Janez Lenassi
Geometrična abstrakcija
Drugi val uveljavljanja geometrizirajočih prvin je zapljusnil na slovensko prizorišče v 50. letih, pod vplivom uveljavljanja geometrične abstrakcije na svetovnem prizorišču. Dejstvo je, da je bila pri nas v tem obdobju geometrična abstrakcija najprej vpeljana kot površinska shema, ki transformira mimetično podobo v geometriziran vzorec, jo s tem splošči ter abstrahira, vendar se podoba na tak način nikoli ne odreče odvisnosti od konkretnega motiva, predvsem krajine, pri kateri je eden priljubljenih novih motivov postala Primorska oziroma, značilno, soline (Marij Pregelj, Nikolaj Omersa, sicer pa pomembno tudi arhitekt in slikar Boris Kobe). Impulz takemu načinu gledanja je dalo predvsem slikarstvo še enega tržaškega umetnika, Lojzeta Spacala (1907–2000), ki je opravil prehod od abstrahiranih kraških in primorskih motivov v abstraktnejši znakovni sistem. Čeprav njegovo slikarstvo obvladujejo geometrijska urejevalna načela in značilna horizontalno-vertikalna delitev polja, tudi njegove najbolj abstraktne slike ohranjajo logično vez s svojim mimetičnim ozadjem. Zaradi tega jih ne moremo vključiti v radikalno konceptualno konstruiran prostor geometrične abstrakcije. Vse te težnje so za pot v abstrakcijo v slovenskem slikarstvu pomembne, vendar jih ne gre zamenjevati z geometrično abstrakcijo. (Morda na tem mestu omenimo še kiparsko raziskovanje z geometriziranimi volumni pri Jakobu Savinšku in Janezu Lenassiju okoli leta 1960.)
Kiparstvo med socialističnim realizmom in konceptualizmom
Ko pa so se »spomeniška leta« iztekla, se je v 60. letih pomemben vidik kiparske produkcije na prostem skoncentriral v dogajanje na simpozijih, imenovanih Forma viva, katerih pobudnika sta bila kiparja J. Savinšek in Janez Lenassi (1927–2008). Za impulze k modernizaciji, ki jih je prvi posredoval javnosti v spomeniški in drugi ostali plastiki v 50. letih, je drugi v 60. letih zaslužen v smislu že povsem abstraktnega, geometričnega oblikovanja mas in volumnov. Med predstavnike abstraktnega kiparstva v tem desetletju lahko uvrstimo tudi Franceta Rotarja (1933–2001), predvsem z raziskovanjem v organičnsko lupino umeščene krogle.
Scenografija
V drugi polovici 50. let, času modernizacije in odpiranja jugoslovanske kulture proti Zahodu, je postala redna praksa slovenskih gledališč, da so k sodelovanju vabila najuglednejše slikarje in kiparje. Tako so okoli leta 1960 začeli dobivati povabila k sodelovanju pri scenografiji že uveljavljeni, pa tudi mlajši prodorni slikarji Gabrijel Stupica (1913–1990), Janez Bernik (1933–), Zvest Apollonio (1935–2009) in kiparji Jakob Savinšek (1922–1961), Drago Tršar (1927–), Janez Lenassi (1927–), veliko po zaslugi Bojana Štiha, ki jih je začel vabiti tudi v Dramo SNG Drama, kjer je v tem času postal direktor. Velikokrat so prav premierne uprizoritve slovenske dramatike predstavljale najbolj ambiciozen gledališki izziv. Tako sta se na primer leta 1960 Aferi Primoža Kozaka posvetila najprej aprila J. Bernik v praizvedbi pri Odru 57 in nato decembra D.rago Tršar v ljubljanski Drami SNG. Za to gledališče si je J. Bernik za Molièrovega Tartuffa leta 1962 zamislil izpraznjeno sceno s kulisami, poslikanimi v smislu rauschenbergovskega kolaža. V Mali drami SNG v Ljubljania je leta 1968 Tone Lapajne (1933–) za Arhitekta in asirskega cesarja Fernanda Arrabala zavoljo učinka med grotesknostjo in igrivostjo postavil scenografijo, ki se je gibala med realnim, likovno atraktivnim in znakovnim. Seveda so mladi večinoma sodelovali najprej z neinstitucionalnimi gledališči, tako je J. Lenassi v 60. letih delal za Eksperimentalno gledališče Glej in Mladinsko gledališče, potem pa za nacionalna gledališča. Pri teh prispevkih lahko pogosto povlečemo vzporednice med siceršnjim ustvarjanjem in likovnimi posegi na odrsko prizorišče. Značilno je tudi, da so scenografi iz slikarskih in kiparskih vrst v odrskih uprizoritvah pogosto preizkušali določene likovne novosti, ki si jih v svojih »matičnih« medijih še niso drznili uveljaviti.
Umetnost v javnem prostoru
S permanentnimi javnimi plastikami se ukvarjajo tudi Stojan Batič (1925–), Mirsad Begić (1953–), Jiřri Bezlaj (1949–), J. Boljka, Jakov Brdar (1949–), B. Drinovec, Janez Lenassi (1927–2008), Matjaž Počivavšek (1955–), Dušan Tršar (1937–), Lujo Vodopivec (1951–), Zmago Posega (1959–2009), Darko Golija (1965–) … Med zadnjimi velikimi kiparskimi javnimi naročili v Sloveniji je bil Konjeniški spomenik generalu Rudolfu Maistru (1999) J. Brdarja.