Jakob Savinšek

Geometrična abstrakcija

Kiparstvo med socialističnim realizmom in konceptualizmom

Že v študijskih letih se je uveljavila generacija kiparjev, ki je bila pripravljena ustrezno izpolniti uradne naloge spomeniške plastike (Marjan Keršič [1920–2003], Stane Keržič [1918–1969], Julijan Renko [1925–]), nekoliko presenetljivo pa se je najširše uveljavil naprednejši in neortodoksni Jakob Savinšek ((1922–-1961)), ki s tem predstavlja poseben fenomen na tedanjem kiparskem prizorišču. Navkljub njegovemu doslednemu zavračanju normativne realistične oblike, modernističnemu eksperimentiranju ter splošni progresivni usmerjenosti (morda pa prav zaradi njih) ga je slovenska politika vzljubila do te mere, da je postal mladi up slovenske spomeniške plastike in prejemal glavna uradna kiparska naročila.

Ko pa so se »spomeniška leta« iztekla, se je v 60. letih pomemben vidik kiparske produkcije na prostem skoncentriral v dogajanje na simpozijih, imenovanih Forma viva, katerih pobudnika sta bila kiparja J. Savinšek in Janez Lenassi (1927–2008). Za impulze k modernizaciji, ki jih je prvi posredoval javnosti v spomeniški in drugi ostali plastiki v 50. letih, je drugi v 60. letih zaslužen v smislu že povsem abstraktnega, geometričnega oblikovanja mas in volumnov. Med predstavnike abstraktnega kiparstva v tem desetletju lahko uvrstimo tudi Franceta Rotarja (1933–2001), predvsem z raziskovanjem v organičnsko lupino umeščene krogle.

Scenografija

V drugi polovici 50. let, času modernizacije in odpiranja jugoslovanske kulture proti Zahodu, je postala redna praksa slovenskih gledališč, da so k sodelovanju vabila najuglednejše slikarje in kiparje. Tako so okoli leta 1960 začeli dobivati povabila k sodelovanju pri scenografiji že uveljavljeni, pa tudi mlajši prodorni slikarji Gabrijel Stupica (1913–1990), Janez Bernik (1933–), Zvest Apollonio (1935–2009) in kiparji Jakob Savinšek (1922–1961), Drago Tršar (1927–), Janez Lenassi (1927–), veliko po zaslugi Bojana Štiha, ki jih je začel vabiti tudi v Dramo SNG Drama, kjer je v tem času postal direktor. Velikokrat so prav premierne uprizoritve slovenske dramatike predstavljale najbolj ambiciozen gledališki izziv. Tako sta se na primer leta 1960 Aferi Primoža Kozaka posvetila najprej aprila J. Bernik v praizvedbi pri Odru 57 in nato decembra D.rago Tršar v ljubljanski Drami SNG. Za to gledališče si je J. Bernik za Molièrovega Tartuffa leta 1962 zamislil izpraznjeno sceno s kulisami, poslikanimi v smislu rauschenbergovskega kolaža. V Mali drami SNG v Ljubljania je leta 1968 Tone Lapajne (1933–) za Arhitekta in asirskega cesarja Fernanda Arrabala zavoljo učinka med grotesknostjo in igrivostjo postavil scenografijo, ki se je gibala med realnim, likovno atraktivnim in znakovnim. Seveda so mladi večinoma sodelovali najprej z neinstitucionalnimi gledališči, tako je J. Lenassi v 60. letih delal za Eksperimentalno gledališče Glej in Mladinsko gledališče, potem pa za nacionalna gledališča. Pri teh prispevkih lahko pogosto povlečemo vzporednice med siceršnjim ustvarjanjem in likovnimi posegi na odrsko prizorišče. Značilno je tudi, da so scenografi iz slikarskih in kiparskih vrst v odrskih uprizoritvah pogosto preizkušali določene likovne novosti, ki si jih v svojih »matičnih« medijih še niso drznili uveljaviti.

Umetnost v javnem prostoru

Za prvo dobo socialističnega realizma (40. in 50. leta) je značilna heroično-monumentalna figuralika, ki so ji bili zvesti že pred vojno šolani in uveljavljeni kiparji, med njimi Lojze Dolinar (1893–1970) (Spomenik revoluciji, Kranj, 1959). S tovrstno figuraliko so se ukvarjali še Boris Kalin (1905–1975) (Talec, Kamnik, 1946), Frančišek Smerdu (1908–1964) (Ilegalec, Ljubljana, 1952), Zdenko Kalin (1911–1991) in inter Karel Putrih (1910–1959) (njuno skupno delo je Portal Skupščine Republike Slovenije, Ljubljana, 1954) idr. Od srede 50. let je dogmatski pritisk popuščal in ustvarjalno močnejši kiparji so si prizadevali za bolj oseben pristop, vendar so globlje spremembe dosegli šele mlajši kiparji, šolani na novoustanovljeni ljubljanski Akademiji: Jakob Savinšek (1922–1961) (Vojna in mir, Celje, 1952–1958), Janez Boljka (1931–) (Spomenik v Gojačah v Goriških Brdihbrdih, 1962), Drago Tršar (1927–) (Spomenik revoluciji, Ljubljana, 1964–1975), Slavko Tihec (1928–1993) (Spomenik Pohorskemu bataljonu, Osankarica, Pohorje, 1958) idr. K modernizirani zasnovi spomenika so veliko pripomogli tudi arhitekti, predvsem Edvard Ravnikar (1907–1993) (Spominski kompleks v Dragi pri Begunjah, 1953). Po sporu s Sovjetsko zvezo, še zlasti v začetku 50. let, se je umetnostni prostor postopoma liberaliziral, kar je omogočilo odločen zasuk proti modernizmu. Ker ga je državno-partijska elita podprla, je pričel modernizem vse bolj odločno prevzemati naloge tudi v spomeniškem kiparstvu, kjer je prišlo do premika od monumentalnih shem socialističnega realizma proti humanističnim vrednotam in specifično kiparskim nalogam, pojasnjuje Igor Zabel. 60. in 70. leta že zaznamuje redukcija kiparske forme v strukturalistično neantropomorfno abstraktnost. Leta 1980 je Jugoslavija na Beneškem bienalu nastopila s predstavitvijo velikih spomeniških projektov NOB, čeprav so bila 70. in 80. leta v primerjavi s povojnimi desetletji že obdobje izrazitega upadanja dejavnosti na področju javne plastike.