S pojmom naivna umetnost predvsem opredelimo status umetnika, ki ni akademsko izobražen, pač pa samouk – zato ga v slovenščini radi opredelimo za samorastnika –, umetniško ustvarjanje pa ni njegova primarna dejavnost, temveč se z njim ukvarja v prostem času. Primitivna umetnost pa pomeni način stilizacije likovnih oblik tako pri izšolanem kot amaterskem slikarju, pogojno rečeno pa tudi stališče. Naivna umetnost je razširjena predvsem v slikarstvu, kjer se zaradi usmeritve v dekorativnost po eni strani ter nazornega slikarskega podajanja pripovedi po drugi laže uveljavi v širšem spektru oblikovnih stilizacij kakor v kiparstvu.
Fenomen naivne umetnosti se je v jugoslovanskem prostoru v 20. stoletju posebej izrazito uveljavil že pred drugo svetovno vojno. Hrvaški slikar Krsto Hegedušić (1901–1975), ki je vodil skupino Zemlja, je leta 1930 v zagorski vasici Hlebine ustanovil Hlebinsko šolo. Ime se je uveljavilo leta 1931, ko je K. Hegedušić povabil na razstavo skupine Zemlja v Zagrebu dva njena predstavnika, Ivana Generalića (1914–1992) in Franja Mraza (1901–1975). K. Hegedušić, ki je uporabljal slikarsko tehniko tempere na steklo, je s svojo značilno poenostavljeno stilizacijo pritegnil kmečke mladeniče in jih usmerjal v slikarstvo, saj je želel, da umetnost najde stik s preprostim ljudstvom. Pred vojno je takšno delo s kmeti veljalo za politično sumljivo. Zaradi družbenokritične usmerjenosti skupine Zemlja, verjetno pa tudi zaradi priljudne dekorativnosti ter ideološke neproblematičnosti, je naivna umetnost po letu 1945 postala priljubljena jugoslovanska blagovna znamka, tako rekoč prepoznavni znak jugoslovanske umetnosti, predvsem v Nemčiji. Zaradi tako velikega zanimanja za naivne umetnike je bilo zaželeno, da vsaka republika odkrije svoje predstavnike te umetnostne smeri. Tako so eden od štirih jugoslovanskih republiških centrov te umetnosti postale tudi slovenske Žiri.
Zanimanje za naivno umetnost v kontekstu modernizma je bilo od začetka 20. stoletja dalje le ena od faset prebujenega interesa za dotlej odrinjena območja ustvarjalnosti, prazgodovinsko umetnost, umetnost duševno obolelih in otroško likovno ustvarjanje. To so tista področja, iz katerih je modernistična umetnost črpala impulze prvinskosti, elementarnosti, spontanosti in prakulturnosti. V tem nagnjenju lahko odkrijemo tudi romantične težnje, kot je beg stran od kultiviranosti, umetnostnih kanonov in dogem. Tudi zato je pogosto poimenovanje moderni primitivisti. Pomemben impulz popularizaciji naivne umetnosti v Jugoslaviji je pomenila odločitev, da bo leta 1955 na III. Bienalu v São Paolu jugoslovansko umetnost predstavljala naiva.
Naivni umetniki ustvarjajo, ne da bi poznali zakone likovne skladnje, proporce, perspektivo in druge likovne zakonitosti, ter so v tem sproščeno nevezani, številni pa celo zagotavljajo, da je njihova neizobraženost pogoj za stik z elementarno, izvorno ustvarjalnostjo. Poetičnost dodaja slikam tudi avtorsko prepoznaven izbor barv, bodisi uporaba zgolj pastelnih tonov ali temačen, »zemeljski« kolorit ter idealiziranje, predvsem v slikanju kmečke idile, v kiparstvu pa pretežna uporaba tehnike rezbarjenja v les.
Gre za umetnike, ki praviloma delujejo daleč od mest, ki so navezani na tradicionalno kmečko kulturo, zato tudi obujajo nekoč popularne tehnike ljudske umetnosti, kot npr. slikanje na steklo. V Sloveniji se je taka slikarska skupnost izoblikovala v 60. letih v Žireh, njena posebnost pa je bila, da nekaj njenih članov ni bilo kmetov, temveč delavcev, čez dan zaposlenih v industriji. Skupino so sestavljali Jože Peternelj - Mausar (1927–), Konrad Peternelj (1936–) z vzdevkom Slovenec ter brata Janez in Pavle Sedej. Prvi je imel leta 1970 v Mali galeriji v Ljubljani celo razstavo svojih slik v tehniki olja na steklo, ki je bila pri vseh najbolj priljubljena. V neposredni bližini, vendar odmaknjeno, pa v Žetini pod Blegošem nad Poljansko dolino ustvarja slikar in kipar Peter Jovanovič (1938–).
Navkljub temu, da je tej umetnostni produkciji mogoče precej natančno lokalno določiti središče, to slikarstvo v Sloveniji ni bistveno pokrajinsko zaznamovano. Na drugem koncu Slovenije, na Koroškem, nastaja tako ikonografsko kot po stopnji stiliziranosti precej sorodna umetnostna produkcija slikarja Antona Repnika (1935–).
Če je že vsem slikarjem naivne umetnosti na Slovenskem mogoče določiti skupno podeželsko provenienco, lahko na tem mestu omenimo še dva predstavnika, ki ju je kritika uvrščala v ta kontekst, čeprav od njega izrazito odstopata. Med naivne slikarje ju prištevamo predvsem zato, ker sta samouka. To sta Jože Tisnikar (1928–1998) in Jožea Horvat - Jaki (1930–). Kljub temu da ju z ostalimi predstavniki povezuje odsotnost formalne izobrazbe, se od njih opazno razlikujeta, Tisnikar predvsem po sugestivni moči podajanja razpoloženja ter svoji izvirni ikonografiji, Jaki pa po svojem avtorsko prepoznavnem in specifičnem fantastičnem slogu. Zaradi teh prvin ju obravnavamo v kontekstu FANTASTIČNE UMETNOSTI>.
Ker je postmodernizem precej zanihal v modernizmu vzpostavljene zahteve po avtonomiji umetniškega dela, predvsem pa uveljavil mesto kot edino prizorišče umetnosti in s tem omogočil dominacijo urbane kulture, je mogoče danes fenomen naivne umetnost preveriti v kontekstu urbane produkcije, čeravno ga za označevanje tovrstne kulturne proizvodnje v sodobni terminologiji ne uporabljamo. V ta okvir bi sodili ustvarjalci GRAFITOV>, ki bi jim lahko rekli ne več moderni, pač pa sodobni primitivisti. Sicer metode dela in oblike primitivne umetnosti, vendar z določeno postmodernistično distanco in ironijo, med mlajšimi, urbanimi umetniki, ki nastopajo v galerijskem kontekstu, uporablja Samo (1962–), soimenjak slovitejšega Jeana-Michela Basquiata, ki se je kot poulični umetnik grafitov uveljavil pod tem imenom. Za tovrstno ustvarjanje lahko uporabimo izraz marginalna umetnost, pogojno pa ga lahko razširimo še na outsidersko umetnost.
Leta 1967 so v Trebnjem začeli prirejati likovne kolonije Tabor slovenskih likovnih samorastnikov, ki s prekinitvami deluje do danes, za tamkajšnjo Galerijo likovnih samorastnikov, odprto leta 1971, pa so začeli zbirati dela naivcev. Dejavnost naivcev je nekoliko protislovno podpiral Zoran Kržišnik, dolgoletni ravnatelj ljubljanske Moderne galerije.
R.