Negovan Nemec
Fantastična umetnost
Prvine fantastike lahko odkrivamo tudi v kiparstvu, čeprav se kritika s tem ni prav veliko ukvarjala, predvsem pri tistih avtorjih, ki jih v 70. letih niso pritegnile nove minimalistične težnje, vseeno pa je bila pri njih opazna želja po modernizaciji figure. Pri Petru Černetu (1931–) se je prikrita aluzivnost oblik v 60. letih v naslednjem desetletju stopnjevala do fantastičnih učinkov z izrazito nerealistično stilizacijo človeških teles, fantastičnost pa je bila pri njem prisotna zlasti v 80. letih, ko je začel v kompozitnih sestavah različnih likov v »kiparskih krajinah« (kolorirana žgana glina) spajati realno nemogoče. Predvsem pa so se tovrstne težnje uveljavile pri mlajši generaciji kiparjev, ki je začela na samostojno umetniško pot stopati v zgodnjih 70. letih. Boštjan Putrih (1947–2008), Tone Demšar (1946–1997) in Negovan Nemec (1947–1987) so z nenavadno skladnjo predmetov ali njihovih fragmentov, včasih tudi s kombinacijo materialov in posegi z barvo (črna konstrukcija in rdeči fragmenti telesa pri Negovanu Nemcu), resničnost preoblikovali na oseben način, včasih jih je pri prikazovanju sveta, razpadajočega v fragmente, vodila tudi družbena angažiranost oziroma kritičnost (morda najočitneje Toneta Demšarja). Na precej podoben način je nadrealistična predmetna metaforika odzvanjala tudi v slikarstvu pred letom 1970 in po njem (pri EKSPRESIVNIH FIGURALIKIH ali, bolje, v novi figuraliki).