Milenko Matanović
Kiparstvo med socialističnim realizmom in konceptualizmom
Novo mlado generacijo, ki se je začela uveljavljati v 60. letih, sta že v prvi polovici desetletja napovedala Tone Lapajne (1933–) in Dušan Tršar (1937–). Ko se je leta 1968 oblikovala skupina NEOKONSTRUKTIVISTOV, sta bila v njej še Drago Hrvacki (1936–) in Dragica Čadež (1940–) (ob njej je potrebno opozoriti na nov pojav, enakopravno uveljavitev kiparke v pretežno moški dejavnosti), pozneje so se jim pridružili še novi člani, med njimi sta bila pomembna Vinko Tušek (1936–-) in S. Tihec. Z delom te skupine je kiparstvo prešlo od kipa k objektu. S. Tihec, D. Hrvacki, Milenko Matanović (1947–) in David Nez (1949–) so objekte leta 1968 razstavili na razstavi Objekt i boja 968 v Galeriji Centar v Zagrebu, ki je prva celovito predstavila ta novi fenomen v jugoslovanskem kiparstvu.
Konceptualizem
V kontekstu neoavantgarde 60. let je bil pri nas osrednje gibanje konceptualizem, skupina OHO pa njegov najpomembnejši pojav. OHO ni bil le umetniška skupina, saj je deloval tudi kot združevalno gibanje, ki je povezovalo umetnike z različnih področij, teoretike, literate in publiciste, ki so si prizadevali za prenovo umetnosti in družbe. Člani skupine OHO (1966–1971), Marko Pogačnik, David Nez, Milenko Matanović, Andraž Šalamun, občasno so se jim pridružili tudi drugi umetniki, so leta 1966 najprej utemeljili spremenjen odnos do predmetnega sveta v teoriji reizma, ki svet pojmuje kot sestavljenega iz samostojnih predmetnih bivajočih entitet. Da bi omejili osebno avtorsko izraznost, so začeli odtiskovati stvari v glino ali jih odlivati v mavec in namesto o umetnini govoriti o »artiklu«. V tem obdobju je bil pomemben vidik njihovega delovanja založništvo; izdajali so svojo knjižno serijo, pisali pesmi in eseje ter delovali v publicistiki kot pisci in uredniki Tribune in Problemov. Konceptualizem je podobno usodno kot na umetnost učinkoval tudi na slovensko umetnostno zgodovino in preobrnil njene kategorije vrednotenja. Najradikalnejša sta bila pri tem Tomaž Brejc in Braco Rotar, ki sta pretežno poetičnim preokupacijam skupine dodajala lingvistične ali semiotične prvine, značilne za konceptualizem drugod po svetu. Ohojevci so prek siromašne umetnosti, LANDARTA in BODYARTA, značilnih za drugo fazo njihovega delovanja, v letih 1969 in 1970 prestopili v zaključno fazo delovanja skupine, v »transcendentalni konceptualizem«, ko so začeli umetnost doživljati predvsem kot nekaj, kar ima moč vzpostavljanja ravnotežja med raznolikimi osebnostnimi strukturami posameznih članov skupine.
Kritika institucij
V slovenskem umetnostnem prostoru lahko evidentiramo umetnostne projekte, ki so se soočali s tematiziranjem kritike institucij v ožjem smislu. Posegajo na področje mitskih kulturnih stereotipov države; taka je na primer postavitev žive skulpture Triglav (1968) skupine OHO (1966–1971) (glave Triglava so predstavljali Drago Dellabernardina, Milenko Matanović in David Nez) v parku Zvezda v Ljubljani. To je poznomodernističen primer preizpraševanja slovenske nacionalne in državne simbolike, hkrati pa signal prehoda v postmoderno umetnost, zlasti zaradi svoje preproste, nekoliko enosmerne, larpurlartistične simbolike.
Landart
Leto 1969 je pomenilo v delovanju skupine OHO (1966–1971, člani Marko Pogačnik, David Nez, Milenko Matanović, Andraž Šalamun, občasno so se v skupino vključili tudi drugi umetniki) premik od reistične faze prek del siromašne umetnosti v transcendentalni konceptualizem, pri katerem igra krajša landartistična faza s »poletnimi projekti« zelo pomembno vlogo. Z njimi se je naravni prostor skupini potrdil kot edino veljavno prizorišče, ki mu gre namenjati umetniško pozornost, kar je po razpustitvi skupine prišlo do veljave v delovanju Družine iz Šempasa, še bolj pa pri nadaljnjem delu Marka Pogačnika (1944–), ki se je po letu 1986 povsem posvetil odkrivanju silnic v naravi in zdravljenju zemlje.
Milenko Matanović (1947–) je junija 1969 pri Rimskem zidu v Ljubljani razpostavil več štirimetrskih palic, povezanih z vrvjo, v Objekt iz lesenih palic in tako oblikoval prostorsko risbo. Risbe so napredovale od preproste trikotniške kompozicije k vse bolj kompleksnim prostorskim risbam, palice pa so se povezovale tako, da je bilo potrebno samo potegniti za vrv in se je ena kompozicija transformirala v drugo. Sledila je druga urbana intervencija. Matanović je v Ljubljanico spustil nekaj deset metrov dolgo kompozicijo, sestavljeno iz palic, povezanih z vrvjo. Kačo je oblikoval tok reke. Zatem je s posegi nadaljeval v naravnem okolju. V gozdu v okolici Kranja je med veje in debla razporedil dolge palice ter jih simetrično, ritmično in dinamično uredil. V nepričakovano simbolno zanko prepoznavne slovenske umetnostne tradicije pa se je ujel njegov projekt Žito in vrvica, prav tako iz leta1969, ki ga sestavljata žitno polje in vrvica, ki poleže žitne klase v formalno jasno ureditev.
S to tradicijo se je želel zbližati tudi skupinski projekt Voda in kipi (1993–95, 1997), ki se je, podobno kot Matanovićeva Kača, osredotočil na postavljanje kiparskih del na mestnem toku reke Ljubljanice.
Neokonstruktivisti
Neokonstruktivistične tendence sta na slovensko umetniško prizorišče vpeljali samostojni razstavi D. Čadež in T. Lapajneta leta 1968 v Mali galeriji. Prva skupna razstava vodilnih predstavnikov gibanja je bila v začetku leta 1969 v Mestni galeriji v Ljubljani. Naslednje leto se jim je na drugi skupinski razstavi, Ateljeju '70 '70: neokonstruktivisti v spodnjih prostorih Moderne galerije, pridružil V. Tušek, z njimi je razstavljal tudi S. Tihec. Skupina je še vedno sodelovala, vendar so se člani postopoma začeli razhajati in odmikati od neokonstruktivističnih tendenc k drugim likovnim problemom. Njihova zadnja skupna razstava, Atelje '72, je bila leta 1972 v spodnjih prostorih Moderne galerije v Ljubljani, na njej pa so sodelovali še Andrej Ajdič (1937–), Gustav Gnamuš (1941–), Zmago Jeraj (1937–) in Rudi Pergar (1936–). Od Izmed razstav Neokonstruktivistov po Jugoslaviji velja omeniti njihov nastop na IV. beograjskem trienalu jugoslovanske likovne umetnosti leta 1970 v sekciji Objekt, na razstavi v Galeriji suvremene umjetnosti v Zagrebu leta 1972 pa so skupaj z EKSPRESIVNIMI FIGURALIKI predstavljali Mlade slovenske umetnike. Člani skupine so ves čas njenega delovanja skupine razstavljali tudi posamič, samostojno ali na skupinskih razstavah; ena od pomembnih je bila razstava Objekt i boja 968 v Galeriji Centar v Zagrebu leta 1968, na kateri je razstavljal D. Hrvacki (iz Slovenije še S. Tihec, D. Nez in M. Matanović).
OHO
Reistična dela iz prvega obdobja OHO-ja niso bila umetnine, temveč »artikli« – predmeti vsakdanje potrošnje, ki so bili z majhnimi intervencijami postavljeni v območje reistične pozornosti. V ospredje je stopala njihova neposredna vidna prisotnost (Mavčni odlitki stekleničk in drugih predmetov, 1965–68). S svojimi »artikli« so se Ohojevci dotikali poparta, ki so ga razumeli v smislu vsakomur dostopne, ljudske umetnosti, kot polje, kjer se stikata umetnost in življenje. Za produkcijo del so uporabljali brezosebne, serijske postopke (odlivanje, odtiskovanje), da bi minimalizirali ekspresivnost in umetnikovo subjektivno samovoljo. Dela so urejali tudi z matematičnimi in logičnimi programi ali pa z uporabo naključij, igre. Na javnih mestih so izvajali hepeninge in akcije, med katerimi je bila najbolj znana živa skulptura Triglav (1968), ki so jo izvedli Milenko Matanović (1947–), David Nez (1949–) in Drago Dellabernardina (1948–). V ljubljanskem parku Zvezda so se za nekaj ur postavili tako, da so bila njihova telesa ovita z draperijo, iz katere so štrlele tri človeške glave, in tako ironično interpretirali enega osrednjih slovenskih simbolov.
V naslednjem obdobju, v letih 1969 in 1970, se je razčlenjeno gibanje OHO zožilo v manjšo skupino likovnih ustvarjalcev, ki so jo sestavljali M. Pogačnik, M. Matanović, D. Nez, A. Šalamun in T. Šalamun.
V letu 1969 so na razstavah Pradedje (Galerija suvremene umjetnosti, Zagreb) in Atelje '69 (Moderna galerija, Ljubljana), na slednji je sodeloval tudi Srečo Dragan (1944–, VIDEO), Ohojevci prvi v jugoslovanskem prostoru realizirali načela arte povera oziroma siromašne umetnosti – razstavljali so malovredne, vsakdanje organske materiale (kopica sena, koruzno ličkanje, opeka, zemlja ...). V svojem delu so sledili aktualnim avantgardnim umetnostnim pojavom v mednarodnem prostoru in ustvarjali tako na področju PERFORMANSA (A. Šalamun na razstavi Pradedje), BODYARTA (D. Nez, Kozmologija na razstavi Atelje ‘69; T. Šalamun, Morje, Kranj 1969) ter LANDARTA, s katerim so začeli leta 1969, ko se je delovanje skupine preselilo iz umetnostnih galerij v naravo (Poletni projekti). Razvili so svojo različico landarta, v katero sta vključeni reistična pozornost in posebna ekološka ozaveščenost (EKOLOGIJA IN UMETNOST), saj so se želeli s svojim delovanjem v naravnem okolju samo harmonično vključiti v kroženje naravnih sil. Večinoma so njihovi posegi v prostor minimalni, po posegih pa se vse vrne v prvotno stanje (M. Matanović, Žito in vrvica, 1969).
OHO je postala trdna, notranje povezana skupnost štirih članov (M. Matanović, D. Nez, M. Pogačnik, A. Šalamun), ki so med seboj razvijali vedno večjo prepletenost in duhovno enotnost. Skupaj so sestavljali življenjsko celico, v kateri se je dogajalo kroženje in kjer je bil vsak član neločljivo povezan z ostalimi. Februarja 1970 so med drugim izvedli Projekt telepatske komunikacije, pri katerem so člani komunicirali med seboj na različnih celinah, sledili pa so konceptualni projekti v dolini Zarice pri Drulovki blizu Kranja. Obdobje transcendentalnega konceptualizma je bilo zaključna faza v delovanju skupine OHO.
Člani skupine OHO so se dokončno razšli v poznih 70. letih in vsak zase nadaljevali samostojne ustvarjalne poti. A. Šalamun je skupaj z Tomom Podgornikom (1949–) in Tugom Šušnikom (1948–) v Moderni galeriji v Ljubljani leta 1976 sodeloval na razstavi, ki je z uveljavitvijo koncepta avtonomnega likovnega polja prelomno zaznamovala zgodovino slovenskega slikarstva (PRIMARNO SLIKARSTVO), danes pa živi in dela v Kopru kot samostojni likovni ustvarjalec in se ukvarja s slikarstvom. T. Šalamun živi in dela v Ljubljani kot svobodni književnik, velja pa za enega najpomembnejših sodobnih slovenskih pesnikov (svoj prvenec Poker je izdal leta 1966). D. Nez živi in dela v ZDA kot samostojni likovni ustvarjalec. M. Matanović živi in dela v ZDA, kjer od leta 1986 vodi neprofitno družbeno organizacijo, ki se ukvarja z oblikovanjem in gradnjo parkov ter drugih javnih družbenih površin. M. Pogačnik še danes živi v Šempasu v Vipavski dolini in se ukvarja s poglobljeno ekologijo – razvil je lastno metodo zdravljenja Zemlje, ki jo imenuje litopunktura (UMETNOST IN EKOLOGIJA).
Svetloba
Svetloba se je v slovenski umetnosti neposredno (iz svetila) prvič pojavila s projektom Davida Neza (1949–) Kozmologija (1969, Moderna galerija, Ljubljana), znanim kot prvim BODYART hepeningom v tedanji Jugoslaviji. Nez je ležal v krogu, sestavljenem iz neonskih svetilk, na prsih je imel kamen, nad njim, v sredini kroga, pa je visela prižgana žarnica. To je bila prva akcija t. i. transcendentalnega KONCEPTUALIZMA, pri kateri se je formalna konceptualizacija premaknila v sfero zavesti, ki ji ni mogoče določiti Gestalta. Pozneje se je v Nezovem delu svetloba pojavila še enkrat, tedaj bolj posredno in kot del LANDART postavitve. Skupaj z Milenkom Matanovićem (1947–) je v naravno okolje postavil zrcala, narezana na ozke trakove, ki so z odboji svetlobe in okolice tvorili optično iluzijo in s tem dematerializirali objektnost skulpture (projekt je bil postavljen poleti 1969).
Umetnost v javnem prostoru
V Sloveniji so se hepeningi, ki združujejo gledalčevo aktivno sodelovanje, brisanje razlike med umetnikom in občinstvom ter idejo samostojnega, od avtorja osamosvojenega dela, in posegi v urbano okolje ter pokrajino uveljavili v poznih 60. letih z delovanjem skupine OHO (1966–1971), ki je takrat slovensko umetnost najbolj približala sodobnim neoavantgardnim tokovom v svetovnem umetnostnem dogajanju. Delo v galerijskem prostoru je za Ohojevce že spomladi leta 1969 postalo nepomembno v primerjavi z možnostmi, ki so se jim odpirale v zunanjščinah. Prostor njihovega delovanja se je neskončno razširil, pojasnjuje Tomaž Brejc. Med bolj uspelimi projekti tistega časa omenimo živo skulpturo Triglav (ljubljanski park Zvezda, 30. 12. 1968), Vrv in žito (1969) Milenka Matanovića, Zrcala (1969) Davida Neza idr. Ohojevci so razvili zelo zanimivo in specifično različico LANDARTA, ki je bistveno drugačna od na primer ameriških earthworks in že implicira njihovo poznejše ukvarjanje z EKOLOGIJO IN UMETNOSTJO. Marko Pogačnik (1944–) je sredi 80. let razvil metodo zdravljenja Zemlje s krajinskimi skulpturami, imenovanimi litopunkture, v okviru katere avtor na energijske točke v pokrajini razvršča kamnite stebre z znamenji, kozmogrami.
Vizualna poezija
Franci Zagoričnik (1933–1997) in Matjaž Hanžek (1949–) sta ustvarila najobsežnejša in najbolj raznolika opusa vizualne poezije v Sloveniji. Z njo so se intenzivno ukvarjali tudi soustvarjalci skupine OHO, ki so jo usmerili v konceptualizem (Marko Pogačnik, Aleš Kermavner, Vojin Kovač - Chubby, Naško Križnar, pa tudi Milenko Matanović, Srečo Dragan, David Nez). Po letu 1970 se je s svojimi deli predstavila še vrsta avtorjev (Ivan Volarič - Feo, Blaž Ogorevc, Ifigenija Zagoričnik, Orest Zagoričnik, Egist Zagoričnik, Aksinija Kermauner, Polona Hanžek, Ivo Antič, Borut Hlupič, Vladimir Gajšek, Živko Kladnik - Žužu, Nejč Slapar, Tomaž Kralj, Branko Novak …), ki so dokazali, da je vizualna poezija v Sloveniji zanimiv in raznovrsten pojav, ki v ničemer ne zaostaja za svetom.
Začetki vizualne poezije v Sloveniji segajo v sredino 60. let preteklega stoletja, ko so bili v študentskem časopisu Tribuna po prvih konkretističnih poskusih demontaže jezika (F. Zagoričnik, T. Šalamun, A. Kermavner) objavljeni še prvi pesniški eksperimenti z opaznimi zamahi v likovnost (M. Pogačnik, I. G. Plamen, M. Matanović). Objav vizualne poezije v Tribuni je bilo največ v letnikih 1966/67 in predvsem 1967/68, od leta 1969 dalje je vizualno poezijo večinoma objavljala revija Problemi.