Brane Kovič
Fotografija in umetnost
V 80. letih so se na področju fotografije uveljavile številne spremembe. To je bil čas institucionalnega uveljavljanja subkulture, predvsem »ljubljanske alternativne scene«, v krogu katere se je predstavljal fotograf Jane Štravs (1965–). Njegove fotografije so temačne in močno kontrastne, prikazujejo pa prizore s koncertov, gledaliških predstav ter drugih dogodkov. V tem času se je fotografija prebilaije med akademijske predmete, kar je še dodatno potrdilo in okrepilo njeno veljavo v sodobni umetnosti. Leta 1983 je bil na ALU uveden predmet Fotografija, leta 1984 na FF predmet Zgodovina fotografije, že od leta 1989 fotografijo predavajo na Oddelku za likovno pedagogiko na PF v Mariboru. V ta čas sodi tudi največji razstavno-publicistični projekt v zgodovini slovenske fotografije, to je antološka razstava 150 let fotografije na Slovenskem v Mestni galeriji v Ljubljani (soorganizator Arhitekturni muzej Ljubljana) v treh delih v letih 1989 in 1990 (avtor prvega dela je bil Mirko Kambič, drugega Stane Bernik, tretjega Brane Kovič).
Likovna kritika in umetnostna teorija
Med umetnostnimi zgodovinarji je k uvajanju medijskih novosti iz fotografije in videa v umetnostno zgodovino najpomembneje prispeval Stane Bernik (1938–), ki se sicer posveča arhitekturni in oblikovalski kritiki. Peter Krečič (1947–) je raziskoval predvojno likovno kritiko, njegovo ukvarjanje s slovensko zgodovinsko avantgardo pa je vplivalo na teoretične premise neoavantgarde. Ostali predstavniki, ki so aktivno sooblikovali področje, so: Milček Komelj (1948–), ki se ukvarja z umetnostno zgodovino kot kulturno zgodovino, je ploden kritik sočasne umetniške produkcije srednje in starejše generacije umetnikov, njegovo pisanje bi označili za postromantično, osnovni določili njegovega pisanja pa sta »umetniški čut« ter vživljanje v umetniško delo kot predmet obravnave; Meta Gabršek Prosenc (1943–) kot kustosinja-kritičarka; in Brane Kovič (1953–), ki se ukvarja s fotografsko kritiko.
Nova podoba
Po letu 1977 se je v Sloveniji kriza umetniških vrednot vedno bolj zaostrovala, likovna načela so postajala izpraznjena. To je sprožilo razgrete razprave, kratke stike in polemike, tako med samimi ustvarjalci kot v kritiških krogih. Marsikdo je novo umetnost sprejemal z neodobravanjem, odporom in predsodki. Več je bilo zoperstavljanja novim smernicam kot pa njihovega podpiranja. Jure Mikuž je tedanjo pozitivno naravnano kritiko obtožil, da legitimira »užitek neznanja«, Tine Hribar je pisal o »režimskosti« nove umetnosti, tudi Lev Menaše je o njej pisal zelo negativno, zdela se mu je celo »kvarna« in nevarna za umetnike, nekateri kritiki pa so svoja stališča kasneje spremenili (npr. Brane Kovič).