Dušan Tršar
Grupa 69
Grupa 69 je bila ustanovljena leta 1969 ob skupinski razstavi v Vili Bled na Bledu. Njeni ustanovni člani so bili: Janez Bernik (1933–), Jože Ciuha (1924–), Riko Debenjak (1908–1987), Andrej Jemec (1934–), Meško Kiar Meško (Bogdan Meško, Bogdan Meško, 1936–), Adriana Maraž (1931–), France Rotar (1933–2001), Gabrijel Stupica (1913–1990), Marko Šuštaršič (1927–1976), Slavko Tihec (1928–1993), Drago Tršar (1927–) in v Sloveniji delujoči bosanski umetnik Dževad Hozo (1938–). Opredeljevali so se kot izrazito delovna skupina, ki naj bo od samega začetka odprta umetnikom vseh starosti, smeri in šol. Namesto s skupno ideologijo so se identificirali z zavzemanjem za najvišje umetnostne kriterije.
Skupina se je predstavljala redno vsako leto, leta 1975 so v uvodnem besedilu kataloga posebej poudarili željo, da bi na razstavo prihodnje leto vključili tudi mlado generacijo. To namero so leta 1976 na že omenjeni razstavi v ljubljanski Moderni galeriji tudi uresničili in predstavili Kostjo Gatnika (1945–), Gustava Gnamuša (1941–), Borisa Jesiha (1943–), Metko Kraševec (1941–), Klavdija Palčiča (1940–), Gorazda Šefrana (1945–), Dušana Tršarja (1937–) in Luja Vodopivca (1951–).
Kinetična umetnost
- navidezno gibanje je reakcija gledalca na statične vizualne dražljaje optične iluzije gibanja ter vibriranja statične strukture (primer: kip SO IX Dušana Tršarja iz leta 1970);
Na področju Slovenije ter širšega jugoslovanskega prostora lahko o kinetični umetnosti kot umetniškem gibanju govorimo v obdobju od srede 50. let do konca 60. let prejšnjega stoletja. V 70. letih so v Sloveniji principe kinetične umetnosti, s sicer popolnoma drugimi izhodišči, uporabljali tudi neokonstruktivistI. Med izrazitejše primere sodijo dela Dušana Tršarja (1937–) in Vinka Tuška (1936–). Konec 70. let pa sta izhodišča kinetične umetnosti v svojih avtorskih poetikah vidneje nadaljevala Tihčeva študenta Milena Braniselj (1951–) in Tomaž Kolarič (1952–).
Dušan. Tršar, član neokonstruktivistov, je z njimi razstavljal v letih od 1970 do 1972. Tršar je Žže v poznih 60. letih prejšnjega stoletja je raziskoval možnosti, ki so jih v kiparstvu nudili novi materiali. Tako je svoje kipe oblikoval v pleksi steklu ter v kombinaciji z neonskimi svetilkami. Prosojnost pleksi stekla in neonska svetloba v interakciji s premikanjem gledalčevega pogleda in njegovega položaja vnašata v kiparsko delo iluzijo gibanja in vibriranja statične strukture umetniškega dela.
Kiparstvo med socialističnim realizmom in konceptualizmom
Sploh je poseben fenomen obravnavanega časa spomeniška plastika (glej tudi UMETNOST V JAVNEM PROSTORU), celo do te mere, da Marijan Tršar govori o tem obdobju govori kot o »spomeniških letih«, predvsem do leta 1960, saj take koncentracije javnih naročil ni bilo ne prej ne potem. To je bil čas, ki je skoraj vsakemu pomembnejšemu slovenskemu kiparju omogočil, da je prišel do večjega spomeniškega naročila. Po zaslugi J. Savinška, še bolj pa s spomeniškimi projekti nekaterih arhitektov, predvsem Edvarda Ravnikarja (1907–1993), pri katerih se je javnosti uporaba abstraktnih, geometričnih prvin zdela manj sporna kot pri kiparjih, se je začelo postopno oddaljevanje od realizma in mimetičnih prvin v kiparstvu.
V drugi polovici 50. let so nove impulze v kiparstvo prispevali diplomanti ljubljanske Akademije: Stojan Batič (1935–) z razgibano tektoniko mas, ki se še vedno zadržujejo v okvirih prepoznavnih človeških oblik, površine likov pa se osamosvajajo s členjenostjo z grafizmi, Peter Černe (1931–), ki v opusu dinamično menja obdobja organičnega antropomorfiziranja, stroge shematizacije oblik in prepuščanja nebrzdani domišljiji v spajanju raznolikih abstraktnih organskih ali aluzivnih oblik, in Janez Boljka (1931–), čigar delo je usmerjeno v figurativni antropomorfni ekspresionizem. Bolj kot o kiparskih konceptih bi lahko govorili o individualizaciji oblik. Najbolj opažen doma in mednarodno pa je bil Drago Tršar (1927–). Ko je po letu 1960 začel poučevati na Akademiji, je imel tudi največji vpliv na mlade generacije, v Ljubljano pa je kiparske študente pritegoval tudi od drugod. Drago. Tršar je kip heroičnega posameznika že kmalu zamenjal s poveličevanjem množice, pri čemer je motiv dvoumen, saj lahko govori o veličini moči množice ali anonimnosti posameznika, ki se v množici izgubi. Njegov najbolj znan motiv so Manifestanti, tudi kot izhodišče njegovega največjega javnega dela, Spomenika revoluciji (1964, postavljen 1975).
Novo mlado generacijo, ki se je začela uveljavljati v 60. letih, sta že v prvi polovici desetletja napovedala Tone Lapajne (1933–) in Dušan Tršar (1937–). Ko se je leta 1968 oblikovala skupina NEOKONSTRUKTIVISTOV, sta bila v njej še Drago Hrvacki (1936–) in Dragica Čadež (1940–) (ob njej je potrebno opozoriti na nov pojav, enakopravno uveljavitev kiparke v pretežno moški dejavnosti), pozneje so se jim pridružili še novi člani, med njimi sta bila pomembna Vinko Tušek (1936–-) in S. Tihec. Z delom te skupine je kiparstvo prešlo od kipa k objektu. S. Tihec, D. Hrvacki, Milenko Matanović (1947–) in David Nez (1949–) so objekte leta 1968 razstavili na razstavi Objekt i boja 968 v Galeriji Centar v Zagrebu, ki je prva celovito predstavila ta novi fenomen v jugoslovanskem kiparstvu.
Z uveljavitvijo novih materialov je bil prikazan prestop v industrijsko družbo, ki je začela dajati prednost nevtralni formi. Uporabnost take umetnosti je bila večja, saj se je laže vključevala v sodobne ambiente (novi materiali: jeklo, medenina, aluminij, steklo, poliester in drugi plastični materiali). Ko je roko pri obdelavi zamenjal stroj, je bila pridobljena nova objektivnost oblik – domišljija s tem ni bila izključena, vendar ni bila več prisotna kot neposredna sled človeškega dela. NEOKONSTRUKTIVISTINeokonstruktivisti so ustvarjali geometrijsko strukturirane objekte, pri katerih je bil poleg raznovrstnejše obdelave kiparskih površin nov tudi vnos barve v kiparstvo, prisotne so sledi MINIMALIZMA. Posebnost in novost v tej skupini je tudi raziskovanje svetlobe, s čimer se je v luminoplastikah ukvarjal Dušan Tršar (SVETLOBA).
Ljubljanski Spomenik revoluciji, ki ga je Drago. Tršar zasnoval leta 1964, vendar je bil postavljen šele dobrih deset let zatem, leta 1975, in istega leta postavljen mariborski spomenik NOB S. Tihca, katerega zgodba se je prav tako začela več kot deset let prej, zaključujeta »spomeniška leta« in zaznamujeta dokončen prelom v kontinuiteti povojne kiparske produkcije.
Minimalizem
Približno sočasno sta se v Sloveniji oblikovali dve skupini, ki ju povezujemo z minimalizmom, NEOKONSTRUKTIVISTI in OHO. Neokonstruktivisti so napravili radikalen korak vstran od modernističnih teženj informela in lirične abstrakcije ter teženj Ljubljanske grafične šole in sledili ameriškim minimalističnim tokovom v duhu ABC umetnosti, slikarstva barvnega polja in problema »objekta«. Tone Lapajne (1933–), Dragica Čadež (1940–), Drago Hrvacki (1936–) in Dušan Tršar (1937–), je zagotavljal Aleksander Bassin, so manj povezani z ruskim konstruktivizmom kot s sočasnimi neokonstruktivističnimi raziskovanji, kar jih povezuje v skupino. A. Bassin je opazil tudi visoko stopnjo nemimetičnih teženj v skupini ter uveljavljanje vizionarsko-inspirativnega v ustvarjalnem procesu.
Neokonstruktivisti
Neokonstruktivisti so kot skupina aktivno ustvarjali v letih med 1968 in 1972. Njeni glavni predstavniki so bili Dragica Čadež (1940–), Drago Hrvacki (1936–), Tone Lapajne (1933–) in Dušan Tršar (1937–). Pozneje so se jim pridružili še nekateri drugi umetniki, med katerimi je treba omeniti predvsem Vinka Tuška (1936–), med svoje člane pa je skupina prištevala tudi kiparja Slavka Tihca (1928–1993).
Dušan Tršar je študiral kiparstvo na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani v letih med 1958 in 1963 ter nadaljeval na specialki za kiparstvo pri profesorju Borisu Kalinu. Najprej je ustvarjal dela v lesu in železu (serija Odmev), s katerimi se je predstavil tudi na skupni razstavi leta 1969 v Mestni galeriji. Konec 60. let in v zgodnjih 70. letih je začel posegati po sodobnih industrijskih materialih, zlasti pleksi steklu in neonu, kar je predstavljalo novost v tedanji umetniški produkciji. Prosojnost pleksija in integracija neonske svetlobe sta mu omogočili gradnjo svetlobnih objektov, kjer se sicer jasno zasnovana konstrukcija pod vplivom svetlobe dematerializira. Za njegovo neokonstruktivistično obdobje so tako značilne prosojne in spremenljive svetlobne strukture (SVETLOBA), s katerimi je raziskoval gibanje in optične učinke, odvisne od gledalčevega pogleda in premikanja po prostoru.
Nova podoba
Okoli leta 1980 se je tudi v slovenski umetnosti uveljavil tok, ki je nekaj prej prevladal v evropski, pa tudi ameriški umetnosti (nuova immagine v Italiji; neoekspresionizem, Neue Wilden – »divje« slikarstvo oz. novi fovizem v Zahodni Nemčiji; Bad Painting, New Image Painting in Decorative Art v ZDA). Nova dela je zaznamoval povratek k figuraliki v ekspresivni stilizaciji ter izpostavitev zasebne mitologije – izrazito vsebinsko in motivno poudarjanje ustvarjalčevega osebnega sveta, njegovih sanj, vizij. Pri tem se umetnostni izraz ni vezal na kakšno določeno formalno shemo ali slog, temveč so ustvarjalci brez predsodkov eklektično izkoriščali vso umetniško tradicijo, ki se jim je zdela zanimiva in ustrezna. (Tudi zato je kritika govorila o umetniškem »nomadstvu«.) Vodilni predstavniki tega gibanja pri nas so bili: Živko Marušič (1945–), Emerik Bernard (1937–), Tugo Šušnik (1948–), Metka Krašovec (1941–), Jože Slak - Đoka (1951–) in Andraž Šalamun (1947–) v slikarstvu, v kiparstvu, kjer je poenotenost z novo težnjo manj jasna, in produkcijo raje označujemo z oznako za desetletje, (KIPARSTVO OSEMDESETIH LET) pa Lujo Vodopivec (1951–), Jakov Brdar (1949–), Mirsad Begić (1953–), Matjaž Počivavšek (1955–), Duba Sambolec (1949–), pa tudi Dušan Tršar (1937–) in Mojca Smerdu (1951–).
Od leta 1977 je bil A.ndrej Medved umetniški vodja treh galerij v Kopru – Meduze, Lože in Male lože –, ki so imele pod skupnim imenom Obalne galerije pomembno vlogo pri predstavljanju in začetkih nove umetnosti pri nas – in so ostale vse do danes sinonim za slovensko nNovo podobo. Med njimi je imela od leta 1980 posebno vlogo Galerija Meduza. Obalne galerije so s svojim konceptom razstavnega programa kot ustanova edine »segle v roko« ustvarjalcem nove usmeritve in kontinuirano razstavljale njihova dela (od leta 1978 do 1985 so se zvrstile samostojne razstave L. Vodopivca, Dušana Tršarja, T. Šušnika, E. Bernarda, Ž. Marušiča, J. Brdarja, J. Slaka - Đoke, A. Šalamuna, M. Eriča, M. Krašovec, Zvonka Čoha, M. Smerdu in D. Sambolec). Posvečale so se tudi risbi, kiparstvu, fotografiji in grafiki, skrbele za občasna predavanja, poletne termine pa so namenjale mednarodnim razstavam (zelo odmevna je bila razstava Evropska in ameriška nova risba leta 1982 v Galerijah Meduza in Loža ter naslednje leto s prenosi v Celje, Zagreb, Ljubljano in Beograd; v izbor, ki je nastal s sodelovanjem tujih galeristov, so se med triinpetdeset mednarodnih udeležencev uvrstili tudi M. Erič, J. Slak - Đoka, Darja Prelec, M. Krašovec, Z. Jeraj in J. Bernik). Velik pomen ima tudi živahna založniška dejavnost Obalnih galerij. Poleg kakovostnih katalogov so izdajali grafične mape (Ž. Marušiča, M. Krašovec, J. Bernika, Francesca Clementeja ...) v Edicijah Artes, ki so pozneje postale knjižna zbirka. Zaradi neposredne geografske bližine Italije je bil pomemben tudi vpliv italijanske umetnosti, ki je s svojimi predstavniki transavantgarde, Sandrom Chio, Francescom Clementejem, Enzom Cucchijem, Mimmom Paladinom, ponovno postajala pomembna umetniška sila v svetu. A. Medved se je v tistem času tudi aktivno trudil, da bi slovensko umetnost predstavil svetu, in se povezoval s tujimi galeristi, kar ga je hkrati seznanjalo z aktualnim dogajanjem po svetu.
Svetloba
Izkušnja NEOKONSTRUKTIVIZMA na začetku 70. let je prinesla fascinacijo nad novimi materiali, kot so pleksi steklo in neonska svetila. Tako so nastale luminoplastike Dušana Tršarja (1937–). Formalna zasnova njegovih svetlobnih objektov je v duhu novega konstruktivizma jasna in čista. Nadgrajuje jo specifika materiala, ki oddaja svetlobo na rezanih mestih, robovih površin, predmetno obrisnost pa včasih nadgrajuje notranja risba svetlobnih cevi. Tudi tu deluje svetloba kot dematerializator skulpure, ki pa je hkrati njen vir.
Umetnost v javnem prostoru
Za prvo dobo socialističnega realizma (40. in 50. leta) je značilna heroično-monumentalna figuralika, ki so ji bili zvesti že pred vojno šolani in uveljavljeni kiparji, med njimi Lojze Dolinar (1893–1970) (Spomenik revoluciji, Kranj, 1959). S tovrstno figuraliko so se ukvarjali še Boris Kalin (1905–1975) (Talec, Kamnik, 1946), Frančišek Smerdu (1908–1964) (Ilegalec, Ljubljana, 1952), Zdenko Kalin (1911–1991) in inter Karel Putrih (1910–1959) (njuno skupno delo je Portal Skupščine Republike Slovenije, Ljubljana, 1954) idr. Od srede 50. let je dogmatski pritisk popuščal in ustvarjalno močnejši kiparji so si prizadevali za bolj oseben pristop, vendar so globlje spremembe dosegli šele mlajši kiparji, šolani na novoustanovljeni ljubljanski Akademiji: Jakob Savinšek (1922–1961) (Vojna in mir, Celje, 1952–1958), Janez Boljka (1931–) (Spomenik v Gojačah v Goriških Brdihbrdih, 1962), Drago Tršar (1927–) (Spomenik revoluciji, Ljubljana, 1964–1975), Slavko Tihec (1928–1993) (Spomenik Pohorskemu bataljonu, Osankarica, Pohorje, 1958) idr. K modernizirani zasnovi spomenika so veliko pripomogli tudi arhitekti, predvsem Edvard Ravnikar (1907–1993) (Spominski kompleks v Dragi pri Begunjah, 1953). Po sporu s Sovjetsko zvezo, še zlasti v začetku 50. let, se je umetnostni prostor postopoma liberaliziral, kar je omogočilo odločen zasuk proti modernizmu. Ker ga je državno-partijska elita podprla, je pričel modernizem vse bolj odločno prevzemati naloge tudi v spomeniškem kiparstvu, kjer je prišlo do premika od monumentalnih shem socialističnega realizma proti humanističnim vrednotam in specifično kiparskim nalogam, pojasnjuje Igor Zabel. 60. in 70. leta že zaznamuje redukcija kiparske forme v strukturalistično neantropomorfno abstraktnost. Leta 1980 je Jugoslavija na Beneškem bienalu nastopila s predstavitvijo velikih spomeniških projektov NOB, čeprav so bila 70. in 80. leta v primerjavi s povojnimi desetletji že obdobje izrazitega upadanja dejavnosti na področju javne plastike.
S permanentnimi javnimi plastikami se ukvarjajo tudi Stojan Batič (1925–), Mirsad Begić (1953–), Jiřri Bezlaj (1949–), J. Boljka, Jakov Brdar (1949–), B. Drinovec, Janez Lenassi (1927–2008), Matjaž Počivavšek (1955–), Dušan Tršar (1937–), Lujo Vodopivec (1951–), Zmago Posega (1959–2009), Darko Golija (1965–) … Med zadnjimi velikimi kiparskimi javnimi naročili v Sloveniji je bil Konjeniški spomenik generalu Rudolfu Maistru (1999) J. Brdarja.