Landart je umetniški pojav s konca 60. let. Naprej v ZDA, od 70. let dalje pa v Evropi, se je v umetnosti uveljavila težnja po zbližanju umetnosti z naravo, tudi kot reakcija na pretirano industrijski videz minimalistične umetnosti. Vendar ga kljub temu z MINIMALIZMOM> veže sorodna težnja po uporabi enostavnih oblik, po osnovnih značilnostih pa ga uvrščamo v KONCEPTUALIZEM>. Nova umetnost je utemeljena na več načelih, prvo je odkrivanje izgubljenega človekovega stika z naravo, ki je kot človekov bivanjski prostor razumljena kar najširše, drugo pa družbena želja umetnosti, da bi se izmaknila prisilni izolaciji v beli kocki galerijskega prostora in prestopila v javni, demokratični prostor, s čimer se želi umetnost tudi upreti obravnavi umetniškega dela kot tržne dobrine, saj del landarta ni mogoče postaviti v galerijo in tam iskati kupcev zanja. Posledica tega je, da postanejo tovrstna umetniška dela, postavljena v odmaknjena naravna okolja, občinstvu širše znana s pomočjo fotodokumentacije, ki pa je lahko tudi predmet galerijske postavitve in trženja.

Landart uporablja kot snov za umetniška dela naravni prostor in krajino, v ZDA divjo, nekultivirano in nenaseljeno, pri nas skoraj brez izjeme kulturno krajino. Drevesa, kupi zemlje, kanali, s peskom nasute potke kot črte v prostoru, kupi kamenja, vse to so osnovni elementi, ki lahko soustvarijo umetniško delo. Tovrstno umetnost včasih označimo tudi z izrazom Earthworks, tesno pa se prepleta s temo EKOLOGIJE IN UMETNOSTI> in delno tudi UMETNOSTI V JAVNEM PROSTORU>. Z Environmental Art pa jo povezuje značilnost, da umetniški projekti za svoje učinkovanje uporabijo realen prostor, lahko tudi zelo razsežnih dimenzij.

Svetovno najbolj znani deli tovrstne umetnosti, ki se je sredi 70. let, tudi zaradi nepovezanosti z galerijskim sistemom, izpela, sta Miljo dolga risba (Mile Long Drawing), vzporedni beli črti v puščavi Mojave Walterja De Marie iz leta 1968, in Spiralni pomol (Spiral Jetty) na Great Salt LakeVelikem slanem jezeru v državi Utah Roberta Smithsona iz leta 1970, pomembni predstavniki pa so še Michael Heizer in David Oppenheim iz ZDA in Richard Long iz VB. V slovenski umetnosti lahko landart povežemo skoraj izključno s prehodom v tretjo fazo v delovanju skupine OHO, še natančneje, z obdobjem nekaj poletnih mesecev leta 1969, ko so si njeni predstavniki za obliko svojega delovanja izbrali »poletne projekte«. Oblika landarta je pri nas posebna, manj invazivna do okolja, manjših dimenzij, in s tem namesto monumentalna bolj človeška, že vnaprej namenjena temu, da čas za njo hitro zabriše sledove.

Leto 1969 je pomenilo v delovanju skupine OHO> (1966–1971, člani Marko Pogačnik, David Nez, Milenko Matanović, Andraž Šalamun, občasno so se v skupino vključili tudi drugi umetniki) premik od reistične faze prek del siromašne umetnosti v transcendentalni konceptualizem, pri katerem igra krajša landartistična faza s »poletnimi projekti« zelo pomembno vlogo. Z njimi se je naravni prostor skupini potrdil kot edino veljavno prizorišče, ki mu gre namenjati umetniško pozornost, kar je po razpustitvi skupine prišlo do veljave v delovanju Družine iz Šempasa, še bolj pa pri nadaljnjem delu Marka Pogačnika (1944–), ki se je po letu 1986 povsem posvetil odkrivanju silnic v naravi in zdravljenju zemlje.

Milenko Matanović (1947–) je junija 1969 pri Rimskem zidu v Ljubljani razpostavil več štirimetrskih palic, povezanih z vrvjo, v Objekt iz lesenih palic in tako oblikoval prostorsko risbo. Risbe so napredovale od preproste trikotniške kompozicije k vse bolj kompleksnim prostorskim risbam, palice pa so se povezovale tako, da je bilo potrebno samo potegniti za vrv in se je ena kompozicija transformirala v drugo. Sledila je druga urbana intervencija. Matanović je v Ljubljanico spustil nekaj deset metrov dolgo kompozicijo, sestavljeno iz palic, povezanih z vrvjo. Kačo je oblikoval tok reke. Zatem je s posegi nadaljeval v naravnem okolju. V gozdu v okolici Kranja je med veje in debla razporedil dolge palice ter jih simetrično, ritmično in dinamično uredil. V nepričakovano simbolno zanko prepoznavne slovenske umetnostne tradicije pa se je ujel njegov projekt Žito in vrvica, prav tako iz leta1969, ki ga sestavljata žitno polje in vrvica, ki poleže žitne klase v formalno jasno ureditev.

Nevidna skulptura je projekt Davida Neza (1949–), ki je julija 1969 okoli Ljubljanskega gradu ovil 400 m prozornega laksa, potem pa laks narezal, ga nalepil na razglednice in jih razposlal po svetu. Istega poletja je v gozdu Bratranca pri Radovljici ustvaril Ambient, pri katerem je po krošnjah smrek razvil zvitke toaletnega papirja. Iz istega časa so tudi postavitve, imenovane Zrcala, pri katerih je na več različnih mestih v krajini postavil na travnik ali zakopal v zemljo različno odrezana zrcala, včasih po več trakov hkrati, drugič posamično ploskev. S simetrično postavitvijo zrcal je dosegel kontrast med obrisno trdoto odseva na hladni površini zrcala ter mehko grudasto oblikovanostjo zemlje in lisastimi svetlobnimi odbleski na robu gozda ali na polju.

Istega poletja je M. Pogačnik na drevesa, izbrana z numeričnim algoritmom, pritrdil obroče iz zglajenega aluminija ter tako ustvaril Programirani gozd (tudi Numerična distribucija gozda). Zatem je začel podrobneje raziskovati štiri naravne elemente – zemljo, ogenj, zrak in vodo –, in sicer tako, da jih je v različnih naravnih okoljih postavljal v dinamične dvojice in so elementi prehajali drug v drugega (npr. Družina ognja zraka, in vode: ogenj – voda dinamično, 1969).

Z oznako landart bi lahko opredelili še nekaj ohojevskih projektov omenjenih avtorjev iz leta 1969. Telepatski projekti skupine OHO spomladi 1970 – v letu, ko se je njeno delovanje počasi iztekalo – v dolini Zarice pri Kranju in poletno skupinsko šolanje v Zarici, na Sorškem polju in v Čezsoči so že nakazovali prehod v nove umetnostne odnose, ki bi jih le težko še povezovali z landartom. M. Pogačnik je v tovrstnem delovanju našel idejno in strukturalno podporo vizijam, ki jih je uresničeval po letu 1971 v obdobju Družine v Šempasu (1971–1978), med 1979 in 1986 je postavljal mrežo javnih spomenikov po Vipavski in Soški dolini, novo obdobje pa se je začelo po letu 1986, ko je s kiparskimi instalacijami začel proces zdravljenja zemlje. Lahko bi rekli, da se je z ustvarjanjem krajinskih skulptur, projekti zdravljenja zemlje in razpostavljanjem akupunkturnih kamnov na ekološko osveščen način navezoval na tradicijo landarta (EKOLOGIJA IN UMETNOST>).

S to tradicijo se je želel zbližati tudi skupinski projekt Voda in kipi (1993–95, 1997), ki se je, podobno kot Matanovićeva Kača, osredotočil na postavljanje kiparskih del na mestnem toku reke Ljubljanice.

M. K., R.