Študentskega naselja. Leta 1982 je Dušan Mandić (1954–) kot član skupine Meje kontrole št. 4 na hodniku diska Dušan Mandić kot član skupine Meje kontrole št. 4 razstavil 5 krat 2 metra velik grafit, sestavljen iz fotokopij risbe z gejevskim erotičnim motivom. Disko FV je leta 1983 začel delovati na novi lokaciji, v Mladinskem centru v zgornji Šiški, in tam je isti avtor na hodniku postavil dva slikovna grafita z isto tematiko in dodanim napisom. Slikarstvo grafitov se je kot kritika umetnostnega sistema in vrednotenja umetnosti začelo razvijati, ko je bila konec leta 1983 v omenjenih prostorih na plesišču prva skupinska razstava grafitov Sveti Urh, ki so nastalih po fotografijah na Urhu ustreljenih partizanov, ki so jo pripravilina kateri so sodelovali Roman Uranjek, Marko Kovačič, Andrej Savski in Dušan Mandić. Leta 1984 pa je bila prav tam razstava Erotičnih grafitov skupine RROSE Rrose IRWIN Irwin SELAVY Selavy (IRWIN) (1983–), s čimer je slikarstvo grafitov postalo prvo področje, na katerem so se v umetnostnem kontekstu pojavile pornografske vsebine. Oboji grafiti so bili narejeni po fotografskih predlogah in so tako obravnavali odnos fotografija-slika in slikovni grafit-prostor. Pri delu te avtorske skupine je bilo čutiti vplive sočasne ameriške umetnosti grafitov, ki sta se je takrat začela polaščati galerijski sistem in umetnostni trg. S tem se je nekaj spremenilo tudi za klubski prostor subkulture – ta je prek prestopa ilegalnih grafitov v svet umetnosti postal nov prostor umetnosti.

Ideologija in umetnost

Marko Kovačič (1956–) je kratek čas deloval v okviru skupine Rrose Irwin Sélavy (tudi krajše R IRWIN S), ki se je pozneje preimenovala v Irwin (z njimi je leta 1984 razstavljal v Galeriji ŠKUC). Povezovalo jih je zanimanje za ikonografijo političnih totalitarnih sistemov, pri čemer pa se je M. Kovačič ukvarjal predvsem z mitologijo komunizma, ki jo je s pomočjo objektnih reliktov, izpraznjenih pomena, dekonstruiral in hkrati oživljal (video No More Heroes Any More, 1991; Naprej v preteklost, 1994, Galerija ŠKUC, Ljubljana).

V 90. letih prakso razkrivanja ideološkosti institucije umetnosti nadaljujejo projekti umetnikov, ki ustanavljajo lastne muzeje ali in druge raziskovalne ustanove in ter nastopajo v vlogi kustosov. Tadej Pogačar (1960–) je leta 1990 ustanovil Muzej sodobne umetnosti, ki ga je naslednje leto začel predstavljati na razstavah, in ga pozneje preimenoval v P.A.R.A.S.I.T.E. Museum of Contemporary ArtMuseum of Contemporary Art. Alenka Pirman (1964–) je s projektom Skate muzeja začela leta 1990 in v letih 1991–93 pripravila njegovo turnejo po slovenskih galerijah, od leta 1996 pa deluje njen Inštitut za domače raziskave. Paleoantropološki muzej M. Kovačiča je nastal leta 1995. Kabinet: premični razstavni laboratorij A. Pirman, Damijana Kracine (1970–) in Janija Pirnata (1974–) so avtorji zasnovali v letu 2004.

Performans

Za performans je bilo v 80. letih značilno ukvarjanje s položajem in vlogo posameznika/umetnika v družbi. Na področje spraševanja o posameznikovi določenosti s socialnimi obrazci spadata performansa Marka Kovačiča (1956–) Casus Belli (1983, Galerija ŠKUC, Ljubljana), po katerih je nastal VIDEO, in performansi slikarja Jožeta Slaka - Đoke (1951–), ki jih je ta od leta 1979 izvajal na otvoritvah svojih razstav (Mojo srčno kri škropite, 1979, Galerija ŠKUC, Ljubljana). Ob koncu 70. let je tudi Boris Benčič (1957–2002) na prostem in v galerijah na Obali izvajal performanse, v katerih je plesal pred sliko in jo rezal ter uničeval.

M. Kovačič je tudi kasneje nadaljeval s performansi, od uličnih, npr. Strike leta 1984, do celostnih del – triptihov, sestavljenih iz instalacije, videa in performansa. Tako npr. delo No more heroes any more (1992) govori o absurdnosti vojne in nasilja prek metaforične igre šaha med dvema grotesknima likoma.

Za slovenski performans je značilna družbena kritičnost, ukvarjanje s tabuiziranimi temami, perečimi etičnimi vprašanji in pogosto tematiziranje položaja in vloge umetnika. Tovrstne umetniške akcije so spodbujali ŠKUC in FV 115/12 v 80. letih in Kapelica v 90. letih (in še danes). Hkrati so že od prvih performansov M. Kovačiča v performansu prisotni drugi mediji – glasba, ZVOK, VIDEO, fotografijA, kar se v slovenskem performansu ohranja do danes.

Scenografija

Določene težnje v umetnosti 60. in 70. let so umetnike spodbujale v ambiciji, da bi prišlo do pravega prežemanja med sliko, objektom, besedo in gibom. Nastavke performansa in instalacij lahko 80. letih odkrivamo v dejavnostih pouličnega Gledališča Ane Monro, s katerim je sodeloval Marko Kovačič (1956–). Predvsem je za obdobje od 80. let dalje značilno po eni strani to, da gledališča manj vabijo uveljavljene likovne ustvarjalce, po drugi pa, da se scenografija v predstavi osamosvaja in da na prizorišče stopijo gledališki avtorji, ki predstave ustvarjajo kot celovit likovni organizem, torej sami poskrbijo za njihov likovni vidik.

Sestava

Med prenovo se jim je pridružilo več kot 80 domačih in tujih ustvarjalcev: Matej Bizovičar, Dragica Čadež, Jiři Bezlaj, Bojan Bitežnik, Dragica Čadež, Aleksandra France, Anthony Gormley, Davide Grassi, Kevin Kaufman, Helmut Keil, Kevin Kaufman, Alenka Koderman, Sara Komavec, Miklavž Komelj, Milena Kosec, Sara Komavec, Miklavž Komelj, Marko Kovačič, Roman Makše, Giovanni Morbin, Boštjan Novak, John in Toti O'Brien, Nataša Pavlin, Marjetica Potrč, Rene Rusjan, Fabio Sandri, Tone Stojko, Marko Štepec, Ivo Vraničar, Jure Zadnikar, Petra Varl, Ivo Vraničar, Jure Zadnikar, idr.

Video

Bogata produkcija videoumetnosti v osmem desetletju je štela mnogo avtorskih imen, med njimi pa bi izpostavili le nekatera. Zemira Alajbegović (1958–) in Neven Korda (1956–) sta bila vodilna člana skupine FV 112/15 in zatem gonilni sili Diska FV pa tudi člana skupine Borghesia (1982–1995). Marjan Osole - Max (1956–) je bil ustanovitelj video sekcije ŠKD Foruma in pozneje Studia TDS Brut, kjer so delali številni videasti. Marko Kovačič (1956–) se je ukvarjal z načini sintakse video podobe in jo vključeval v svoje prostorske postavitve ter performanse. Izstopajo še Rok Sieberer - Kuri (1965–) in njegovo divje raziskovanje medijskih sporočil, sprva skupno delo Marine Gržinić (1958–), Aine Šmid (1957–) in Dušana Mandića (1954–) pri skupini Meje kontrole št. 4, nato pa opazen opus prvih dveh kot soavtoric, Andrej Lupinc (1961–) in še vrsta drugih. Bolj kot so se 80. leta iztekala, bolj je bilo očitno, da subkultura razvodeneva. Obdobje kolektivnega ustvarjanja in skrb za usodo subkulturne scene sta se umaknila individualnim projektom.