France Stele

Likovna kritika in umetnostna teorija

Predvojna dediščina slogovne zgodovine ter predvsem koncept stila, ki ga je metodološko sistematično razčlenil Izidor Cankar (1886–1958), pa tudi umetnostna geografija pri Francetu Steletu (1986–1972), sta pomembno odmevali v povojnih razmišljanjih novih generacij. Avtorji, ki so v tem obdobju intenzivno oblikovali kritiško in teoretično misel, so prihajali iz vrst umetnostnih zgodovinarjev: Fran Šijanec (1901–1964) (kot kritik se je zavzemal za napredna načela in želel odpreti pot razumevanju tedanjih sodobnih tendenc; populariziral je mlajše avtorje, sicer je ostajal zvest formalni analizi), Luc Menaše (1925–2002) (odločno je branil pozicije abstraktne umetnosti in bil zagovornik modernizma), Branko Rudolf (1904–1987) (enostranskemu pojmovanju marksizma je dodajal širša idejno-estetska izhodišča), Stane Mikuž (1913–1985) (že njegovo predvojno izhodišče je bilo v normativni vrednosti klasične umetnosti, po vojni je temu dodal estetiko socialističnega realizma in bil njen najbolj vnet zagovornik), Emilijan Cevc (1920–2006) (kritiška praksa kot preplet pesniškega jezika in psiholoških analiz, poudarjanje estetskih in etičnih vrednot), Zoran Kržišnik (1920–2008) (njegovo kritiško udejstvovanje je sledilo stališču, da je umetnost zrcalo človeka in družbe, časa in prostora, vpeljal je modernizirani formalni pristop, ki opisuje sodobno slikarstvo s stališča moderne slike, njene vpeljave dvodimenzionalnosti, ki ukinja tradicionalni slikarski iluzionizem), slednja sta videla ideal kritiškega pisanja v »literarno-esejističnem poustvarjanju«. Tu so še Špelca Čopič (1922–) (vpeljala je teoretično eksaktno pojmovanje formalne analize in je po tem izstopala, saj je njeno pisanje vodilo od korektne strokovne analize likovnega dela do področja sodobnega življenja in družbene prakse, realizacije modernega slikarstva je presojala s stališča vnašanja novosti v tradicionalni oblikovni sistem), Janez Dokler (1927–) (korektne analize posameznih umetniških del, formuliranje načelnih izhodišč in opredelitev problema, ukvarjanje s teorijo kritike), Alenka Goljevšek (1933–) (izoblikovala je sistem idejne in čutne plasti, ki »tvorita umetnikov odnos do sveta«, sledeč tej sintezi je kot edino merilo upoštevala lastno presojo), uveljavljati sta se začela Janez Mesesnel (1931–) in Nace Šumi (1924–2006). Omeniti je potrebno še pisanje Karla Dobide (1896–1964) iz predvojne generacije likovnih kritikov, Sergeja Vrišerja (1920–2004), ki se je posvečal historičnim temam, in Vladimirja Bartola (1903–1967), književnika, ki ga je začela pritegovati likovna umetnost.

Tržaški slovenski slikarji

Dogodek, ki je najbolj vplival na slovensko umetnostno prizorišče, predvsem na mlade, je bila reprezentativna Razstava slikarskih in grafičnih del tržaških umetnikov junija 1950 v Moderni galeriji v Ljubljani. Takrat se je ta pojem uveljavil v slovenski umetnostni zgodovini, kot poseben umetnostni fenomen pa ga je utrdila postavitev stalne zbirke v ljubljanski Moderni galeriji leta 1953, s posebnim oddelkom tržaških slovenskih slikarjev s posebnim katalogom z besedilom Franceta Steleta. V Ljubljani sta vodilna predstavnika tržaških umetnikov nastopila tudi samostojno, in sicer A. Černigoj v Mali galeriji (1953), L. Spacal pa z reprezentativnim izborom del v Moderni galeriji (1955).

Poleg razstavne je k popularizaciji tržaške slovenske umetnosti prispevala tudi likovnopublicistična dejavnost. V Trstu je leta 1949 L. Spacal v samozaložbi izdal ilustrirano monografijo z uvodom Borisa Pahorja v 600 oštevilčenih izvodih, leta 1951 pa še veliko mapo Spacal z 20 lesorezi in linorezi iz obdobja 1937 do 1951 ter s predgovorom Franceta Steleta. A. Černigoj je leta 1949 izdal mapo s 30 lesorezi Slovenski pesniki in pisatelji, tej ediciji pa je leta 1951 sledila v Kopru izdana mapa njegovih izvirnih lesorezov Grafika v 200 oštevilčenih izvodih. K popularnosti so prispevali tudi slovenski umetnostni zgodovinarji s tržaškim ciklom predavanj v letih 1951 in 1952.

Še vedno ni povsem razjasnjeno vprašanje, ali so tržaški umetniki del primorske razpoloženjske kontinuitete ali pa pomeni njihov modernistični izraz vendarle globlji prelom. O tem se razhajajo stališča dveh generacij umetnostnih zgodovinarjev. Srednja (Tomaž Brejc, Peter Krečič, Jure Mikuž) tržaške umetnike uvršča v normalni tok razvoja zahodne moderne umetnosti, ki po njenem ni odvisna od »regionalnih konstant«, temveč jo je treba razumeti v kontekstu velikih umetnostnih centrov, kot je denimo Pariz. V skladu s tem glediščem moramo delo tržaških umetnikov interpretirati kot modernistično in »profesionalno« obravnavanje slikovne površine in strukture. V ospredju opazujemo njihov likovni jezik, ne gre pa iskati in izpostavljati »nacionalnih« ali regionalnih značilnosti tržaških slikarjev. Starejša generacija kritikov (France Stele, Izidor Cankar, Zoran Kržišnik in Nace Šumi) pa je menila, da na likovno problematiko tržaških umetnikov vplivata jasna arhitektonika primorskega ambienta in velemestnost Trsta. Primorski prostor naj bi torej spodbujal racionalno, strogo, geometrično, raziskovalno komponento. Oboji pa se strinjajo, da so L. Spacal in ostali ustvarjalci iz Trsta za slovensko umetnost v prvem desetletju po drugi svetovni vojni predstavljali prelomno izkušnjo in pospešili njeno modernizacijo.