Edvard Ravnikar

Kiparstvo med socialističnim realizmom in konceptualizmom

Sploh je poseben fenomen obravnavanega časa spomeniška plastika (glej tudi UMETNOST V JAVNEM PROSTORU), celo do te mere, da Marijan Tršar govori o tem obdobju govori kot o »spomeniških letih«, predvsem do leta 1960, saj take koncentracije javnih naročil ni bilo ne prej ne potem. To je bil čas, ki je skoraj vsakemu pomembnejšemu slovenskemu kiparju omogočil, da je prišel do večjega spomeniškega naročila. Po zaslugi J. Savinška, še bolj pa s spomeniškimi projekti nekaterih arhitektov, predvsem Edvarda Ravnikarja (1907–1993), pri katerih se je javnosti uporaba abstraktnih, geometričnih prvin zdela manj sporna kot pri kiparjih, se je začelo postopno oddaljevanje od realizma in mimetičnih prvin v kiparstvu.

Likovna kritika in umetnostna teorija

Pomembna je tudi vloga umetnikov, ki so v svojih prispevkih razsojali o aktualnih umetnostnih vprašanjih, slikarja Doreta Klemenčiča - Maja (1911–1988), ki je deloval regresivno, ter slikarke Alenke Gerlovič (1919–) in arhitekta Edvarda Ravnikarja (1907–1993), katerih pisanje je prispevalo k liberalizaciji umetnostnega prostora.

Pojav pisanja kritike iz umetniških vrst je še bolj razširjen na področju arhitekturne kritike, ki ji arhitekti namenjajo precejšnjo pozornost, saj se zavedajo njene pomembnosti za popularizacijo njihove dejavnosti (že omenjeni E. Ravnikar, Vladimir Braco Mušič, Marjan Ocvirk, potem Vojteh Ravnikar, Janez Koželj, Andrej Hrausky ter zadnja generacija, Tomaž Brate, Bogo Zupančič, Matevž Čelik, Luka Skansi).

Umetnost v javnem prostoru

Za prvo dobo socialističnega realizma (40. in 50. leta) je značilna heroično-monumentalna figuralika, ki so ji bili zvesti že pred vojno šolani in uveljavljeni kiparji, med njimi Lojze Dolinar (1893–1970) (Spomenik revoluciji, Kranj, 1959). S tovrstno figuraliko so se ukvarjali še Boris Kalin (1905–1975) (Talec, Kamnik, 1946), Frančišek Smerdu (1908–1964) (Ilegalec, Ljubljana, 1952), Zdenko Kalin (1911–1991) in inter Karel Putrih (1910–1959) (njuno skupno delo je Portal Skupščine Republike Slovenije, Ljubljana, 1954) idr. Od srede 50. let je dogmatski pritisk popuščal in ustvarjalno močnejši kiparji so si prizadevali za bolj oseben pristop, vendar so globlje spremembe dosegli šele mlajši kiparji, šolani na novoustanovljeni ljubljanski Akademiji: Jakob Savinšek (1922–1961) (Vojna in mir, Celje, 1952–1958), Janez Boljka (1931–) (Spomenik v Gojačah v Goriških Brdihbrdih, 1962), Drago Tršar (1927–) (Spomenik revoluciji, Ljubljana, 1964–1975), Slavko Tihec (1928–1993) (Spomenik Pohorskemu bataljonu, Osankarica, Pohorje, 1958) idr. K modernizirani zasnovi spomenika so veliko pripomogli tudi arhitekti, predvsem Edvard Ravnikar (1907–1993) (Spominski kompleks v Dragi pri Begunjah, 1953). Po sporu s Sovjetsko zvezo, še zlasti v začetku 50. let, se je umetnostni prostor postopoma liberaliziral, kar je omogočilo odločen zasuk proti modernizmu. Ker ga je državno-partijska elita podprla, je pričel modernizem vse bolj odločno prevzemati naloge tudi v spomeniškem kiparstvu, kjer je prišlo do premika od monumentalnih shem socialističnega realizma proti humanističnim vrednotam in specifično kiparskim nalogam, pojasnjuje Igor Zabel. 60. in 70. leta že zaznamuje redukcija kiparske forme v strukturalistično neantropomorfno abstraktnost. Leta 1980 je Jugoslavija na Beneškem bienalu nastopila s predstavitvijo velikih spomeniških projektov NOB, čeprav so bila 70. in 80. leta v primerjavi s povojnimi desetletji že obdobje izrazitega upadanja dejavnosti na področju javne plastike.