Vinko Tušek

Kinetična umetnost

V. Tušek je konec 60. let prejšnjega stoletja svoje zanimanje za optično vibriranje barve s slik prenesel tudi na gibajoče se objekte ter na ambiente, v katerih so bile mobilne plastike. Njegove prve mobile lahko najdemo že pri akciji OHO-ja leta 1969 v kanjonu Kokre v Kranju, leta 1970 pa se je pridružil skupini neokonstruktivistov.

Kiparstvo med socialističnim realizmom in konceptualizmom

Novo mlado generacijo, ki se je začela uveljavljati v 60. letih, sta že v prvi polovici desetletja napovedala Tone Lapajne (1933–) in Dušan Tršar (1937–). Ko se je leta 1968 oblikovala skupina NEOKONSTRUKTIVISTOV, sta bila v njej še Drago Hrvacki (1936–) in Dragica Čadež (1940–) (ob njej je potrebno opozoriti na nov pojav, enakopravno uveljavitev kiparke v pretežno moški dejavnosti), pozneje so se jim pridružili še novi člani, med njimi sta bila pomembna Vinko Tušek (1936–-) in S. Tihec. Z delom te skupine je kiparstvo prešlo od kipa k objektu. S. Tihec, D. Hrvacki, Milenko Matanović (1947–) in David Nez (1949–) so objekte leta 1968 razstavili na razstavi Objekt i boja 968 v Galeriji Centar v Zagrebu, ki je prva celovito predstavila ta novi fenomen v jugoslovanskem kiparstvu.

Konceptualizem

Nekateri vidiki konceptualizma so se uveljavili tudi v delovanju drugih ustvarjalcev – s tovrstnim dogajanjem je gosto zapolnjeno predvsem leto 1969. Kostja Gatnik (1945–) in Lojze Logar (1944–) sta ob svoji pretežno slikarski usmeritvi tega leta v Ggaleriji Loškega muzeja na Škofjeloškem gradu pripravila razstavo Izdelki in prostor galerije zapolnila s svojimi »proizvodi« iz industrijskih materialov. Vinko Tušek (1936–) pa je istega leta ob pomoči M. Pogačnika nad kanjonom Kokre razpel vrvno konstrukcijo, na katero je obesil 15 metrov visok mobil, sestavljen iz poslikanih plošč, ki so se vrtele v vetru. Leta 1970 pa je na manjši skupinski razstavi v atriju Tavčarjeve 43 v Kranju oblikoval prvi ambient, sestavljen iz pravokotnih, prosto visečih in v naravnem gibanju premikajočih se platen. Nekaj mesecev zatem se je na razstavi Atelje '70: neokonstruktivisti v Moderni galeriji pridružil NEOKONSTRUKTIVISTOM in tako v njihovo gibanje vnesel nekaj konceptualističnih prvin. L. Logar pa je v 70. letih, ob tem ko je bil eden vodilnih mladih predstavnikov LJUBLJANSKE GRAFIČNE ŠOLE, podvomil v smiselnost vstopanja v ustaljena institucionalna galerijska razmerja in leta 1976 namesto slik v Mestni galeriji na stene pritrdil listke z napisi: »Tu bi lahko razstavljal Lojze Logar.« Konceptualizem se je v 70. letih na eklektičen način nadaljeval tudi v delovanju GRUPE JUNIJ.

Neokonstruktivisti

Neokonstruktivistične tendence sta na slovensko umetniško prizorišče vpeljali samostojni razstavi D. Čadež in T. Lapajneta leta 1968 v Mali galeriji. Prva skupna razstava vodilnih predstavnikov gibanja je bila v začetku leta 1969 v Mestni galeriji v Ljubljani. Naslednje leto se jim je na drugi skupinski razstavi, Ateljeju '70 '70: neokonstruktivisti v spodnjih prostorih Moderne galerije, pridružil V. Tušek, z njimi je razstavljal tudi S. Tihec. Skupina je še vedno sodelovala, vendar so se člani postopoma začeli razhajati in odmikati od neokonstruktivističnih tendenc k drugim likovnim problemom. Njihova zadnja skupna razstava, Atelje '72, je bila leta 1972 v spodnjih prostorih Moderne galerije v Ljubljani, na njej pa so sodelovali še Andrej Ajdič (1937–), Gustav Gnamuš (1941–), Zmago Jeraj (1937–) in Rudi Pergar (1936–). Od Izmed razstav Neokonstruktivistov po Jugoslaviji velja omeniti njihov nastop na IV. beograjskem trienalu jugoslovanske likovne umetnosti leta 1970 v sekciji Objekt, na razstavi v Galeriji suvremene umjetnosti v Zagrebu leta 1972 pa so skupaj z EKSPRESIVNIMI FIGURALIKI predstavljali Mlade slovenske umetnike. Člani skupine so ves čas njenega delovanja skupine razstavljali tudi posamič, samostojno ali na skupinskih razstavah; ena od pomembnih je bila razstava Objekt i boja 968 v Galeriji Centar v Zagrebu leta 1968, na kateri je razstavljal D. Hrvacki (iz Slovenije še S. Tihec, D. Nez in M. Matanović).

V.inko Tušek je v letih med 1957 in 1962 študiral slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Z ambientom iz platnenih zastorov, ki ga je leta 1970 postavil na razstavi Marchel, Pogačnik, Tušek (dvorišče Tavčarjeve 73) v Kranju, je postal en prvih predstavnikov ambientalne umetnosti (izven OHO-ja) pri nas. Velja za prvega v slovenski umetnosti, ki je oblikoval ambient, in sicer leta 1970 na razstavi Marchel, Pogačnik, Tušek (dvorišče Tavčarjeve 73) v Kranju. Istega leta se je pridružil skupini nNeokonstruktivistov in na razstavi v Moderni galeriji predstavil ambientalno postavitev iz gibljivih visečih konstrukcij, narejenih iz pobarvanih lesenih okroglih form. Za njegova neokonstruktivistična dela so značilni sinteza organskih in geometrijskih oblik, eksperimentiranje z barvo in njenimi optičnimi učinki ter prehod objekta v prostorsko, ambientalno postavitev.