Tomaž Lavrič

Strip

Od prenehanja konca izhajanja revije Zvitorepec pa do konca 80. let je bil slovenski strip odvisen le od vneme posameznih ustvarjalcev, dokler se ni okrog revije Mladina oblikoval nov val stripovskih avtorjev. Tako so začeli leta 1987 v Mladini objavljati dve strani stripa tedensko, nekaj prostora pa so namenili tudi stripovski kritiki in teoriji. Med avtorji, ki so začeli risati pri Mladini, je treba omeniti Dušana Kastelica, Gorazda Vahna, Romea Štrakla, Gregorja Grega Mastnaka, Jakoba Klemenčiča, Zorana Smiljanića in seveda Tomaža Lavriča, čigar Diareja je eden najpopularnejših stripovskih likov pri nas.

Tomaž Lavrič (1964–) je najprepoznavnejši sodobni stripovski ustvarjalec pri nas, njegovo delo je cenjeno doma in v tujini, njegov stanovski kolega J. Klemenčič pa ga je označil za stripovskega kameleona oziroma mojstra stripovskega jezika, nedosegljivega v likovnem izrazu. Leta 2003 je bil nominiran za nagrado Prešernovega sklada, širši javnosti pa je znan predvsem kot avtor Diareje, angažiranega časopisnega pasičnega stripa, ki s svojo asketskostjo na duhovit način razkriva aktualne politične in družbene anomalije, z ironično distanco pa uspe zadeti bistvo dogajanja.

Poleg stripov, izdanih v Sloveniji, je v drugi polovici 90. let izdajal tudi pri francoskih založbah Editions Glénat in Vents d'Ouest, italijanski Edizioni Magic Press, španskih Ediciones La Cupula in Planeta DeAgostini, portugalski Edicoes ASA, belgijski Glénat Benelux in hrvaški Biblioteka Q. V francoskem in italijanskem prevodu so tako izšli albumi Bosanske basni (2000), Glista na begu (1999) in Novi časi (2001), za francoski Glénat pa je v sodelovanju s scenaristom Frankom Giroudom narisal tudi četrti del serije Dekalog z naslovom Zaprisega (2001), ki je izšel tudi v Belgiji, Italiji, Španiji in na Portugalskem. Za francosko založbo Vents d'Ouest je ustvaril znanstvenofantastični album Lomm v treh delih (2002–2004): Drevo letačev, Otroci korenin in Pleme čistih ljudi. V španskem prevodu pa so poleg Bosanskih basni izšli tudi Ekstremni športi in Evropa 1: Prihod, slednji pa je tako kot drugi del, Evropa 2: Razgledi, izšel tudi v francoščini (2003, 2004). Lavričev zadnji v Sloveniji izdan stripovski album je bilo poleg zbranih del Diareje iz obdobja 1988 do 2002 (2002) Slepo sonce, ki je leta 2004 izšel izšlo v zbirki Republika Strip, leta 2007 pa tudi pri španski založbi Edicions de Ponent.

Poleg velikega števila stripovskih albumov, izdanih v samozaložbi, smo leta 2002 dobili tudi Republiko Strip, prvo stripovsko zbirko, namenjeno izključno izdajanju del slovenskih avtorjev. Izhajati je začela leta 2002, ob desetletnici revije Stripburger, do danes pa je v zbirki izšlo sedem naslovov: že omenjeni stripovski albumi Podgana in Dika M. Kocipra, Male črne skrbi M. Lavrenčiča, Glave I. Sitarja, Slepo sonce T. Lavriča, Ride Cirila Horjaka in Pagatova izpoved Mateja Kocjana.

Kot omenjeno, je strip pri nas izključen iz kanona resne umetnosti, vendar pa se odnos do tega medija vendarle spreminja. Zadnje čase tako vedno več časopisov in revij nekaj prostora na svojih straneh namenja tudi stripu, a na žalost je prisotnost oziroma odsotnost stripa v teh medijih še vedno v veliki meri odvisna od vsakokratne uredniške politike, kar avtorjev ne spodbuja k ustvarjanju daljših stripovskih serialov. Izjemi v tej avtorski produkciji sta, poleg že skoraj legendarne Lavričeve Diareje in Sitarjevih Bučmanovih, Damijan Sovec (1979–) in Izar Lunaček (1979–), ki sta svoje pasične stripe objavljala v dnevnikih Večer in Slovenske novice. Stripu je naklonjenih tudi nekaj strokovnih revij, med katerimi velja omeniti predvsem literarni reviji Apokalipsa in Literatura. Zanemariti ne gre niti tistih, namenjenih mladim in najmlajšim, kot so PIL, Maturantska in Ciciban, ki na svojih straneh objavljajo stripe različnih, predvsem slovenskih avtorjev.

Slovenski strip je v zadnjih letih postal prepoznavnejši tudi v tujini, kar je posledica vse pogostejšega objavljanja del slovenskih avtorjev v mednarodnih stripovskih revijah, izdaj stripovskih albumov Tomaža Lavriča pri uveljavljenih tujih stripovskih založbah in prepoznavnosti, ki jo je onkraj domačih meja dosegla revija Stripburger. Slednja je priznanje, prej v tujini kot doma, dobila z nagrado Alph-Art za najboljši fanzin leta 2001 na Mednarodnem stripovskem festivalu v francoskem Angoulemu.

Stripburger

Strip je ena tistih umetniških oblik, ki se na Slovenskem niso nikoli povsem uveljavile. Kljub razmeroma zgodnjemu pojavu je slovenski strip do danes ohranil etiketo drugorazredne umetnosti, ki ne sodi ravno v visoko kulturo. Vsemu navkljub pa v svoji kratki zgodovini premore nekaj presežkov. V 50. letih je Miki Muster ustvaril prve prave domače stripovske junake, v 70. letih je Kostja Gatnik v slovenski strip vpeljal underground, omeniti velja krog Mladininih striparjev v 80. in 90. letih, med katerimi izstopa Tomaž Lavrič, ki je prvi slovenski stripar, ki je uspel tudi v tujini.

V reviji se je do danes zvrstilo mnogo domačih in tujih avtorjev, med katerimi najdemo tako znana imena iz sveta stripa (Mary Fleener, Joe Sacco, Danijel Žeželj, Tomaž Lavrič, Max Andersson, Peter Kuper, James Kochalka, Jason, Stéphane Blanquet, Lewis Trondheim) kot tudi pristna odkritja. Posebne pozornosti so vredni tisti, ki so se kot avtorji formirali prav v Stripburgerju. To so: Jakob Klemenčič (1968–), eden od soustanoviteljev revije, sprva urednik, potem pa predvsem stripovski avtor. Razen v Stripburgerju je objavljal še v publikacijah Sinus, Formaline, Babel, Superstate Funnies in Literatura. Doslej je izdal samostojni album Os Anjos (na Portugalskem) in več mini albumov. V njegovem delu prednjači narativni element, njegovi stripi so po formi primerljivi z obliko kratke zgodbe v literaturi. Odlikuje jih jasna dramaturgija in dobra karakterizacija likov, podprta z realistično, v niansah karikirano risbo. Tematsko navadno izhaja iz domačega, sodobnega slovenskega okolja, ki ga obravnava z veliko mero kritičnosti in ironije. Andrej Štular (1967–) se s stripom ukvarja od srede 90. let dalje. Je vsestranski umetnik, ki deluje tudi na področju filma, kiparstva, slikarstva, fotografije in lutkarstva. Objavljal je še v revijah Drozophille, Sunburn, Celulit, Romboid in Apokalipsa. Doslej je izdal en samostojen stripovski album, Lustri. V svojih stripih je predvsem raziskovalec in odkritelj novega. Njegovi stripi navadno nimajo zgodbe v klasičnem smislu, pač pa na gledalca učinkujejo z izmenjavanjem in součinkovanjem besed in podob in so na ta način sorodni vizualni poeziji. Matjaž Bertoncelj (1971–) je znan kot eden najbolj produktivnih slovenskih striparjev. Doslej je izdal več samostojnih albumov, večino v samozaložbi. Med njimi so Biblijske in druge kratke zgodbe, Eppur si muove in Quo vadis, Magnuslupus. Stilistično izhaja iz karikature, ki jo interpretira na svojski, ekspresiven način. Loteva se različnih žanrov, od humorja do avtobiografije, predvsem pa rad uporablja satiro. V albumih Eppur si muove in Quo vadis, Magnuslupus karikira aktualno družbenopolitično dogajanje skozi zgodbo, umeščeno v mračni srednji vek na slovenskih tleh. Tarča njegove satire je predvsem cerkev. Ciril Horjak (1975–) je v času svojega stripovskega ustvarjanja, ki teče nekako od konca 90. let dalje, preizkusil že več stripovskih pristopov, dokler se ni ustalil pri aktualnem slogu, v kakršnem je na primer narisal svoj najpomembnejši album Ride. Poleg tega je izdal več mini albumov, objavljal pa tudi v revijah Le Martien, Quadrado in SCHTUMM. Njegov stripovski svet je presenetljivo pozitiven; risba preprosta, skoraj otroška, v zgodbah pa se stvarnost meša z domišljijskimi elementi, na primer živalskimi liki, ki jim nadeva antropomorfne poteze. Vendar pa je pod lahkotnim površjem Horjak prodoren opazovalec, dovzeten za svet okoli sebe, po potrebi do njega tudi kritičen. Tudi Matej Kocjan - Koco (1978–) v svojem stripovskem ustvarjanju pogosto eksperimentira. Razen v Stripburgerju je objavljal še v časniku Delo in reviji Drozophille, izdal pa je tudi mini album v tehniki sitotiska Delikatessen. Njegov stripovski svet je začinjen z grotesknostjo in črnim humorjem, v njem se realno meša z blodnjami, kar je jasno vidno že v njegovem prvem samostojnem albumu Pagatova izpoved, ki uprizarja prikazuje delno avtobiografsko zgodbo, v kateri glavni junak skoraj zblazni in doživlja privide, ker živi pretirano hiperaktivno življenje.