Metka Krašovec

Ekspresivni figuraliki

Med najpomembnejše predstavnike tega novega pojava spadajo Metka Krašovec (1941–), Zmago Jeraj (1937–), Boris Jesih (1943–), Lojze Logar (1944–) in Franc Novinc (1938–), generacija, ki je na ALU diplomirala okrog leta 1965. Začetek njihove ustvarjalne poti je zaznamovalo soočenje z esteticizmom LJUBLJANSKE GRAFIČNE ŠOLE, z njenim formalizmom, stilizacijo in perfekcionizmom. Njihov prelom s tradicijo se kaže v odstopanju od teh načel. Pri tem Ljubljanski grafični šoli ne gre odrekati pomena, ki ga je imela za razvoj slovenskega modernizma, ki pa je postopoma postajal preveč akademski, da bi ga mlada generacija še lahko posvojila.

Pojem ekspresivna figuralika se je prvič pojavil, ko je Aleksander Bassin leta 1968 v Galeriji Kulturnog centra v Beogradu pripravil razstavo mladih slovenskih umetnikov in jo naslovil Ekspresivna figuralika mladog ljubljanskog kruga. Odločilni impulz za odkritje novega pojava je dal III. Trienale likovnih umetnosti leta 1967 v Beogradu, ki je predstavljal nove tendence težnje v umetnosti, mdr. novo figuraliko (izmed slovenskih umetnikov jo je predstavljal Z. Jeraj). Ješa Denegri je v oceni razstave, naslednje leto objavljeni v Sintezi (št. 8, str. 53), zapisal, da je »v generaciji mladih zelo močna teza nove figuralne ekspresije sodobnega zvena«. Tej razstavi je sledila skupinska mednarodna razstava Dimenzije realnega Enrica Crispoltija, na katero so bili uvrščeni tudi jugoslovanski umetniki (od slovenskih Z. Jeraj). NOVA FIGURALIKA, ki je tako dobila domovinsko pravico v Jugoslaviji, je postopoma začela postajati nov slovenski umetnostni trend. Ekspresivna figuralika mladega ljubljanskega kroga je bila leta 1969 postavljena v mariborskem Razstavnem salonu Rotovž, šele naslednje leto, leta 1970, pa v okviru Ateljeja '70: ekspresivni figuraliki tudi v spodnjih prostorih Moderne galerije v Ljubljani na razstavi Ekspresivni figuraliki (A. Bassin). Ta razstava predstavlja nekakšen višek njihovega delovanja, saj so ekspresivne figuralike že kmalu, leta 1970 (v okviru Ateljeja '70 so razstavljali celo nekaj mesecev prej), zamenjali NEOKONSTRUKTIVISTI. Leta 1970 je bila v ljubljanski Mestni galeriji še razstava Kostje Gatnika, M. Krašovec, L. Logarja in F. Novinca, že leta 1972 v Galeriji suvremene umjetnosti v Zagrebu pa so bili vsi skupaj predstavljeni na razstavi Mladi slovenski umetnikjetnici '72 (A. Bassin).

Grafično produkcijo te mlade generacije je podpiral Zoran Kržišnik, saj jim je odpiral vrata Ljubljanskega grafičnega bienala in jih vključeval v skupinske grafične razstave v tujini. Zgodovinsko vlogo ekspresivne figuralike je ovrednotila razstava Ekspresivna figuralika avtorice Zdenke Badovinac leta 1987 v spodnjih prostorih Moderne galerije v Ljubljani (M. Krašovec, L. Logar, B. Jesih, Z. Jeraj in F. Novinc).

Z. Badovinac razlaga, da so imeli kritiki z ekspresivnostjo v mislih zlasti formo. Tisti, ki so termin uporabljali, so ga utemeljevali predvsem z ekspresivnejšim obrisom figure pri M. Krašovec in L. Logarju ter z deformacijo figur in sintetično poenostavitvijo členov pri B. Jesihu. Razloge za poudarjeno ekspresivno dimenzijo so likovni kritiki iskali v »naši tradicionalno ekspresivno obarvani figuraliki« in nikoli do konca razvitem slovenskem ekspresionizmu in novi stvarnosti. Pri tem pa ekspresivnost ni bila mišljena kot »ekspresionizem v ozkih okvirih vulkansko bruhajočega razdejanja«.

M. Krašovec je že med študijem na ALU odkrila privlačnost metafizičnih skrivnosti predmetnega sveta, tudi najbolj vsakdanjega in banalnega. V njenem ustvarjanju je prisotna dvojnost, saj hkrati nastajajo »ekspresivno« naslikane krajine in na predmetnost osredotočene upodobitve arhitektur ter ostalega urbanega inventarja. Ta dvojnost v delih je bila posledica razpetosti med sprejemanjem novofiguralnih značilnosti in esteticizmom ljubljanske šole (G. Stupica, R. Debenjak). V ekspresivni figuraliki M. Krašovec so opazne tudi podobnosti s tretjo fazo britanskega poparta (David. Hockney, Ron. B. Kitaj), saj so bile evropske različice poparta po senzibilnosti bližje slovenski izkušnji. Logične rešitve eksistencialnih problemov, ki jih je izpostavila v delih z urbano tematiko, se ponujajo v drugem polu njene ustvarjalnosti – v krajinah. V delih s to tematiko sta človek in krajina upodobljena na enak, ekspresiven način. Človek se vrača k naravi in postaja njen del.

Grupa 69

Ljubljanska grafična šola

Nova podoba

Okoli leta 1980 se je tudi v slovenski umetnosti uveljavil tok, ki je nekaj prej prevladal v evropski, pa tudi ameriški umetnosti (nuova immagine v Italiji; neoekspresionizem, Neue Wilden – »divje« slikarstvo oz. novi fovizem v Zahodni Nemčiji; Bad Painting, New Image Painting in Decorative Art v ZDA). Nova dela je zaznamoval povratek k figuraliki v ekspresivni stilizaciji ter izpostavitev zasebne mitologije – izrazito vsebinsko in motivno poudarjanje ustvarjalčevega osebnega sveta, njegovih sanj, vizij. Pri tem se umetnostni izraz ni vezal na kakšno določeno formalno shemo ali slog, temveč so ustvarjalci brez predsodkov eklektično izkoriščali vso umetniško tradicijo, ki se jim je zdela zanimiva in ustrezna. (Tudi zato je kritika govorila o umetniškem »nomadstvu«.) Vodilni predstavniki tega gibanja pri nas so bili: Živko Marušič (1945–), Emerik Bernard (1937–), Tugo Šušnik (1948–), Metka Krašovec (1941–), Jože Slak - Đoka (1951–) in Andraž Šalamun (1947–) v slikarstvu, v kiparstvu, kjer je poenotenost z novo težnjo manj jasna, in produkcijo raje označujemo z oznako za desetletje, (KIPARSTVO OSEMDESETIH LET) pa Lujo Vodopivec (1951–), Jakov Brdar (1949–), Mirsad Begić (1953–), Matjaž Počivavšek (1955–), Duba Sambolec (1949–), pa tudi Dušan Tršar (1937–) in Mojca Smerdu (1951–).

Andrej Medved se je pojava nNove podobe lotil zelo neobremenjeno, z začetniškim elanom (saj je bila takrat njegova vloga kustosa v Obalnih galerijah še sveža), in je natančno spremljal hitre spremembe v slogu ter kljub raznolikosti pojava poskušal razumeti njegovo bistvo. Njegov pomemben zgled in naveza je bil Achile Bonito Oliva, ki je novembra 1979 na straneh revije Flash Art vpeljal pojem transavantgarde. A. Medved je Olivo spoznal v letu 1981/82 ob študiju sodobnega slikarstva in likovne teorije v Rimu. Že ob prvem pogovoru sta odkrila veliko skupnih teoretskih izhodišč in se dogovorila za skupno razstavo, naslovljeno Podobe / Immagini: novo italijansko in jugoslovansko slikarstvo, ki je bila od decembra 1981 do januarja 1982 postavljena v koprski Ggaleriji Meduza. Na njej je bila predstavljena druga generacija italijanskih umetnikov transavantgarde skupaj z najvidnejšimi zastopniki takratnega novega jugoslovanskega vala (od Slovencev so razstavljali Živko Marušič, Metka Krašovec, Jože Slak - Đoka in Andraž Šalamun). Razstava je opozorila na to, da so bile pri nas nove slikarske pobude že dlje časa prisotne pri vrsti odličnih slikarjev, vendar so zaradi določenih trendov, ki so preteklo desetletje obvladovali našo kritiko in likovni izraz, prezrte čakale »na robu«.

Od leta 1977 je bil A.ndrej Medved umetniški vodja treh galerij v Kopru – Meduze, Lože in Male lože –, ki so imele pod skupnim imenom Obalne galerije pomembno vlogo pri predstavljanju in začetkih nove umetnosti pri nas – in so ostale vse do danes sinonim za slovensko nNovo podobo. Med njimi je imela od leta 1980 posebno vlogo Galerija Meduza. Obalne galerije so s svojim konceptom razstavnega programa kot ustanova edine »segle v roko« ustvarjalcem nove usmeritve in kontinuirano razstavljale njihova dela (od leta 1978 do 1985 so se zvrstile samostojne razstave L. Vodopivca, Dušana Tršarja, T. Šušnika, E. Bernarda, Ž. Marušiča, J. Brdarja, J. Slaka - Đoke, A. Šalamuna, M. Eriča, M. Krašovec, Zvonka Čoha, M. Smerdu in D. Sambolec). Posvečale so se tudi risbi, kiparstvu, fotografiji in grafiki, skrbele za občasna predavanja, poletne termine pa so namenjale mednarodnim razstavam (zelo odmevna je bila razstava Evropska in ameriška nova risba leta 1982 v Galerijah Meduza in Loža ter naslednje leto s prenosi v Celje, Zagreb, Ljubljano in Beograd; v izbor, ki je nastal s sodelovanjem tujih galeristov, so se med triinpetdeset mednarodnih udeležencev uvrstili tudi M. Erič, J. Slak - Đoka, Darja Prelec, M. Krašovec, Z. Jeraj in J. Bernik). Velik pomen ima tudi živahna založniška dejavnost Obalnih galerij. Poleg kakovostnih katalogov so izdajali grafične mape (Ž. Marušiča, M. Krašovec, J. Bernika, Francesca Clementeja ...) v Edicijah Artes, ki so pozneje postale knjižna zbirka. Zaradi neposredne geografske bližine Italije je bil pomemben tudi vpliv italijanske umetnosti, ki je s svojimi predstavniki transavantgarde, Sandrom Chio, Francescom Clementejem, Enzom Cucchijem, Mimmom Paladinom, ponovno postajala pomembna umetniška sila v svetu. A. Medved se je v tistem času tudi aktivno trudil, da bi slovensko umetnost predstavil svetu, in se povezoval s tujimi galeristi, kar ga je hkrati seznanjalo z aktualnim dogajanjem po svetu.

Slikarstvo nNove podobe nastaja predvsem na obrobju centrov velikih mest in je zato izrazito pokrajinsko – govorimo o pojavu genius loci –, četudi pogosto vpeto v raznorodne predstave in razpoloženja, ki z domačijsko ikonografijo nimajo prav nikakršne zveze, saj ga ustvarjajo umetniki širokih, na trenutke kar ekscentričnih izkušenj iz ZDA, Mehike, Japonske, Berlina. Glede na skupne lastnosti bi lahko avtorje v grobem razporedili med dve regiji, kjer so ustvarjali. Umetniški središči nove produkcije sta južna Primorska in Ljubljana. Primorski avtorji (najbolj Ž. Marušič, tudi A. Šalamun in E. Bernard) so figuralni, optimistični, gracilni, mediteranski, njihovo slikarstvo je blizu Italijanom. V Ljubljani (kjer še živi tradicija Ljubljanske grafične šole in se ustvarjalci šele postopoma sproščajo v smeri novega slikarstva) pa slikajo ironično, groteskno in abstraktno-ekspresivno, čeprav še vedno figuralno (T. Šušnik, J. Slak - Đoka, M. Erič). Izjema je M. Krašovec – njena risba, povsem drugačna od prej znane, je »italijanska«, čeprav tudi pri njej odkrivamo posmeh in ironijo. V kontekst genius loci sodi tudi vzpostavitev posebne »šole« prekmurskega slikarstva (predvsem Nikolaj Beer [(1945–)])), izviren prispevek k raznolikosti pokrajinskega izraza pa je dodal Herman Gvardjančič (1943–) s svojimi visoko individualiziranimi, psihološkimi krajinami z visokim očiščem (Alpe).

M.etka Krašovec se je po desetletju iskanj v 80. letih zatekla k risbi, izpolnjeni z zasebno mitologijo. V njej je uresničen dotik, sled barvnih svinčnikov je obenem arhetipska, telesna, avtobiografska, simbolna, občutljiva in kruta, in je znamenje novega začetka. Do leta 1985 je v slikah precej »pričevalcev« (temnih senc ženske figure – boginje, ki nadzoruje prizor). Iz tega obrisa, ki ni imel prej nikoli obraza, so se leta 1986 pokazale velike ženske podobe, imenovane Prisotnosti.

Nova podoba daje velik pomen tudi risbi, ki gradi na estetski preprostosti, antiintelektualizmu, na »novi naivi«, igrivosti, posmehu ter popularni ikonografiji. Nova risba odkriva primarno likovnost stvari. Ne vodi je noben namen, marveč užitek v samolastnem preoblikovanju, užitek v teksturi. (Njena linearno ponavljajoča se mreža postane notranja podlaga vsake slike, mesto, kjer se začenja prelom med ustvarjalcem in njegovo stvaritvijo, kreacijo ...) Risbo so najbolj vidno gojili Z. Jeraj, M. Krašovec, M. Erič, J. Bernik, Ž. Marušič, H. Gvardjančič, B. Zaplatil, pa tudi Tomaž Kržišnik (1943–).