Marijan Tršar

Fantastična umetnost

O fantastičnih težnjah pa lahko govorimo tudi pri umetnikih, ki so se po letu 1960 usmerili v abstrakcijo, kjer je namesto v razkrajajočem objektnem svetu propad zajet v strukturah stiliziranih oblik kot prividov propadajočih, trohnečih površin (Marijan Tršar, 1922–) ali nadrealnih kozmičnih dimenzij (Riko Debenjak, 1908–1987).

Grupa 69

Grupa 69 je bila ustanovljena leta 1969 ob skupinski razstavi v Vili Bled na Bledu. Njeni ustanovni člani so bili: Janez Bernik (1933–), Jože Ciuha (1924–), Riko Debenjak (1908–1987), Andrej Jemec (1934–), Meško Kiar Meško (Bogdan Meško, Bogdan Meško, 1936–), Adriana Maraž (1931–), France Rotar (1933–2001), Gabrijel Stupica (1913–1990), Marko Šuštaršič (1927–1976), Slavko Tihec (1928–1993), Drago Tršar (1927–) in v Sloveniji delujoči bosanski umetnik Dževad Hozo (1938–). Opredeljevali so se kot izrazito delovna skupina, ki naj bo od samega začetka odprta umetnikom vseh starosti, smeri in šol. Namesto s skupno ideologijo so se identificirali z zavzemanjem za najvišje umetnostne kriterije.

Skupina se je predstavljala redno vsako leto, leta 1975 so v uvodnem besedilu kataloga posebej poudarili željo, da bi na razstavo prihodnje leto vključili tudi mlado generacijo. To namero so leta 1976 na že omenjeni razstavi v ljubljanski Moderni galeriji tudi uresničili in predstavili Kostjo Gatnika (1945–), Gustava Gnamuša (1941–), Borisa Jesiha (1943–), Metko Kraševec (1941–), Klavdija Palčiča (1940–), Gorazda Šefrana (1945–), Dušana Tršarja (1937–) in Luja Vodopivca (1951–).

Kiparstvo med socialističnim realizmom in konceptualizmom

Sploh je poseben fenomen obravnavanega časa spomeniška plastika (glej tudi UMETNOST V JAVNEM PROSTORU), celo do te mere, da Marijan Tršar govori o tem obdobju govori kot o »spomeniških letih«, predvsem do leta 1960, saj take koncentracije javnih naročil ni bilo ne prej ne potem. To je bil čas, ki je skoraj vsakemu pomembnejšemu slovenskemu kiparju omogočil, da je prišel do večjega spomeniškega naročila. Po zaslugi J. Savinška, še bolj pa s spomeniškimi projekti nekaterih arhitektov, predvsem Edvarda Ravnikarja (1907–1993), pri katerih se je javnosti uporaba abstraktnih, geometričnih prvin zdela manj sporna kot pri kiparjih, se je začelo postopno oddaljevanje od realizma in mimetičnih prvin v kiparstvu.

V drugi polovici 50. let so nove impulze v kiparstvo prispevali diplomanti ljubljanske Akademije: Stojan Batič (1935–) z razgibano tektoniko mas, ki se še vedno zadržujejo v okvirih prepoznavnih človeških oblik, površine likov pa se osamosvajajo s členjenostjo z grafizmi, Peter Černe (1931–), ki v opusu dinamično menja obdobja organičnega antropomorfiziranja, stroge shematizacije oblik in prepuščanja nebrzdani domišljiji v spajanju raznolikih abstraktnih organskih ali aluzivnih oblik, in Janez Boljka (1931–), čigar delo je usmerjeno v figurativni antropomorfni ekspresionizem. Bolj kot o kiparskih konceptih bi lahko govorili o individualizaciji oblik. Najbolj opažen doma in mednarodno pa je bil Drago Tršar (1927–). Ko je po letu 1960 začel poučevati na Akademiji, je imel tudi največji vpliv na mlade generacije, v Ljubljano pa je kiparske študente pritegoval tudi od drugod. Drago. Tršar je kip heroičnega posameznika že kmalu zamenjal s poveličevanjem množice, pri čemer je motiv dvoumen, saj lahko govori o veličini moči množice ali anonimnosti posameznika, ki se v množici izgubi. Njegov najbolj znan motiv so Manifestanti, tudi kot izhodišče njegovega največjega javnega dela, Spomenika revoluciji (1964, postavljen 1975).

Novo mlado generacijo, ki se je začela uveljavljati v 60. letih, sta že v prvi polovici desetletja napovedala Tone Lapajne (1933–) in Dušan Tršar (1937–). Ko se je leta 1968 oblikovala skupina NEOKONSTRUKTIVISTOV, sta bila v njej še Drago Hrvacki (1936–) in Dragica Čadež (1940–) (ob njej je potrebno opozoriti na nov pojav, enakopravno uveljavitev kiparke v pretežno moški dejavnosti), pozneje so se jim pridružili še novi člani, med njimi sta bila pomembna Vinko Tušek (1936–-) in S. Tihec. Z delom te skupine je kiparstvo prešlo od kipa k objektu. S. Tihec, D. Hrvacki, Milenko Matanović (1947–) in David Nez (1949–) so objekte leta 1968 razstavili na razstavi Objekt i boja 968 v Galeriji Centar v Zagrebu, ki je prva celovito predstavila ta novi fenomen v jugoslovanskem kiparstvu.

Z uveljavitvijo novih materialov je bil prikazan prestop v industrijsko družbo, ki je začela dajati prednost nevtralni formi. Uporabnost take umetnosti je bila večja, saj se je laže vključevala v sodobne ambiente (novi materiali: jeklo, medenina, aluminij, steklo, poliester in drugi plastični materiali). Ko je roko pri obdelavi zamenjal stroj, je bila pridobljena nova objektivnost oblik – domišljija s tem ni bila izključena, vendar ni bila več prisotna kot neposredna sled človeškega dela. NEOKONSTRUKTIVISTINeokonstruktivisti so ustvarjali geometrijsko strukturirane objekte, pri katerih je bil poleg raznovrstnejše obdelave kiparskih površin nov tudi vnos barve v kiparstvo, prisotne so sledi MINIMALIZMA. Posebnost in novost v tej skupini je tudi raziskovanje svetlobe, s čimer se je v luminoplastikah ukvarjal Dušan Tršar (SVETLOBA).

Ljubljanski Spomenik revoluciji, ki ga je Drago. Tršar zasnoval leta 1964, vendar je bil postavljen šele dobrih deset let zatem, leta 1975, in istega leta postavljen mariborski spomenik NOB S. Tihca, katerega zgodba se je prav tako začela več kot deset let prej, zaključujeta »spomeniška leta« in zaznamujeta dokončen prelom v kontinuiteti povojne kiparske produkcije.

Ljubljanska grafična šola

Če se je z delovanjem prve generacije grafikov Ljubljanska grafična šola formirala, potem so 60. leta najpomembnejša za njeno afirmacijo. Imena vodilnih predstavnikov, med katerimi so se nekateri tudi mednarodno močno uveljavili, so: Marij Pregelj (1913–1967), Marjan Pogačnik (1920–2005), Ive Šubic (1922–1989), Jože Ciuha (1924–), Vladimir Makuc (1925–), Karel Zelenko (1925–), Bogdan Borčić (1926–), Tinca Stegovec (1927–) in Marijan Tršar (1927–) ter nekoliko mlajši Jožea Horvat - Jaki (1930–), Janez Boljka (1931–), Adriana Maraž (1931–), Janez Bernik (1933–), Andrej Jemec (1934–), Meško Kiar Meško (Bogdan Meško, 1936–) in Dževad Hozo (1938–).

Skupina 53

Skupina mladih slovenskih umetnikov, slikarjev in kiparjev, ki se je oblikovala po vojni, leta 1953, imenovana tudi Grupa 53 ali Mladi 53. Sestavljali so jo slikarji Milan Berbuč, Mire Cetin, France Peršin, Marko Šuštaršič, Melita Vovk, grafik Marijan Tršar in kipar Drago Tršar. Leta 1955 sta se jim pridružila še kiparka Alenka Eržen in slikar Ivan Seljak - Čopič.

Prvič so razstavljali oktobra 1953 v spodnjih prostorih ljubljanske Moderne galerije, razstava pa je potem gostovala še v Beogradu in Zagrebu. Sledili so še trije nastopi skupine: leta 1955 v Jakopičevem paviljonu (brez M. Tršarja in s takrat novima članoma A. Eržen in I. Seljakom - Čopičem), leta 1963 (brez I. Seljaka - Čopiča) in leta 1973, ko so se ob 10- in 20-letnici ustanovitve skupine predstavili v ljubljanski Mestni galeriji. Pozneje kot skupina niso več razstavljali. Razstava leta 1953 v spodnjih prostorih Moderne galerije velja za prvo razstavo, s katero so se mladi uprli prisili sledenja SOCIALISTIČNEMU REALIZMU.

M.arijan Tršar (1922–) je po koncu študija umetnostne zgodovine in slikarstva (1951) leta 1953 na ljubljanski Akademiji zaključil grafično specialko pri Božidarju Jakcu. V njegovem delu odkrivamo odmeve ekspresionizma in nagnjenost h grobim stilizacijam, kjer se v figuralnem obdobju kažejo sledi francoskega slikarstva, v deformacijah obraza predvsem zgledi Georgesa Rouaulta, postopoma pa preide v abstrakcijo, tudi pod vplivom poglobljenega študija Vasilija Kandinskega. Ukvarjal se je tudi z likovno kritiko. Od leta 1968 do 1983 je na ALU poučeval anatomijo in perspektivo.

Drago Tršar (1927–) je diplomiral na ljubljanski Akademiji leta 1951, nadaljeval s kiparsko specialko pri Frančišku Smerduju, leta 1960 pa tam začel poučevati kiparstvo. V kiparstvu je opravil sistematičen razvoj od polnoplastično-shematično zaključenih figuralnih oblik v plastiko množice, ki ga je začela zanimati od leta 1959 dalje. Izstopa predvsem z izrednim občutkom za izražanje premikov gmot ter ustvarjanje ravnotežja v horizontali in vertikali.

Svetloba

Izkušnja NEOKONSTRUKTIVIZMA na začetku 70. let je prinesla fascinacijo nad novimi materiali, kot so pleksi steklo in neonska svetila. Tako so nastale luminoplastike Dušana Tršarja (1937–). Formalna zasnova njegovih svetlobnih objektov je v duhu novega konstruktivizma jasna in čista. Nadgrajuje jo specifika materiala, ki oddaja svetlobo na rezanih mestih, robovih površin, predmetno obrisnost pa včasih nadgrajuje notranja risba svetlobnih cevi. Tudi tu deluje svetloba kot dematerializator skulpure, ki pa je hkrati njen vir.