Zora Stančič
Fotografija in umetnost
Še vedno se kaže dvojen odnos do fotografije, po eni strani oblikovan na podlagi njenih funkcij in po drugi na podlagi značilnosti medija. Dušan Kirbiš (1953–) jo je uporabil v smislu integracije v sliko, v katero je vključil mrežo črno-belih fotografij dreves iz obcestnega drevoreda v Frankolovem, kjer so okupatorji ob koncu druge svetovne vojne obesili 100 talcev (Ashes to Ashes, 1994), drugič pa je razstavil samostojne fotografske posnetke pokrajine velikih dimenzij (razstava Meje in omejitve, 2004, Mala galerija, Ljubljana). Zora Stančič (1956–) je s pomočjo računalniške tehnologije razvila več tehničnih postopkov, s katerimi lahko fotografske podobe iz svojega arhiva ali tiskanih medijev transformira in vključi v končni grafični odtis, hkrati pa ohrani specifiko fotografske podobe. Sašo Vrabič (1974–) v slikarski medij vnaša fotografije fragmentov vsakdanjosti in z uporabo fotografij vrednoti ter reflektira mnoštvo podob, ki nas obdajajo, njega pa fascinirajo. Predstavlja se tudi s serijami lastnih fotografij, npr. posnetih na potovanjih (SNAP, 2002/03) ali dnevniško vsakdanjih, ki jih včasih pospremi z dodanim razpoloženjskim besedilom. Miha Knific (1976–) največ ustvarja na mejnem področju med videom in fotografijo, kar je nazorno prikazal z razstavitvijo kratke filmske sekvence na posamične fotografije, ki izgledajo identično, vendar je njihova prava vloga v povezanosti v niz, ki jih oživi v gibanju (Slow Motion, 2006, Mala galerija, Ljubljana). Umetnikov, ki si prisvajajo fotografski material različnih izvorov in ga potem na različne načine vključujejo v slikarstvo ali ga v njem predelujejo, je še cela vrsta, pri čemer se nekateri s tem medijem soočajo na bolj reflektiran in tudi kritičen način, drugi pa fotografijo sprejemajo kot zgolj še eno plast obdajajoče resničnosti.
Ljubljanska grafična šola
V začetku 70. let so se Ljubljanski grafični šoli pridružili Danilo Jejčič (1933–), Jože Spacal (1939–), Drago Hrvacki (1936–), Metka Kraševec (1941–), Lojze Logar (1944–) in Gorazd Šefran (1945–), pa tudi Zvest Apollonio (1935–2009), ki se je posvetil tedaj priljubljenemu sitotisku. To novo tehniko so sprejeli tudi nekateri starejši ustvarjalci. V okvir Ljubljanske grafične šole so se uvrstili tudi Boris Jesih (1943–), Štefan Galič (1944–1997), Branko Suhy (1950–), Zora Stančič (1956–), Črtomir Frelih (1960–), Samuel Grajfoner (1962–) in nekateri drugi.
Računalniška grafika
Računalniška grafika je seveda le ena od možnosti uporabe računalniške umetnosti. V skladu z njenihovim širokim spektrom so različni tudi avtorski pristopi. Nekateri avtorji preprosto uporabljajo računalniške programe, ki so na voljo, drugi jih razvijejo povsem na novo. Nekdo se zadovolji s svojo natisnjeno, v računalniku spremenjeno risbo, sliko ali fotografijo. Zora Stančič (1956–) npr. računalniško povečuje svoje stare miniaturne linorezne odtise ali pa fotografije iz družinskega albuma, ki jih še računalniško predela, in jih digitalno tiska. Kdo drug pa z računalnikom ustvari ali izračuna novo formo, do katere ne bi mogel priti brez njega (npr. fraktalne grafike že omenjenega P. Ciuhe). Kdo tretji, npr. Petra Varl (1965–), pa odtis še ročno obdela, ga tako individualizira in »avtorizira« (sicer ne z ročnim, pač pa s strojnim vezenjem). V tem smislu so možnosti neomejene, kar s pridom izkorišča celotna mlajša generacija umetnikov, omenimo le Sašao Vrabiča (1974–) in Arjana Pregla (1973–).