Neue Slowenische Kunst
Ekspresivni figuraliki
Grupa 69
Ideologija in umetnost
Tako Irwin kot Laibach sta del gibanja NSK (Neue Slowenische Kunst), ki je bilo ustanovljeno leta 1983, sestavljata pa ga še Gledališče sester Scipion Nasice (kasneje Rdeči pilot in zatem KOZMOKINETIČNI KABINET NOORDUNG) in leta 1984 ustanovljena oblikovalska sekcija, Novi kolektivizem. Od samih začetkov je NSK izbiral radikalne strategije identifikacije z implicitnimi predpostavkami državne ideologije. Princip organizacije njihovega delovanja spominja na delovanje partijske celice, saj naj bi se vsi oddelki v okviru NSK povezovali oziroma srečevali v ideološkem svètu. V 80. letih je vse oddelke NSK povezovala metoda retrogarde oziroma retroprincipa, ki si prilašča iz zakladnice besedil (izpraznjenih znakov, podob, simbolov in retoričnih oblik), prepoznavnih znakov »odrešenjskih utopij« 20. stoletja. NSK kaže na ideološkost z njenimi lastnimi sredstvi in razkriva preobrazbo utopij v njihove travmatične uresničitve (transformacija avantgard v totalitarizme).
Irwin
Skupina Irwin, ki jo sestavlja pet slikarjev – Dušan Mandić (1954–), Miran Mohar (1958–), Andrej Savski (1961–), Roman Uranjek (1961–) in Borut Vogelnik (1958–) –, se je oblikovala v letu 1983 in se leta 1984 priključila širšemu umetniškemu kolektivu Neue Slowenische Kunst (NSK), h kateremu prištevamo še tri skupine, in sicer glasbeno skupino Laibach (LAIBACH KUNST), Gledališče sester Scipion Nasice (danes Kozmokinetični kabinet Noordung) in oblikovalski oddelek Novi kolektivizem.
Konceptualizem
Prehod od poznega konceptualizma iz druge polovice 70. let v postkonceptualizem kot enega od postmodernističnih pojavov lahko pri nas opazujemo v delovanju skupine IRWIN (1983–). Ti so si izbrali OHO za svoj referenčni okvir že čisto na začetku svojega delovanja, ko so leta 1985 v ljubljanskem Cankarjevem domu pripravili projekt Svoji k svojim: Irwin – OHO in se navezali na akcije M . Pogačnika iz leta 1969 Družina ognja, zraka in vode, izvedene na različnih naravnih lokacijah. S projektom Kovček za duhovno uporabo – Retrogardistični dogodek Krst pod Triglavom gibanja Neue Slowenische Kunst (1984–) iz leta 1986 pa je Duchampova dediščina, ki je odločujoče opredelila svetovni pojav konceptualizma, za našega pa niti ni bila tako pomembna, končno prišla do veljave tudi pri nas.
Kozmokinetični kabinet Noordung
Leta 1990 je Dragan Živadinov (1960–), soustanovitelj Neue Slowenische Kunst, njegovega oddelka za gledališče, Gledališča sester Scipion Nasice, ustanovljenega 1983 in samoukinjenega 1987, v istem letu ustanovitelj Kozmokinetičnega gledališča Rdeči pilot (do 1990), ustanovil Kozmokinetični kabinet Noordung (KkN) in mu že pet let zatem določil končno letnico obstoja, 2045. S tem je začel z delovanjem na področju postgravitacijske umetnosti, ki ni slog, pač pa prostor, v katerem bo v bližnji bodočnosti prihodnosti mogoče graditi umetnost v pogojih breztežnosti. Postgravitacijske umetnosti, sinonima za delovanje KKozmokinetičnega kabineta Noordung, po besedah D. Živadinova ne določa utopija, temveč heterotopija. Beseda »kabinet« v projektu pa označuje prizorišče miselnega dogajanja kot avtonomen, zaključen univerzum, ki je zbirnik informacij o kulturalizaciji vesolja. To so različni modeli sveta, ki se manifestirajo v družbenih vzorcih in odražajo v umetnosti, izhajajo pa tako iz preteklosti kot tudi sedanjosti in hkrati prihodnjih dogodkov v 50-letnem časovnem obdobju. Noordung je psevdonim slovenskega pionirja vesoljske raketne tehnike Hermana Potočnika (1892–1929). Za njegovo delo se D. Živadinov navdušuje že od študentskih let, od leta 1983, ko se je prvič seznanil s Potočnikovimi znanstvenimi in tehnološkimi odkritji in hkrati prepoznal Noordungovo neposredno povezavo s filmom Odiseja 2001, v katerem je bil uporabljen njegov model vesoljske postaje, objavljen v knjigi Problem vožnje po vesolju (Berlin, 1929). V njej je avtor med prvimi predvidel prodor v globine vesolja.
Leta 1995 se je z D. Živadinovomu pridružila začela delovati akademska slikarka Dunja Zupančič (1963–) in skupaj sta začela procesirati Petdesetletni projektil 1995–2045:: / Noordung, ki ga podpisujeta kot BIOMEHATRON – NOORDUNG. Biomehanika je aplikacija mehanskih principov na žive organizme, mMehatronika paje veja strojne znanosti, ki združuje mehaniko in elektroniko. Tako D. Živadinov ni samo vstopil v novo življenje, marveč je prešel tudi na novo stopnjo delovanja; drugače kot pri Neue Slowenische Kunst (NSK), kjer je deloval v množini, sta z D. Zupančič delovalaujeta v dvojini, od l.eta 2005 pa skupaj z oblikovalcem breztežnostnih okolij Miho Turšičem (1975–).
Kritika institucij
Izpiljen koncept virtualne, samooklicane in prve globalne države predstavlja konceptualni projekt NSK država (država Neue Slowenische Kunst, ustanovljena leta 1991), izjemno pomenljiv z vidika osveščanja posameznikove in kolektivne politične moči. Je eden najbolj znanih in mednarodno zaznanih konceptov s slovenskim poreklom, z močno artikulirano nadnacionalno sporočilnostjo.
Laibach Kunst
Skupina Laibach se je oblikovala leta 1980 v Trbovljah. Predstavlja del kolektiva Neue Slowenische Kunst (poleg nje še IRWIN, KOZMOKINETIČNI KABINET NOORDUNG, Novi kolektivizem in Oddelek za čisto in uporabno filozofijo), medsebojno povezanega z načeli RETROAVANTGARDE.
Ljubljanska grafična šola
Performans
Regionalizem
Retroavantgarda
V slovenskem prostoru je bil prelomen dogodek razstava Ausstellung Laibach Kunst – Monumentalna retroavantgarda leta 1983 v Galeriji ŠKUC, ki je kmalu postala najpomembnejše središče tovrstne umetnosti, najprej pod vodstvom Dušana Mandića in zatem Marine Gržinić, ki je po tem, ko je bil pojem uporabljen in teoretsko utemeljen, postala tudi teoretičarka te produkcije. Strategije realizacije in reprezentacije retroavantgarde pa so dobile svoj ustaljen izraz na razstavah, ki se jih je udeležila skupina IrwinIRWIN. To so bile novoletna prodajna razstava leta 1984/85 v omenjeni galeriji, predstavitev slike Vstajenje gledališča sester Scipion Nasice na razstavi Nove tendence v umetnosti in množični kulturi '80 prav tam februarja 1985 ter projekt Was ist Kunst, ki ga je skupina začela maja 1985 z montažo preteklih -izmov iz slovenske zgodovine umetnosti: socialističnega realizma in modernizmov 60. let. Eden ključnih dogodkov za zgodovino gibanja pa je bila predstava oziroma retrogardistični dogodek Krst pod Triglavom Gledališča sester Scipion Nasice (1983–1987, KOZMOKINETIČNI KABINET NOORDUNG), izveden leta 1986 v Cankarjevem domu v Ljubljani. Pri tem monumentalnem večmedijskem spektaklu so sodelovale vse skupine umetniškega kolektiva Neue Slowenische Kunst (NSK, Nova slovenska umetnost) (1984–): glasbena skupina Laibach (LaiBACH KUNST), likovnoumetniška skupina Irwin, oblikovalska skupina Novi kKolektivizem ter Oddelek za čisto in praktično filozofijo, saj so se vse identificirale s pojmi retrogarda, retroavantgarda in retroprincip.
Scenografija
Izkoriščanje avtonomnih učinkov barve, oblik, tudi ekspresivne slikarske poteze, ki kuliso transformira v modernistični raztelešeni objekt, pa tudi vprašanje, kako abstraktno likovno sintakso uporabiti v prostoru, so bili tisti nastavki, na podlagi katerih so se oblikovala radikalna gibanja 80. let, med njimi RETROAVANTGARDA. Pomembne premike v statusu scenskega prostora je sprožil Dragan Živadinov, najprej s predstavami Gledališča sester Scipion Nasice, vključenega v umetniški kolektiv Neue Slowenische Kunst. Gledališče je v štirih letih programiranega delovanja pripravilo tri dogodke: Retrogardistični dogodek Hinkemann (1984), Retrogardistični dogodek Marija Nablocka (1985) v ateljeju Matjaža Vipotnika, pri katerem so gledalce postavili na sceno, in najbolj spektakularnega, Krst pod Triglavom na velikem odru Cankarjevega doma leta 1986. Scenografija pa je bila le še eden od anonimnih kolektivnih prispevkov k sistematično načrtovani, z video-režijsko knjigo utemeljeni predstavi (projekt je vodil slikar Miran Mohar [(1958–])), ki naj bi se, kot je zapisano v gledališkem listu, »namesto z dramskim tekstom izražala z govorico likovnih atrakcij, zaobseženih v 62 slikah, v katerih se vsebina manifestira skozi prevladujočo aktivnost forme«. Obložena z zgodovinskimi vizualnimi referencami, od Tatlina do Kandinskega, konstruktivizma ter reminiscenc na slovensko zgodovinsko avantgardo, je učinkovala spektakelsko v smislu podreditve gibalnega dejanja na odru vizualno atraktivni celoti. D. Živadinov je zatem ustanovil Gledališče Rdeči pilot, pozneje pa je s KOZMOKINETIČNIM KABINETOM NOORDUNG začel s selitvami gledališkega prizorišča na različne netipične lokacije, od železniškega vagona do parkirne hiše. Njegov scenograf v tem obdobju je bil Vadim Fiškin (1965–), ki je z Molitvenim strojem Noordung leta 1992 ustvaril oder kot »naseljeno skulpturo«.