Drago Tršar
Grupa 69
Grupa 69 je bila ustanovljena leta 1969 ob skupinski razstavi v Vili Bled na Bledu. Njeni ustanovni člani so bili: Janez Bernik (1933–), Jože Ciuha (1924–), Riko Debenjak (1908–1987), Andrej Jemec (1934–), Meško Kiar Meško (Bogdan Meško, Bogdan Meško, 1936–), Adriana Maraž (1931–), France Rotar (1933–2001), Gabrijel Stupica (1913–1990), Marko Šuštaršič (1927–1976), Slavko Tihec (1928–1993), Drago Tršar (1927–) in v Sloveniji delujoči bosanski umetnik Dževad Hozo (1938–). Opredeljevali so se kot izrazito delovna skupina, ki naj bo od samega začetka odprta umetnikom vseh starosti, smeri in šol. Namesto s skupno ideologijo so se identificirali z zavzemanjem za najvišje umetnostne kriterije.
Skupina se je predstavljala redno vsako leto, leta 1975 so v uvodnem besedilu kataloga posebej poudarili željo, da bi na razstavo prihodnje leto vključili tudi mlado generacijo. To namero so leta 1976 na že omenjeni razstavi v ljubljanski Moderni galeriji tudi uresničili in predstavili Kostjo Gatnika (1945–), Gustava Gnamuša (1941–), Borisa Jesiha (1943–), Metko Kraševec (1941–), Klavdija Palčiča (1940–), Gorazda Šefrana (1945–), Dušana Tršarja (1937–) in Luja Vodopivca (1951–).
Kiparstvo med socialističnim realizmom in konceptualizmom
Sploh je poseben fenomen obravnavanega časa spomeniška plastika (glej tudi UMETNOST V JAVNEM PROSTORU), celo do te mere, da Marijan Tršar govori o tem obdobju govori kot o »spomeniških letih«, predvsem do leta 1960, saj take koncentracije javnih naročil ni bilo ne prej ne potem. To je bil čas, ki je skoraj vsakemu pomembnejšemu slovenskemu kiparju omogočil, da je prišel do večjega spomeniškega naročila. Po zaslugi J. Savinška, še bolj pa s spomeniškimi projekti nekaterih arhitektov, predvsem Edvarda Ravnikarja (1907–1993), pri katerih se je javnosti uporaba abstraktnih, geometričnih prvin zdela manj sporna kot pri kiparjih, se je začelo postopno oddaljevanje od realizma in mimetičnih prvin v kiparstvu.
V drugi polovici 50. let so nove impulze v kiparstvo prispevali diplomanti ljubljanske Akademije: Stojan Batič (1935–) z razgibano tektoniko mas, ki se še vedno zadržujejo v okvirih prepoznavnih človeških oblik, površine likov pa se osamosvajajo s členjenostjo z grafizmi, Peter Černe (1931–), ki v opusu dinamično menja obdobja organičnega antropomorfiziranja, stroge shematizacije oblik in prepuščanja nebrzdani domišljiji v spajanju raznolikih abstraktnih organskih ali aluzivnih oblik, in Janez Boljka (1931–), čigar delo je usmerjeno v figurativni antropomorfni ekspresionizem. Bolj kot o kiparskih konceptih bi lahko govorili o individualizaciji oblik. Najbolj opažen doma in mednarodno pa je bil Drago Tršar (1927–). Ko je po letu 1960 začel poučevati na Akademiji, je imel tudi največji vpliv na mlade generacije, v Ljubljano pa je kiparske študente pritegoval tudi od drugod. Drago. Tršar je kip heroičnega posameznika že kmalu zamenjal s poveličevanjem množice, pri čemer je motiv dvoumen, saj lahko govori o veličini moči množice ali anonimnosti posameznika, ki se v množici izgubi. Njegov najbolj znan motiv so Manifestanti, tudi kot izhodišče njegovega največjega javnega dela, Spomenika revoluciji (1964, postavljen 1975).
Novo mlado generacijo, ki se je začela uveljavljati v 60. letih, sta že v prvi polovici desetletja napovedala Tone Lapajne (1933–) in Dušan Tršar (1937–). Ko se je leta 1968 oblikovala skupina NEOKONSTRUKTIVISTOV, sta bila v njej še Drago Hrvacki (1936–) in Dragica Čadež (1940–) (ob njej je potrebno opozoriti na nov pojav, enakopravno uveljavitev kiparke v pretežno moški dejavnosti), pozneje so se jim pridružili še novi člani, med njimi sta bila pomembna Vinko Tušek (1936–-) in S. Tihec. Z delom te skupine je kiparstvo prešlo od kipa k objektu. S. Tihec, D. Hrvacki, Milenko Matanović (1947–) in David Nez (1949–) so objekte leta 1968 razstavili na razstavi Objekt i boja 968 v Galeriji Centar v Zagrebu, ki je prva celovito predstavila ta novi fenomen v jugoslovanskem kiparstvu.
Z uveljavitvijo novih materialov je bil prikazan prestop v industrijsko družbo, ki je začela dajati prednost nevtralni formi. Uporabnost take umetnosti je bila večja, saj se je laže vključevala v sodobne ambiente (novi materiali: jeklo, medenina, aluminij, steklo, poliester in drugi plastični materiali). Ko je roko pri obdelavi zamenjal stroj, je bila pridobljena nova objektivnost oblik – domišljija s tem ni bila izključena, vendar ni bila več prisotna kot neposredna sled človeškega dela. NEOKONSTRUKTIVISTINeokonstruktivisti so ustvarjali geometrijsko strukturirane objekte, pri katerih je bil poleg raznovrstnejše obdelave kiparskih površin nov tudi vnos barve v kiparstvo, prisotne so sledi MINIMALIZMA. Posebnost in novost v tej skupini je tudi raziskovanje svetlobe, s čimer se je v luminoplastikah ukvarjal Dušan Tršar (SVETLOBA).
Ljubljanski Spomenik revoluciji, ki ga je Drago. Tršar zasnoval leta 1964, vendar je bil postavljen šele dobrih deset let zatem, leta 1975, in istega leta postavljen mariborski spomenik NOB S. Tihca, katerega zgodba se je prav tako začela več kot deset let prej, zaključujeta »spomeniška leta« in zaznamujeta dokončen prelom v kontinuiteti povojne kiparske produkcije.
Kiparstvo osemdesetih let
V 70. letih se je na ljubljanski ALU uveljavila izrazita nova generacija kiparjev, rojenih okoli leta 1950. Tedanja profesorja na oddelku za kiparstvo, Drago Tršar in Slavko Tihec, sta na študij v Ljubljano pritegovala mlade tudi od drugod po Jugoslaviji. Duba Sambolec (1949–), Jakov Brdar (1949–), Lujo Vodopivec (1951–), Mirsad Begić (1953–), Matjaž Počivavšek (1955–) ter Mojca Smerdu (1951–), vsi diplomanti ljubljanske ALU, so bili po NEOKONSTRUKTIVISTIH prva generacija, ki je namesto poparta in racionalistične ter konstruktivistične abstraktne umetnosti, ukvarjanja s sodobnimi materiali (plastika, neon) in po KONCEPTUALIZMU ter koncu obdobja raziskovanja netradicionalnih umetnostnih dejanj spet začela poudarjati osamo, vživetje v umetnino, čutni spoj, identiteto.
Scenografija
V drugi polovici 50. let, času modernizacije in odpiranja jugoslovanske kulture proti Zahodu, je postala redna praksa slovenskih gledališč, da so k sodelovanju vabila najuglednejše slikarje in kiparje. Tako so okoli leta 1960 začeli dobivati povabila k sodelovanju pri scenografiji že uveljavljeni, pa tudi mlajši prodorni slikarji Gabrijel Stupica (1913–1990), Janez Bernik (1933–), Zvest Apollonio (1935–2009) in kiparji Jakob Savinšek (1922–1961), Drago Tršar (1927–), Janez Lenassi (1927–), veliko po zaslugi Bojana Štiha, ki jih je začel vabiti tudi v Dramo SNG Drama, kjer je v tem času postal direktor. Velikokrat so prav premierne uprizoritve slovenske dramatike predstavljale najbolj ambiciozen gledališki izziv. Tako sta se na primer leta 1960 Aferi Primoža Kozaka posvetila najprej aprila J. Bernik v praizvedbi pri Odru 57 in nato decembra D.rago Tršar v ljubljanski Drami SNG. Za to gledališče si je J. Bernik za Molièrovega Tartuffa leta 1962 zamislil izpraznjeno sceno s kulisami, poslikanimi v smislu rauschenbergovskega kolaža. V Mali drami SNG v Ljubljania je leta 1968 Tone Lapajne (1933–) za Arhitekta in asirskega cesarja Fernanda Arrabala zavoljo učinka med grotesknostjo in igrivostjo postavil scenografijo, ki se je gibala med realnim, likovno atraktivnim in znakovnim. Seveda so mladi večinoma sodelovali najprej z neinstitucionalnimi gledališči, tako je J. Lenassi v 60. letih delal za Eksperimentalno gledališče Glej in Mladinsko gledališče, potem pa za nacionalna gledališča. Pri teh prispevkih lahko pogosto povlečemo vzporednice med siceršnjim ustvarjanjem in likovnimi posegi na odrsko prizorišče. Značilno je tudi, da so scenografi iz slikarskih in kiparskih vrst v odrskih uprizoritvah pogosto preizkušali določene likovne novosti, ki si jih v svojih »matičnih« medijih še niso drznili uveljaviti.
Skupina 53
Skupina mladih slovenskih umetnikov, slikarjev in kiparjev, ki se je oblikovala po vojni, leta 1953, imenovana tudi Grupa 53 ali Mladi 53. Sestavljali so jo slikarji Milan Berbuč, Mire Cetin, France Peršin, Marko Šuštaršič, Melita Vovk, grafik Marijan Tršar in kipar Drago Tršar. Leta 1955 sta se jim pridružila še kiparka Alenka Eržen in slikar Ivan Seljak - Čopič.
Prvič so razstavljali oktobra 1953 v spodnjih prostorih ljubljanske Moderne galerije, razstava pa je potem gostovala še v Beogradu in Zagrebu. Sledili so še trije nastopi skupine: leta 1955 v Jakopičevem paviljonu (brez M. Tršarja in s takrat novima članoma A. Eržen in I. Seljakom - Čopičem), leta 1963 (brez I. Seljaka - Čopiča) in leta 1973, ko so se ob 10- in 20-letnici ustanovitve skupine predstavili v ljubljanski Mestni galeriji. Pozneje kot skupina niso več razstavljali. Razstava leta 1953 v spodnjih prostorih Moderne galerije velja za prvo razstavo, s katero so se mladi uprli prisili sledenja SOCIALISTIČNEMU REALIZMU.
M.arijan Tršar (1922–) je po koncu študija umetnostne zgodovine in slikarstva (1951) leta 1953 na ljubljanski Akademiji zaključil grafično specialko pri Božidarju Jakcu. V njegovem delu odkrivamo odmeve ekspresionizma in nagnjenost h grobim stilizacijam, kjer se v figuralnem obdobju kažejo sledi francoskega slikarstva, v deformacijah obraza predvsem zgledi Georgesa Rouaulta, postopoma pa preide v abstrakcijo, tudi pod vplivom poglobljenega študija Vasilija Kandinskega. Ukvarjal se je tudi z likovno kritiko. Od leta 1968 do 1983 je na ALU poučeval anatomijo in perspektivo.
Drago Tršar (1927–) je diplomiral na ljubljanski Akademiji leta 1951, nadaljeval s kiparsko specialko pri Frančišku Smerduju, leta 1960 pa tam začel poučevati kiparstvo. V kiparstvu je opravil sistematičen razvoj od polnoplastično-shematično zaključenih figuralnih oblik v plastiko množice, ki ga je začela zanimati od leta 1959 dalje. Izstopa predvsem z izrednim občutkom za izražanje premikov gmot ter ustvarjanje ravnotežja v horizontali in vertikali.
Svetloba
Izkušnja NEOKONSTRUKTIVIZMA na začetku 70. let je prinesla fascinacijo nad novimi materiali, kot so pleksi steklo in neonska svetila. Tako so nastale luminoplastike Dušana Tršarja (1937–). Formalna zasnova njegovih svetlobnih objektov je v duhu novega konstruktivizma jasna in čista. Nadgrajuje jo specifika materiala, ki oddaja svetlobo na rezanih mestih, robovih površin, predmetno obrisnost pa včasih nadgrajuje notranja risba svetlobnih cevi. Tudi tu deluje svetloba kot dematerializator skulpure, ki pa je hkrati njen vir.
Umetnost v javnem prostoru
Za prvo dobo socialističnega realizma (40. in 50. leta) je značilna heroično-monumentalna figuralika, ki so ji bili zvesti že pred vojno šolani in uveljavljeni kiparji, med njimi Lojze Dolinar (1893–1970) (Spomenik revoluciji, Kranj, 1959). S tovrstno figuraliko so se ukvarjali še Boris Kalin (1905–1975) (Talec, Kamnik, 1946), Frančišek Smerdu (1908–1964) (Ilegalec, Ljubljana, 1952), Zdenko Kalin (1911–1991) in inter Karel Putrih (1910–1959) (njuno skupno delo je Portal Skupščine Republike Slovenije, Ljubljana, 1954) idr. Od srede 50. let je dogmatski pritisk popuščal in ustvarjalno močnejši kiparji so si prizadevali za bolj oseben pristop, vendar so globlje spremembe dosegli šele mlajši kiparji, šolani na novoustanovljeni ljubljanski Akademiji: Jakob Savinšek (1922–1961) (Vojna in mir, Celje, 1952–1958), Janez Boljka (1931–) (Spomenik v Gojačah v Goriških Brdihbrdih, 1962), Drago Tršar (1927–) (Spomenik revoluciji, Ljubljana, 1964–1975), Slavko Tihec (1928–1993) (Spomenik Pohorskemu bataljonu, Osankarica, Pohorje, 1958) idr. K modernizirani zasnovi spomenika so veliko pripomogli tudi arhitekti, predvsem Edvard Ravnikar (1907–1993) (Spominski kompleks v Dragi pri Begunjah, 1953). Po sporu s Sovjetsko zvezo, še zlasti v začetku 50. let, se je umetnostni prostor postopoma liberaliziral, kar je omogočilo odločen zasuk proti modernizmu. Ker ga je državno-partijska elita podprla, je pričel modernizem vse bolj odločno prevzemati naloge tudi v spomeniškem kiparstvu, kjer je prišlo do premika od monumentalnih shem socialističnega realizma proti humanističnim vrednotam in specifično kiparskim nalogam, pojasnjuje Igor Zabel. 60. in 70. leta že zaznamuje redukcija kiparske forme v strukturalistično neantropomorfno abstraktnost. Leta 1980 je Jugoslavija na Beneškem bienalu nastopila s predstavitvijo velikih spomeniških projektov NOB, čeprav so bila 70. in 80. leta v primerjavi s povojnimi desetletji že obdobje izrazitega upadanja dejavnosti na področju javne plastike.
S permanentnimi javnimi plastikami se ukvarjajo tudi Stojan Batič (1925–), Mirsad Begić (1953–), Jiřri Bezlaj (1949–), J. Boljka, Jakov Brdar (1949–), B. Drinovec, Janez Lenassi (1927–2008), Matjaž Počivavšek (1955–), Dušan Tršar (1937–), Lujo Vodopivec (1951–), Zmago Posega (1959–2009), Darko Golija (1965–) … Med zadnjimi velikimi kiparskimi javnimi naročili v Sloveniji je bil Konjeniški spomenik generalu Rudolfu Maistru (1999) J. Brdarja.