Dunja Zupančič

Kozmokinetični kabinet Noordung

Leta 1995 se je z D. Živadinovomu pridružila začela delovati akademska slikarka Dunja Zupančič (1963–) in skupaj sta začela procesirati Petdesetletni projektil 1995–2045:: / Noordung, ki ga podpisujeta kot BIOMEHATRON – NOORDUNG. Biomehanika je aplikacija mehanskih principov na žive organizme, mMehatronika paje veja strojne znanosti, ki združuje mehaniko in elektroniko. Tako D. Živadinov ni samo vstopil v novo življenje, marveč je prešel tudi na novo stopnjo delovanja; drugače kot pri Neue Slowenische Kunst (NSK), kjer je deloval v množini, sta z D. Zupančič delovalaujeta v dvojini, od l.eta 2005 pa skupaj z oblikovalcem breztežnostnih okolij Miho Turšičem (1975–).

Druga naseljena skulptura je bila predstavljena leta 1995 kot Petdesetletni projektil 1995–2045:: / Noordung D. Živadinova in D. Zupančič v Festivalni dvorani v Ljubljani. Projektil pomeni izstrelitev ideje, ki traja v določenem času; konkretno označuje 50-letno časovno kapsulo. 20. aprila 1995 ob 22. uri je šestnajst igralcev – Damjana Černe (1958–), Ivan Godnič (1963–), Milena Grm (1942–), Uroš Maček (1960–), Marko Mlačnik (1959–), Maruša Oblak (1966–), Mojca Partljič (1964–), Robert Prebil (1964–), Pavle Ravnohrib (1956–), Mateja Rebolj (1950–), Romana Šalehar (1969–), Mario Šelih (1962–), Marinka Štern (1947–), Borut Veselko (1959–), Iva Zupančič (1931–) in Jonas Žnidaršič (1962–) – prvič izvedlo projektil, ki se je in bo od takrat na isti dan, ob istem času, z istimi igralci in istim besedilom ponavljal vsakih 10 let (2005, 2015, 2025, 2035 in zadnjič 2045). Če bo kdo odkateri izmed igralcev umrl, ga bo zamenjal daljinsko voden znak. Igralce in njihov tekst bo zamenjal ritem, igralke pa melodija. Leta 2045 bo v scenskem prostoru le še 16 znakov in glasba namesto igralcev in igralk. Tega leta bo D. Živadinov poletel z vesoljskim plovilom in do 1. maja znake namestil na 16 točk v geostacionarni orbiti okrog planeta Zemlja, v višini 35.900 km, ki jo je prvi določil pionir vesoljskih poletov, znanstvenik Herman Potočnik Noordung. V Noordungovo orbito bo leta D. Živadinov poletel iz raketnega izstrelišča Pliseck v Ruski federaciji. Skozi digitalno, ki je po besedah D. Živadinova napol analogna pot do kvantnega, bo prestopil v postajo – kozmokinetični kabinet, ki je točka tranzicije v popolno postgravitacijsko umetnost. Hkrati bo D. Živadinov v Noordungovi orbiti končal ne le svoj projektil, temveč tudi svoje življenje.

Takrat bodo modeli/znaki, zamenjave za igralce in igralke, postali umetniški sateliti – umboti, ki bodo na Zemljo pošiljali informacije o igralcu na dva načina: njegovo ali njeno biografijo na Zemljo, njegov ali njen mrežni model, izris obraza, pa v globino vesolja. V manifestativnem besedilu iz leta 1995, objavljenem v gledališkem listu Festivala svjetskog kazališta leta 2005 v Zagrebu, je zapisano še: »Dunja Zupančič in Dragan Živadinov se zavzemava za abstraktno gledališče v gravitaciji nič in absolutni nič.«

Leta 2001 je D. Zupančič izdelala poskusna umetniška satelita Artjom MM (MM – inicialki imena Marko Mlačnik) in Artjom MR / Artjom RŠ (MR / RŠ – inicialki imen Mateja Rebolj in Romana Šalehar), za katera je predvidena poskusna namestitev v orbito kot del satelita DVOJINA.SI-7, ki je nični, poskusni satelit. Satelit artjom je v naslednji fazi projekta dobil ime umbot, kar je skovanka za robota, ki je hkrati »misleči« (um) in »umetniški« (okrajšava). Z izhodišča v mehatronski logiki pnevmatskih in hidravličnih struktur je prešla na gradnjo biomehatroničnih substitutov in umetniških satelitov – umbotov.

Po premieri Petdesetletnega projektila 1995–2045:: / Noordung leta 1995 sta se D. Živadinov in D. Zupančič za vmesna obdobja odločila vsako leto zgraditi dve gledališki obliki, s katerima estetizirata svoje priprave na smrt. Prva je obred poslavljanja, druga informance.

Informance je D. Živadinov povzel po »informacijski akciji«, ki jo je Joseph Beuys izvedel leta 1972. Z informansi D. Živadinov in D. Zupančič informirata zainteresirano javnost o svoji trenutni poziciji v Petdeset50-letnem projektilu. Hkrati to dejanje za orientacijo rabi tudi njima samima, saj, kot pravita, uporabljata scenski jezik za manifestacijo pretoka svojega konceptualiziranega časa: »Manifestirava paradoks, navidezno nasprotje, ki je osnovno gradivo umetnosti. Časa ni, preteklosti ni, je samo absolutni zdaj. Mi smo gromozansko kvantno naključje, v katerem se vseskozi konceptualiziramo in grabimo za robove konceptov« (D. Živadinov).

Doslej izvedeni obredi poslavljanja so bili: 1998 – Likvidatura atraktor (trije mehatronski stroji, ki so proizvajali spomin na Petdesetletni projektil 1995–20455/:: NOORDUNG); 1999 – Tisoč let filma (simpozijski stroj za proizvodnjo spomina na znanstvenika Hermana Potočnika Noordunga na konferenci astronavtike v Bremnu). Posebej izstopajoč je bil 15. decembra 1999 izvedeni obred Gravitacija nič / Biomehanika Noordung v sodelovanju s središčem za usposabljanje kozmonavtov Jurija Gagarina (CPK) v Zvezdnem mestu v Ruski federaciji kot prva manifestacija postgravitacijske umetnosti, prva celovito gledališka predstava, odigrana v pogojih breztežnosti (v produkciji Zavoda projekt Atol, vizualizacija in materializacija D. Zupančič). Obred se je zgodil v letalu za parabolične lete IL-76MDK, sicer namenjenem treningom astronavtov in kozmonavtov, kjer je s posebnimi manevri mogoče doseči gravitacijske spremembe in izkusiti kratkotrajno lebdenje. Skupina igralk in igralcev je izvedla polminutne biomehanične koreografije (vektor Krikaljeva – vektorska režija), tekstualni vzorec pa so gledalci slišali prek prenosnih slušalk, skupaj z drugimi navodili.