Celovitost narave ter človeka v njej, pa tudi spremembe v okolju, tako razdiralne kot blagohotne, so že od nekdaj zanimale umetnike. Sočasno z naraščajočim onesnaženjem planeta jih je vse več začelo zavestno opozarjati na zaskrbljujočo ekološko situacijo. Zavest, ki obnavlja podobo o enotnem svetu, kjer si narava in kultura nič več ne nasprotujeta, in želja ohraniti naravno okolje sta postali vodilo umetnikom, ki so se posvečali oziroma se posvečajo tem problemom.
Strategije pristopanja k problemom so različne: od uporabe naravnih snovi in surovih, izvirnih materialov do uporabe embalaže, odpadnih materialov ali že izdelanih industrijskih predmetov, od slikanja in fotografiranja situacij, ki opozarjajo na potrebo po akciji, do direktnih intervencij. Od 90. let dalje se vse več umetnikov tudi s pomočjo visoke informacijske tehnologije sprašuje, ali smo res gospodarji in lastniki narave, oziroma z »uporabo« narave opozarja na dejstvo, da postaja človek vse bolj abstrakcija, statistično dejstvo, da se bit in bitje umikata računalniškim bitom.
Konec 60. let v ZDA in v začetku 70. let v Evropi se je pojavila nova umetnost, imenovana LAND ART> oz. krajinska umetnost, ki se je v znak upora proti institucionalizaciji umetnosti in vdoru tržne ekonomije vanjo umaknila iz muzejev in galerij, njena specifičnost pa je bila dodatna ekološka osveščenost v smislu spraševanja o našem bivanjskem okolju, pa tudi ponovnega odkrivanja arhaičnih kultur. Prostor izven galerij in muzejev se je izkazal za široko odprtega ekološko obarvanim iskanjem, tako je tudi vrt ali javni park od 70. let dalje postal ustrezen kraj za osveščeno razmišljanje o okolju (VRT IN UMETNOST>). 60. in 70. leta zaznamuje tudi UMETNOST V JAVNEM PROSTORU>. Omenjene usmeritve zajemajo dela, ki niso zasnovana za predstavitev v tradicionalnih okoljih umetnosti, pa tudi »novo«, bolj družbeno-demokratično, etično in ekološko naravnano razmišljanje o naravi.
V Sloveniji je ledino na obravnavanem področju nedvomno oral Marko Pogačnik (1944–). V začetku 70. let, ko se pri nas še ni govorilo o ekoloških problemih, je s skupino prijateljev ustanovil komuno v Šempasu (Družina v Šempasu, 1971–1978), v okviru katere so poskušali živeti na alternativen način – biološko so kmetovali in zavestno komunicirali z naravo.
Danes M. Pogačnik svoje kiparstvo imenuje »krajinska poetika«. S tem poimenovanjem želi preseči oznako »land art«, s katero kritiki označujejo umetniške intervencije v naravi, ki jih je skupaj s svojimi kolegi iz skupine OHO> izvajal v gozdovih, ob rekah in na morskih obalah v obdobju med 1969 in 1971. Svojo krajinsko poetiko pojmuje kot alternativo umetniškemu izrabljanju narave, kar po njegovem land art je. Zanj so zemlja, narava in prostor avtonomna bitja z lastnimi bioenergetskimi tkivi, inteligenco, bitjo.
Postkonceptualistično ekološko zavest je v svojih delih predstavljal tudi Zmago Jeraj (1937–), ki je v 70. letih sočasno fotografiral, slikal in odtiskoval grafike v tehniki sitotiska ter v sivih tonih z redkimi rdečimi poudarki prikazoval industrijsko opustošene krajine, ki so bile hkrati redukcionistični, abstrahirani pejsaži in angažirana dela.
Med kiparji se je na področju ekologije angažiral Jiři Kočica (1966–), tudi član SESTAVE>, ki na videz ustvarja daleč od umetnostne mode in galerijskih trendov, vendar natančnejši pogled v njem razkrije tenkočutnega poznavalca dogajanja in stanja v družbi. S kolegom, slikarjem Žigom Okornom (1967–), sta s projektom Čolnarna v Tivoliju (1991) izpostavila pomen povezave med naravo in kulturo in v ekološkem smislu opozorila na ogroženost enkratnega zlitja treh rek – Save, Kamniške Bistrice in Ljubljanice. Prav čez to sotočje, ki je tudi oziroma predvsem zaradi njune angažiranosti ostalo nedotaknjeno, sta bila namreč načrtovana železniški vozel in cesta. V okviru Društva prijateljev Rogaške Slatine pa je J. Kočica v široko zastavljeni kulturni akciji s pomočjo prijateljev uspel preprečiti gradnjo predimenzioniranega hotela sredi še dokaj ohranjene zdraviliške okolice. Zanimiv je tudi njegov projekt podarjanja dreves (Odzven odstrtosti I, 1993) in semen (Odzven odstrtosti II, 1995).
Sredi 90. let je svojo kiparsko produkcijo – objekte, spletene iz leskovih vej, vrbovega šibja in srobota – začel označevati kot ekološko (Eko skulpture, 1995, Galerija ZDSLU, Ljubljana) tudi kipar Anton Herman (1943–), ki je ob svojih razstavah izvedel tudi nekaj performansov, kot so Demonstrativni tek od Velenja do Slovenj Gradca, Izvalitev iz gnezda (oba ob razstavi v atriju Galerije likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu leta 1996) ter Zaprtje v kletko iz šibja (1998, atrij Magistrata, Ljubljana).
Andrej Zdravič (1952–) ustvarja na področju področjih filmske in video umetnosti ter zvoka. Zanimajo ga predvsem narava in njene preobrazbe. Poetika njegovih del pomaga urbanemu človeku pobegniti iz stresne situacije velikih mest v prvobitno celost. Njegova video dela, zamišljena kot video projekcije ali video instalacije, prikazujejo heroizirano podobo narave in človeka, tako umetnika kot gledalca, ki naj se zave naravne veličine (V steklu reke, 1997; Izvor, 2001).
Marjetico Potrč (1953–) zanima mesto kot zapleten prostorski in družbeni organizem; procesi krčenja in izginjanja mest na eni, kot tudi fenomen hitro rastočih mest na drugi strani, ter vloga posameznika pri reševanju energetskih, komunalnih in urbanističnih problemov. Njeno zanimanje sega tudi na področje konkretne družbene okoljevarstvene problematike, ki ji v določenih projektih nameni vso svojo pozornost – projekta Hiša (2002) in Water Roller (2001) –, poleg tega pa še na področje URBANISTIČNE KRITIKE KOT UMETNOSTNE PRAKSE>.
Na področju biotehnologije raziskuje Polona Tratnik (1976–). Gensko spremenjena hrana, kloniranje živali, tkivni inženiring v medicini zaznamujejo sodobno družbo in jo postavljajo pred številna nova vprašanja. P. Tratnik skuša s svojo umetnostjo ponuditi vpogled v daljnosežne posledice (37 °C, 2000/01; Klorofil, 2002; Mikrokozmos, 2004), pri čemer posega tudi na področje ZNANOSTI IN UMETNOSTI>.
V Mariboru že od leta 1980 poteka trienale Ekologija in umetnost (EKO). Če je bil prvi trienale, EKO 80, še panoramski, saj so želeli zajeti čim več možnih odgovorov na dano temo, se je tretji, EKO 88, že osredotočil na konkretno temo znotraj širše ekološke problematike – na problem vode. Predstavljeni so bili tudi akvamobili Slavka Tihca (1928–1993) s konca 60. in začetka 70. let, ki sodijo v sklop KINETIČNE UMETNOSTI>. Četrti trienale, prirejen leta 1992 in imenovan Art d' Eco, se je usmeril tudi v mednarodni (srednjeevropski) prostor. Sedmi mednarodni trienale Ekologija in umetnost (4. december 2005 do 12. marec 2006) pa se je prek povezave z mednarodnim projektom Continental Breakfast še bolj internacionaliziral ter se osredotočil na temo Prostori prehoda in problematiziral identiteto posameznika ter odnose med Vzhodom in Zahodom ter lokalnim in globalnim.
Barbara Ravnikar
Lit.: A. Kirn, Narava-družba-ekološka zavest, Lj 2004; M. Pogačnik, Zdravljenje zemlje in sebe, Lj 1998; A. ZDRAVIČ, Zvočna vizija sveta: zvočno-filmska dela 1974–1995, Lj 1996.