France Kralj

Eksistencialistična figuralika

Vladimirja Lakoviča (1921–1997) je pred vojno poučeval France Kralj in leta 1940 je mladi slikar razstavljal z njegovo skupino Slovenski lik. Po vojni, po akademiji in opravljeni slikarski specialki pri profesorju G. Stupici je na njegovo slikarstvo kot senca legala temina doživetja, izkušnje zapora in taborišča, kamor so ga kot ujetega partizana leta 1943 zaprli Nemci. Taboriščni tematiki je podredil vsa likovna sredstva, hladen kolorit, ekspresivno deformirano človeško telo in utesnjen eksistenčni prostor.

Ideologija in umetnost

Kljub temu so se ideološki spori ob uvajanju določenih umetnostnih novosti zaostrili, predvsem na račun abstraktnega slikarstva in modernističnih novosti, ki so prihajale z Zahoda. Tako so ob razstavi moderne francoske umetnosti leta 1952 v ljubljanski Moderni galeriji kritiki pretežno ugotavljali, da nam francoski slikarji prikazujejo tuj, neznan svet, ki ga naš človek težko razume. Med slovenskimi umetniki so bili pri povojnih oblasteh najslabše zapisani France Kralj (1895–1960), Zoran Mušič (1909–2005), Karla Bulovec Mrak (1895–1957) in Stane Kregar (1905–1973). Kregarjevo delo, predstavljeno na razstavi v Moderni galeriji leta 1953 (skupaj z Rikom Debenjakom), sta kritizirala predvsem Josip Vidmar (z njim je polemizirala med drugimi tudi Alenka Goljevšček), ki je dvomil v prepričljivost nepredmetnega slikarstva ter Kregarju očital, da je zaradi nerealistične osnove v nekaj letih zamenjal več umetniških slogov, in Boris Ziherl, ki je zapisal, da se pristaši abstraktne umetnosti preveč prilagajajo tujim miselnim in umetnostnim vplivom. Med umetnostnimi zgodovinarji je novim abstraktnim tendencam usmeritvam nasprotoval Stane Mikuž, med umetniki pa Dore Klemenčič - Maj (1911–1988), ki se je pogosto spuščal v časopisne polemike.

Ilustracija

Za pionirja umetniške ilustracije na Slovenskem veljata brata Janez (1850–1889) in Jurij Šubic (1855–1890), kmalu za njima pa se je v okviru gibanja umetniške skupine Vesna začel pravi preporod te panoge s Sašom Šantlom (1883–1945), Gvidonom Birollo (1881–1963), Francetom Podrekarjem (1887–1964), Ivanom Vavpotičem (1877–1943), Maksimom Gasparijem (1883–1980) in Hinkom Smrekarjem (1883–1942). Njihova vsestranskost, predvsem pa zanimanje za etnografske (predvsem ornamentalne) posebnosti, je po vzpostavitvi drugačnih meril in filozofij v likovni umetnosti pozneje v 20. stoletju ostala osnova za negativno oznako »ilustrativnost«. H. Smrekar, po katerem je imenovana najvišja slovenska ilustratorska nagrada, velja za legendo slovenske ilustracije. Virtuoz risbe, dejaven tudi kot zbadljiv politični karikaturist, ki je zaradi politično kritičnih karikatur postal žrtev fašističnega nasilja ter bil po vojni proglašen za narodnega heroja, predstavlja na slovenskem umetniškem področju poseben fenomen, ki združuje izzivalni tip s samožrtvovanim umetnikom. Smrekarjev (Levstikov) Martin Krpan z Vrha (1917) zadržuje manj risarske zajedljivosti kot njegov siceršnji likovni nagovor in začenja veliko téemo slovenske ilustracije, ki jo je leta 1954 s Krpanom nadgradil Tone Kralj (1900–1975) in z njim uresničil velikokrat ponatisnjeni uspeh s prevodi v tuje jezike.

V obdobju med obema vojnama je kakovost grafičnega knjižnega opremljanja dosegala raven ostale Evrope. Uveljavil se je najširši spekter izrazov z izrazitimi avtorskimi prispevki. Od I. Vavpotiča, enega največjih virtuozov salonskega risarstva, Franceta Kralja z modernistično mojstrovino Kraljem Matjažem (1921), svežega vnašanja letrizmov v lesorezne ilustracije Božidarja Jakca (1899–1989) do Avgusta Černigoja (1898–1985), ki se je trudil prenoviti staro »buržujsko« všečno in lepo otroško slikanico v novo, proletarsko, konstruktivistično in socialistično, ki naj bi otroka uvajala v novo dobo tehničnih izumov in ga hkrati vzgajala v človeka družbene odgovornosti. Izstopajoč pojav je bil »slikajoči pesnik« Miha Maleš (1903–1987), ki je v sebi združeval literata, (samo)založnika, slikarja in knjižnega opremljevalca-ilustratorja. Uveljavljati so se začeli mladi, Riko Debenjak (1908–1987), Maksim Sedej (1909–1974) in Marij Pregelj (1913–1967), ki so se dokončno razvili po letu 1945.

Po vojni se je še nekaj časa obdržala že uveljavljena realistična risba, čeprav nekoliko omiljena in z močnejšim poudarkom na individualnem izrazu, saj so grafika in hitra dokumentarna vojna risba ter tradicija socialnega realizma močno zaznamovali ustvarjanje v 50. letih. Za prelomni dogodek tega časa v slovenski ilustraciji velja likovna inovacija M. Preglja, ilustracije Iliade (1950) in Odiseje (1951). Tako on kot že omenjeni T. Kralj z ilustracijami za Krpana sta se od nastanka zavedala pomena svojega ilustratorskega dosežka in na društvenih razstavah ilustracije za omenjene knjige postavila ob bok svojim slikam.

Kiparstvo med socialističnim realizmom in konceptualizmom

Povojna generacija zaradi raznovrstnih okoliščin – Lojze Dolinar (1893–1970) se je preselil v Beograd in tam poučeval na akademiji, Karla Bulovec Mrak (1895–1957) se po letu 1945 ni več vrnila h kiparstvu in je samo še risala, France Kralj (1895–1960) je kiparstvo po vojni opustil, Ivan Napotnik (1888–1960) je deloval odmaknjeno, na podeželju, Tine Kos (1894–1979) je ostajal kljub sprejemanju norme socialističnega realizma ob strani – ni vzpostavila stikov s »prvo« slovensko kiparsko generacijo, ki je oblikovala slovensko kiparstvo prve polovice 20. stoletja, morda nekoliko le prek Ivana Zajca (1869–1952).

Lirična abstrakcija

V slovenski umetnosti o pravi lirični abstrakciji ne moremo govoriti. Od Jakopičevih zgodnjih do neprepoznavnosti zabrisanih oblik iz narave, shematiziranih človeških postav Franceta Kralja do Černigojevih poskusov in Kosovih študij krajin in tihožitij so se vsi ustvarjalci nagibali predvsem proti abstrakciji, temelječi na asociativnih krajinskih ali predmetnih izhodiščih. Po transponiranju naravnega motiva sta mladim slikarjem francoske tradicije sorodna predvsem Zoran Mušič (1909–2005) in Stane Kregar (1905–1973). Prvi je živel v zahodni Evropi, med Benetkami in Parizom, in je svoj predvojni po De Pisisu zgledujoči se lirični postimpresionizem prek slikarstva znakov razvijal v smeri lirične abstrakcije, ki pa nikoli ni zanikala svojega vira navdiha, konkretnih občutij dalmatinske, kraške, istrske ali italijanske pokrajine različnih tipov. V letih med 1956 in 1970 je oblikam konkretnih motivov vedno bolj odvzemal prepoznavne elemente; njegova platna in grafike so začeli prekrivati čisti, navadno prosojni barvni nanosi. Koloristične koprene ustvarjajo vtis liričnosti z ritmično razporeditvijo strukturnih elementov, ki v intenzivnem trepetanju prekrivajo platno in se na videz širijo prek njega v neskončnost. Izhodiščni motiv je povsem dematerializiran, slikovno polje ustvarja vtis popolnoma duhovne izkušnje.

Regionalizem

Podobno občutenje deli še nekaj drugih slikarjev. Delo Marjana Dovjaka (1928–1971) je bolj vezano na naravno kot pa na kulturno komponento krajine, zato ga kljub simptomom teže povezujemo z regionalizmom. Pri Ivanu Seljaku - Čopiču (1927–1990) in Klavdiju Zorniku (1910–2009) pa zaznamo regionalistične komponente, ki se na fantastičen način, v smislu alokacije, selijo med podeželskim in mestnim. Prepoznavni zunanji znak tega slikarstva je značilna »zemeljska« barvna paleta, kar je utemeljeno tudi v slovenski tradiciji tovrstnega slikarstva, ki jo je v 30. letih oblikoval predvsem France Kralj, pa tudi njegov brat Tone. Zemeljske barve postanejo zaradi težnje po prikazovanju snovnosti še bolj kot v 50. letih aktualne v naslednjem desetletju v obdobju INFORMELA. Posebno različico informelovskega regionalizma je v prvi polovici 60. let razvil France Slana (1926–). Prevladujoč francoski vpliv je v drugi polovici desetletja preglasila ameriška moda poparta, kar je prišlo do izraza v delovanju skupine EKSPRESIVNIH FIGURALIKOV, kjer bi lahko kot zgled popartistične regionalne prilagoditve omenili Franca Novinca (1938–), ki prizore umešča na domače Sorško polje.