Skupina mladih slovenskih umetnikov, slikarjev in kiparjev, ki se je oblikovala po vojni, leta 1953, imenovana tudi Grupa 53 ali Mladi 53. Sestavljali so jo slikarji Milan Berbuč, Mire Cetin, France Peršin, Marko Šuštaršič, Melita Vovk, grafik Marijan Tršar in kipar Drago Tršar. Leta 1955 sta se jim pridružila še kiparka Alenka Eržen in slikar Ivan Seljak - Čopič.

Prvič so razstavljali oktobra 1953 v spodnjih prostorih ljubljanske Moderne galerije, razstava pa je potem gostovala še v Beogradu in Zagrebu. Sledili so še trije nastopi skupine: leta 1955 v Jakopičevem paviljonu (brez M. Tršarja in s takrat novima članoma A. Eržen in I. Seljakom - Čopičem), leta 1963 (brez I. Seljaka - Čopiča) in leta 1973, ko so se ob 10- in 20-letnici ustanovitve skupine predstavili v ljubljanski Mestni galeriji. Pozneje kot skupina niso več razstavljali. Razstava leta 1953 v spodnjih prostorih Moderne galerije velja za prvo razstavo, s katero so se mladi uprli prisili sledenja SOCIALISTIČNEMU REALIZMU>.

Skupina ni nastopila s posebnim programom. Povezovala jo je predvsem generacijska pripadnost, saj so bili njeni člani v glavnem generacija vpisanih v prvi letnik na ljubljanski akademiji v študijskem letu 1947/48. Izjema in tudi neke vrste vodilna osebnost v skupini je bil M. Berbuč, ki je slikarstvo študiral že pred vojno v Zagrebu, v Ljubljani pa se je omenjenega leta vpisal na specialistični študij. Študij slikarstva je v Zagrebu dokončal tudi F. Peršin.

Skupni nastop je bil namenjen temu, da prikažejo, kakšne so sodobne umetnostne težnje, in opozorijo, da so te, zlasti od domá tako priljubljenega impresionizma, že bistveno napredovale. Hoteli so preseči takrat uradno zaželeno in akademsko privzgojeno posnemanje narave ter narediti korak naprej v izražanje lastnih vizij in avtorskih predmetnih interpretacij. Skupina se je, po prelomnem nastopu Marija Preglja z ilustracijami Iliade in Odiseje leta 1952 in razstavi abstraktnih slik Staneta Kregarja konec leta 1953 (skupaj z R. Debenjakom), prva usmerila v nove težnje in si prizadevala za sliko kot samostojen in ne več realistično zasnovan likovni organizem, za njeno urejenost, izraznost in preglednost.

Slovenska kritika jih je v glavnem sprejela pozitivno, njihovo iskanje novih izraznih možnosti je sprva etiketirala kot »modno muho« in »posnemanje Zapada«, pozneje pa jih je priznala za konstitutivni člen slovenske in jugoslovanske umetniške slikarske avantgarde.

M.ilan Berbuč (1920–1995) je diplomiral na zagrebški Aakademiji leta 1946 in v enem letu, 1947/48, zaključil specialistični študij slikarstva v Ljubljani. Opažen je bil že na spomladanskih društvenih razstavah v letih 1950 in 1951. Njegove formalne raziskave vstran od realizma so se začele s tihožitji. Sploh je bil M. Berbuč v skupini najnaprednejši, s picassovskimi transformacijami glave je v slikarstvo prvi na Slovenskem začel uvajati kubizem. Slikarstvo je samosvoje razumel tudi drugi član skupine, I. Seljak - Čopič (1927–1990). M. Berbuč je leta 1955 bival v Amsterdamu, pozneje se je preselil v Zagreb.

M.ire Cetin (1922–) je diplomiral na ljubljanski Akademiji leta 1951. Zase značilno liričnost in intimnost je ob stiku z italijanskim metafizičnim slikarstvom razvijal z zgledi iz italijanskega trečentističnega slikarstva. Razpoloženje njegovih slik spominja na zgodnja dela L. Spacala, saj se tudi on napaja iz mediteranskega sveta, in ga navdihuje pa ga Istra.

F.rance Peršin (1922–1997) spada med redke slovenske slikarje, ki so po letu 1945 študirali na zagrebški Akademiji, kjer je diplomiral leta 1949. Trpka razpoloženja in melanholijo njegovih slik podkrepi trda črtna stilizacija, ki se napaja pri francoskih zgledih, predvsem Bernardu Buffetu. Svoje slike skrbno tonsko organizira, saj želi, da bi vsa likovna sredstva pripomogla k enotnemu vtisu, ki ga slika pusti gledalcu. Je intimističen in ekspresiven obenem.

M.arijan Tršar (1922–) je po koncu študija umetnostne zgodovine in slikarstva (1951) leta 1953 na ljubljanski Akademiji zaključil grafično specialko pri Božidarju Jakcu. V njegovem delu odkrivamo odmeve ekspresionizma in nagnjenost h grobim stilizacijam, kjer se v figuralnem obdobju kažejo sledi francoskega slikarstva, v deformacijah obraza predvsem zgledi Georgesa Rouaulta, postopoma pa preide v abstrakcijo, tudi pod vplivom poglobljenega študija Vasilija Kandinskega. Ukvarjal se je tudi z likovno kritiko. Od leta 1968 do 1983 je na ALU poučeval anatomijo in perspektivo.

A.lenka Eržen (1926–2006) je leta 1950 na ljubljanski Akademiji diplomirala iz kiparstva, leta 1952 pa zaključila specialko. Kljub svoji kiparski izobrazbi se je ta izrazita kiparska portretistka leta 1963 na razstavi s Skupino 53 predstavila kot slikarka portretov, pri katerih se kaže nadih bizantinske umetnosti in vzdušje metafizičnega slikarstva.

M.arko Šuštaršič (1927–1976) je diplomiral na ljubljanski Akademiji leta 1951 in zatem obiskoval specialko za stensko slikarstvo pri Slavku Pengovu. Spada med tiste slovenske umetnike, ki so se izpopolnjevali v pariškem ateljeju Johnnyja Friedlaenderja (1962). Vseskozi se giblje po različnih legah magičnega realizma, z včasih bolj, drugič manj izrazito fantastičnimi primesmi (FANTASTIČNA UMETNOST>). Njegovo izhodišče so arhitekturni ambienti v duhu metafizičnega slikarstva, ki jih spočetka osebnostno označuje temačna atmosfera. Liki, ki jih vstavlja kot tujke v ta prizorišča, ohranjajo dobršno mero negibnosti in pogosto učinkujejo kot lutke. Zgodnjo temačnost v 60. letih zamenja geometrizirana barvitost, ki jo zatem zanihajo zgledi NOVE FIGURALIKE>. M. Šuštaršič se je pozneje pridružil GRUPI 69>. Zadnja 3 leta svojega življenja je poučeval slikarstvo na ljubljanski ALU, pred tem pa je bil 7 let profesor na Pedagoški akademiji v Ljubljani.

Drago Tršar (1927–) je diplomiral na ljubljanski Akademiji leta 1951, nadaljeval s kiparsko specialko pri Frančišku Smerduju, leta 1960 pa tam začel poučevati kiparstvo. V kiparstvu je opravil sistematičen razvoj od polnoplastično-shematično zaključenih figuralnih oblik v plastiko množice, ki ga je začela zanimati od leta 1959 dalje. Izstopa predvsem z izrednim občutkom za izražanje premikov gmot ter ustvarjanje ravnotežja v horizontali in vertikali.

M.elita Vovk (1928–) je po diplomi iz slikarstva leta 1951 začela grafično specialko pri Božidarju Jakcu, zaključila pa jo je precej kasneje, leta 1972, pri Riku Debenjaku. Na prvi razstavi Mladih 53 se je predstavila z grafičnimi deli, od druge razstave te skupine leta 1955 dalje pa se je predstavljala s slikami. Na njeno značilno slikarsko stilizacijo likov je vplivalo ukvarjanje z grafiko in globokim tiskom ter se dodatno oplajalo z njeno izvirno domišljijo. Izrazit je tudi njen prispevek na področju ILUSTRACIJE>, ukvarjala pa se je še s SCENOGRAFIJO>.

Maja Lozić, R.