Strip je ena tistih umetniških oblik, ki se na Slovenskem niso nikoli povsem uveljavile. Kljub razmeroma zgodnjemu pojavu je slovenski strip do danes ohranil etiketo drugorazredne umetnosti, ki ne sodi ravno v visoko kulturo. Vsemu navkljub pa v svoji kratki zgodovini premore nekaj presežkov. V 50. letih je Miki Muster ustvaril prve prave domače stripovske junake, v 70. letih je Kostja Gatnik v slovenski strip vpeljal underground, omeniti velja krog Mladininih striparjev v 80. in 90. letih, med katerimi izstopa Tomaž Lavrič, ki je prvi slovenski stripar, ki je uspel tudi v tujini.

Danes igrajo osrednjo vlogo v domačem stripu revija Stripburger in z njo povezani avtorji. Stripburger je pomemben predvsem zato, ker se fenomena stripa loteva celostno. Je revija, v kateri domači avtorji lahko objavljajo svoje stripe in se tako razvijajo. Hkrati lahko opazujejo, kaj počnejo njihovi stripovski sodobniki doma in na tujem. Revija se problematike stripa loteva tudi s teoretične plati. V njej se redno pojavljajo članki domačih in tujih avtorjev, ki osvetljujejo to ali ono s stripom povezno tematiko. Delovanje Stripburgerja sega tudi na druga področja, povezana s stripom, in širi stripovsko kulturo med domačo javnostjo z razstavami, stripovskimi delavnicami, natečaji in pogovori s striparskimi strokovnjaki. Ne nazadnje pa Stripburger z gostovanji na mednarodnih festivalih in sodelovanjem s tujimi avtorji in umetniškimi kolektivi zastopa slovenski strip na tujem.

Stripburger je izvorno nekakšen »stranski produkt« gibanja Strip Core, vendar je sčasoma prerasel prvotne okvire. Strip Core (1989–) je sicer heterogena umetniška skupina, ki deluje v okviru zavoda Forum Ljubljana (ustanovljen 1994 s predzgodovino v obliki Študentskega kulturnega društva Forum od konca 60. let) in združuje umetnike oziroma umetniške skupine z različnih področij, poleg Stripburgerja predvsem druge likovne ustvarjalce (Damjan Kocjančič, Terrah, Rok Sieberer - Kuri idr.). Nekoč je vključeval tudi glasbeno skupino 2-2-2-7.

Prva številka Stripburgerja je izšla oktobra 1992. Sprva je bila revija zastavljena širše, kot je danes, poleg stripov naj bi po prvotni ideji vključevala tudi glasbeno tematiko in likovna dela drugih zvrsti. Že z naslednjo številko, ki je izšla decembra 1993, pa se je osredotočila zgolj na strip.

Uredniški odbor so sprva sestavljali Boris Baćić, sploh glavni pobudnik revije, Samo Ljubešić, Katerina Mirović in Jakob Klemenčič. S časom se je zasedba spreminjala, v njej so se zvrstili Igor Prassel, Matjaž Bertoncelj in Matej Kocjan - Koco, od pomladi 2006 pa uredniški odbor sestavljajo poleg Mirovićeve še Ivan Mitrevski, David Krančan, Matej de Cecco in Gašper Rus.

Stripburger zastopa bolj artistično vejo v sodobnem stripu. To pomeni, da favorizira stripe, ki se zavedajo svoje umetniške narave in niso komercialno usmerjeni. To so stripi s poudarjeno avtorsko noto ali pa tisti, ki so naravnani eksperimentalno naravnani. Vsebinsko zajemajo širok spekter tematik, kot so na primer avtobiografija, družbena kritika, humor itd.

V reviji se je do danes zvrstilo mnogo domačih in tujih avtorjev, med katerimi najdemo tako znana imena iz sveta stripa (Mary Fleener, Joe Sacco, Danijel Žeželj, Tomaž Lavrič, Max Andersson, Peter Kuper, James Kochalka, Jason, Stéphane Blanquet, Lewis Trondheim) kot tudi pristna odkritja. Posebne pozornosti so vredni tisti, ki so se kot avtorji formirali prav v Stripburgerju. To so: Jakob Klemenčič (1968–), eden od soustanoviteljev revije, sprva urednik, potem pa predvsem stripovski avtor. Razen v Stripburgerju je objavljal še v publikacijah Sinus, Formaline, Babel, Superstate Funnies in Literatura. Doslej je izdal samostojni album Os Anjos (na Portugalskem) in več mini albumov. V njegovem delu prednjači narativni element, njegovi stripi so po formi primerljivi z obliko kratke zgodbe v literaturi. Odlikuje jih jasna dramaturgija in dobra karakterizacija likov, podprta z realistično, v niansah karikirano risbo. Tematsko navadno izhaja iz domačega, sodobnega slovenskega okolja, ki ga obravnava z veliko mero kritičnosti in ironije. Andrej Štular (1967–) se s stripom ukvarja od srede 90. let dalje. Je vsestranski umetnik, ki deluje tudi na področju filma, kiparstva, slikarstva, fotografije in lutkarstva. Objavljal je še v revijah Drozophille, Sunburn, Celulit, Romboid in Apokalipsa. Doslej je izdal en samostojen stripovski album, Lustri. V svojih stripih je predvsem raziskovalec in odkritelj novega. Njegovi stripi navadno nimajo zgodbe v klasičnem smislu, pač pa na gledalca učinkujejo z izmenjavanjem in součinkovanjem besed in podob in so na ta način sorodni vizualni poeziji. Matjaž Bertoncelj (1971–) je znan kot eden najbolj produktivnih slovenskih striparjev. Doslej je izdal več samostojnih albumov, večino v samozaložbi. Med njimi so Biblijske in druge kratke zgodbe, Eppur si muove in Quo vadis, Magnuslupus. Stilistično izhaja iz karikature, ki jo interpretira na svojski, ekspresiven način. Loteva se različnih žanrov, od humorja do avtobiografije, predvsem pa rad uporablja satiro. V albumih Eppur si muove in Quo vadis, Magnuslupus karikira aktualno družbenopolitično dogajanje skozi zgodbo, umeščeno v mračni srednji vek na slovenskih tleh. Tarča njegove satire je predvsem cerkev. Ciril Horjak (1975–) je v času svojega stripovskega ustvarjanja, ki teče nekako od konca 90. let dalje, preizkusil že več stripovskih pristopov, dokler se ni ustalil pri aktualnem slogu, v kakršnem je na primer narisal svoj najpomembnejši album Ride. Poleg tega je izdal več mini albumov, objavljal pa tudi v revijah Le Martien, Quadrado in SCHTUMM. Njegov stripovski svet je presenetljivo pozitiven; risba preprosta, skoraj otroška, v zgodbah pa se stvarnost meša z domišljijskimi elementi, na primer živalskimi liki, ki jim nadeva antropomorfne poteze. Vendar pa je pod lahkotnim površjem Horjak prodoren opazovalec, dovzeten za svet okoli sebe, po potrebi do njega tudi kritičen. Tudi Matej Kocjan - Koco (1978–) v svojem stripovskem ustvarjanju pogosto eksperimentira. Razen v Stripburgerju je objavljal še v časniku Delo in reviji Drozophille, izdal pa je tudi mini album v tehniki sitotiska Delikatessen. Njegov stripovski svet je začinjen z grotesknostjo in črnim humorjem, v njem se realno meša z blodnjami, kar je jasno vidno že v njegovem prvem samostojnem albumu Pagatova izpoved, ki uprizarja prikazuje delno avtobiografsko zgodbo, v kateri glavni junak skoraj zblazni in doživlja privide, ker živi pretirano hiperaktivno življenje.

Začrtani izbor ni v nobenem pogledu dokončen, vendar pa izbrani striparji dobro ponazarjajo stilsko in vsebinsko raznolikost sodobne slovenske stripovske produkcije, v kateri predstavlja Stripburger osrednjo referenčno točko. V reviji so doslej objavljali še številni domači avtorji: Iztok Sitar, Matej Lavrenčič, Izar Lunaček, Marko Kociper, Gregor Grega Mastnak, Damijan Sovec, David Krančan, Matej De de Cecco, Jure Perpar, Andreja Kladnik, Jurij Meden, Olmo Omerzu in Primož Krašna, če omenimo le nekatere izmed njih.

Ne glede na to, kakšna bo prihodnost slovenskega stripa, lahko že zdaj rečemo, da je Stripburger pomembna etapa na njegovi razvojni poti. Morda je ena njegovih največjih zaslug v tem, da je dal slovenskim striparjem tisto doslej manjkajoče institucionalno zaledje, brez katerega v današnjem svetu umetnosti posameznik le težko uspe.

Gašper Rus