Kje določimo začetke in izvor stripa, je v veliki meri odvisno od njegove definicije. Will Eisner, uspešen in nadvse vpliven ameriški stripovski avtor, ga je opredelil kot razporeditev sličic in besed na tak način, da lahko pripovedujejo zgodbo oziroma dramatizirajo idejo, in s to definicijo soglaša večina ustvarjalcev in teoretikov. Moderni strip ima korenine v poznem 19. stoletju, ko so ustvarjalci satiričnim ilustracijam in karikaturam začeli dodajati nove elemente in tako vzpostavili »protostrip«. Pri nas opazujemo zapoznelo uveljavljanje stripa, kar verjetno še vedno vpliva tudi na to, da se stripa v Sloveniji še vedno ne prišteva med umetniške zvrsti, temveč ima status nekje med šundom in zabavo za otroke. Kljub temu slovenski strip premore nekaj odličnih avtorjev, ki so ustvarili zavidljive opuse in dosegli premike na področju stripa pri nas.

Predhodnik slovenskega stripa je bil slikar, grafik, ilustrator in karikaturist Henrik (Hinko) Smrekar (1883–1942), ki je leta 1919 pri ljubljanski Umetniški propagandi izdal avtobiografsko, z roko pisano in s perorisbo opremljeno litografsko edicijo oziroma grafični cikel Črnovojnik. V zgodbi, ki jo je sam avtor označil za »fantastično, skrbno prikrito, dvoumno zafrkancijo na žalostni karneval svetovne vojne« in ki prikazuje avanture Smrekarja kot »črnovojnika« od vpoklica v vojsko do psihiatrične bolnišnice ter jetniškega taborišča, je Smrekar opravil pomemben korak od slikanice k stripu, saj je uvedel stripovski oblaček, ki pomeni premi govor junaka.

Za začetnike slovenskega stripa veljajo Saša Dobrila, Marijan Amalietti in Miki Muster. Saša Dobrila (1922–1992) je študentska leta prebil v Pragi, kjer je na Karlovi univerzi študiral arhitekturo, obenem pa se je ukvarjal tudi s stripom in lutkovno animacijo. Stripe je najprej objavljal v praškem časopisu Naprej, leta 1941 pa je v ljubljanskem Družinskem tedniku pod psevdonimom Stric Miško objavil strip Mačji grad (šlo je za priredbo izvirne istrske pravljice) z zelo kompleksno strukturo, tako v grafičnem kot pripovednem smislu. Za isti tednik je ustvaril še stripa Leteči kovček, priredbo Andersenove pravljice, in pustolovski strip Prigode malega Mihca. Za Ljubljanski dnevnik je ustvaril tudi epsko priredbo Argonavtov ter kot strip priredil Kafkovega Malega Muka. Najpomembnejša avtorska stvaritev Saše Dobrila pa je zgodovinski strip Sad maščevanja, v katerem je na realističen način podal zgodbo o življenju v času rimske Emone, izhajal pa je leta 1969 v prvi slovenski stripovski reviji Zvitorepec.

Miki Muster (1925–) je s stripovsko serijo Dogodivščine Zvitorepca, Trdonje in Lakotnika ustvaril prve izvirne domače stripovske junake in hkrati postavil tudi temelje žanra stripa antropomorfnih živalskih junakov, nadgrajenega s pustolovskimi in humorističnimi presežki. Poklicno pot risarja stripov je začel pri ilustriranem tedniku Poletove podobe in povesti, kjer je 11. julija 1952 objavil prvo epizodo iz serije Zvitorepčeve prigode z naslovom Prelisičeni Zvitorepec. Čeprav so glavni junaki antropomorfne živali, pa stripi niso dosledno basni, saj so stranski liki v glavnem karikirani ljudje. Stripovske stvaritve Mikija Mustra so likovno izčiščene in vsebinsko zanimive. Ustvaril je jasno prepoznaven avtorski slog, s svojo vztrajnostjo in delovno vnemo pa je odločilno vplival na uveljavljanje stripa kot samostojne umetniške zvrsti pri nas. Od leta 1973, ko sta nastala zadnja izvirna stripa, Zimsko spanje in Smučarija, so bili razen prvih petih vsi stripi ponatisnjeni vsaj dvakrat. Opus Mustrovih stripov je občudovanja vreden, saj je samo za Dogodivščine Zvitorepca, Trdonje in Lakotnika do leta 1973, ko je prenehala izhajati Tedenska tribuna, ustvaril 1260 strani stripa, njegov skupni stripovski opus pa presega 5000 strani. Poleg izjemno obsežnega stripovskega opusa je Miki Muster ustvaril tudi bogat nabor animiranih filmov v skupnem trajanju desetih ur.

V isto generacijo sodi tudi Marijan Amalietti (1923–1988), arhitekt, profesor, karikaturist, ilustrator in avtor stripov. Stripe je objavljal v Zvitorepcu, Pavlihi in Pionirskem listu, širšemu občinstvu pa je bil znan predvsem kot avtor Gregorja Tisiglavce. Ta je bil poleg Mustrovih junakov eden prvih stripovskih likov z daljšo navzočnostjo v množičnih medijih pri nas. Tisiglavca, ki je izhajal v Pavlihi v letih med 1950 in 1960, se je uveljavil z izvirnim imenom, odlično risbo in prepoznavno karakterizacijo. Junak je bil refleksija o malem človeku v soočanju s povsem vsakdanjimi težavami, v epizode pa je avtor večkrat vpletel tudi komične elemente in mestoma blago kritiziral tedanje družbeno-politično dogajanje. Po njegovi smrti sta izšla še njegova stripovska albuma 5 očeva Neninog deteta (1989) in Vesele počitnice (1990), ki predstavljata vrhunec avtorjevega stripovskega ustvarjanja.

V 60. letih smo dobili tudi prvo slovensko stripovsko revijo (oziroma tednik s stripi), ZvitorepecZvitorepca, ki je prvič izšella 7. aprila 1966 in je izhajala do leta 1973. V najboljših časih je imela tudi do 60.000 bralcev, ki so lahko prebirali domače izvirne stripe in tujo sodobno stripovsko produkcijo. Miki Muster, čigar junak je dal reviji tudi ime, je za prvo številko narisal zgodbo Zvitorepec v Afriki, od ostalih domačih avtorjev pa so v reviji objavljali S. Dobrila, Ciril Gale, Marjan Manček in Kostja Gatnik.

Kostja Gatnik (1945–) se je že med študijem na Akademiji za likovno umetnost začel ukvarjati s stripom, leta 1965 je pri Ljubljanskem dnevniku objavil prvi strip, parodijo kavbojskega žanra Silver Kid, kasneje pa je objavljal tudi v revijah Zvitorepec, Pavliha, Stop in Tribuna. Prav K. Gatnik je zaslužen, da smo Slovenci dobili alternativni strip, ki je svoje korenine konec 60. let pognal v ZDA, med avtorji, zbranimi okoli legendarnega Roberta Crumba. Gatnikovi stripi, zbrani v albumu Magna Purga – danes in nikdar več (izbor del iz let 1969 do 1973, izid 1977, ponatis 1997), so k nam zanesli nekaj uporniške drže, saj je avtor parodiral komercialne stripovske žanre, karikiral malomeščanske vrednote ter v slovenski strip vpeljal trendovsko likovno govorico.

V 70. letih je pri nas prevladoval komercialni strip, edini, ki se je ukvarjal z bolj avtorskim pristopom je bil Dalibor (Bori) Zupančič (1949–), tudi slikar, risar in knjižni ilustrator ter likovni terapevt. V stripu Tedaj veste, kje ste, ki je leta 1976 izhajal v Nedeljskem dnevniku, se je poigraval s stripovsko sličico, kar je bilo v tistem času precej aktualno, saj je mogoče podoben pristop zaslediti tudi v stripu Homo S Marjana Mančka (1948–), enega najbolj vsestranskih risarskih ustvarjalcev pri nas, ki je začel karikature in stripe objavljati že v gimnazijskih letih, danes pa se posveča tako ilustraciji in stripom kot tudi animiranim filmom za otroke. Njegovi najbolj znani stripovski liki so Hribci (glavna junaka sta mož in žena Dajnomir in Miliboža, ki pripovedujeta prigode iz življenja v pradavnini) in Modri medvedek, ki ga je ustvaril leta 1987, danes pa je zaščitni znak revij Cicido in Ciciban.

Od prenehanja konca izhajanja revije Zvitorepec pa do konca 80. let je bil slovenski strip odvisen le od vneme posameznih ustvarjalcev, dokler se ni okrog revije Mladina oblikoval nov val stripovskih avtorjev. Tako so začeli leta 1987 v Mladini objavljati dve strani stripa tedensko, nekaj prostora pa so namenili tudi stripovski kritiki in teoriji. Med avtorji, ki so začeli risati pri Mladini, je treba omeniti Dušana Kastelica, Gorazda Vahna, Romea Štrakla, Gregorja Grega Mastnaka, Jakoba Klemenčiča, Zorana Smiljanića in seveda Tomaža Lavriča, čigar Diareja je eden najpopularnejših stripovskih likov pri nas.

Tomaž Lavrič (1964–) je najprepoznavnejši sodobni stripovski ustvarjalec pri nas, njegovo delo je cenjeno doma in v tujini, njegov stanovski kolega J. Klemenčič pa ga je označil za stripovskega kameleona oziroma mojstra stripovskega jezika, nedosegljivega v likovnem izrazu. Leta 2003 je bil nominiran za nagrado Prešernovega sklada, širši javnosti pa je znan predvsem kot avtor Diareje, angažiranega časopisnega pasičnega stripa, ki s svojo asketskostjo na duhovit način razkriva aktualne politične in družbene anomalije, z ironično distanco pa uspe zadeti bistvo dogajanja.

Poleg stripov, izdanih v Sloveniji, je v drugi polovici 90. let izdajal tudi pri francoskih založbah Editions Glénat in Vents d'Ouest, italijanski Edizioni Magic Press, španskih Ediciones La Cupula in Planeta DeAgostini, portugalski Edicoes ASA, belgijski Glénat Benelux in hrvaški Biblioteka Q. V francoskem in italijanskem prevodu so tako izšli albumi Bosanske basni (2000), Glista na begu (1999) in Novi časi (2001), za francoski Glénat pa je v sodelovanju s scenaristom Frankom Giroudom narisal tudi četrti del serije Dekalog z naslovom Zaprisega (2001), ki je izšel tudi v Belgiji, Italiji, Španiji in na Portugalskem. Za francosko založbo Vents d'Ouest je ustvaril znanstvenofantastični album Lomm v treh delih (2002–2004): Drevo letačev, Otroci korenin in Pleme čistih ljudi. V španskem prevodu pa so poleg Bosanskih basni izšli tudi Ekstremni športi in Evropa 1: Prihod, slednji pa je tako kot drugi del, Evropa 2: Razgledi, izšel tudi v francoščini (2003, 2004). Lavričev zadnji v Sloveniji izdan stripovski album je bilo poleg zbranih del Diareje iz obdobja 1988 do 2002 (2002) Slepo sonce, ki je leta 2004 izšel izšlo v zbirki Republika Strip, leta 2007 pa tudi pri španski založbi Edicions de Ponent.

Tudi Zoran Smiljanić (1961–) je na slovenski stripovski sceni prisoten že od 80. let, njegov najbolj znan stripovski serial pa je Hardfuckers. Konec 90. let je v albumih izdajal stripe, ki so poprej izhajali v Mladini, in tako smo dobili albume Hardfuckers 1, Hardfuckers 2: Zokiju v spomin, Hardfuckers 3: Še pomnite tovariši?, 1991 / Zadnja vojna, 1945/1943 ter Družinske zgodbe. Zadnje Smiljanićevo delo, Meksikajnarji, ki naj bi izšlo v petih delih (2006 je izšel prvi), pa nastaja v sodelovanju s piscem Marjanom Pušavcem, s katerim sta iz pozabe potegnila pri nas malo znano zgodovinsko epizodo o slovenskih prostovoljcih v avstrijski vojski na mehiških tleh.

Dušan Kastelic (1964–) se zadnje čase bolj kot s stripom ukvarja z animacijo, konec 80. in v začetku 90. let pa je za revijo Mladina ustvaril nekaj zanimivih stripovskih serialov, med drugim tudi Partizane in Afero JBTZ. V prvem je karikiral boj med partizani in Nemci, v drugem pa se je na humoren način lotil znane afere in iz nje ustvaril pravi politični triler. Strip JBTZ je leta 1991 najprej izhajal v Mladini, leta 1996 pa ga je avtor objavil kot album Tajni agent Miran Frumen v epizodi: afera JBTZ, kjer je dodal še pojasnila o življenju glavnih protagonistov po koncu afere. Leta 1995 je objavil album Butalci: operacija kura, v katerem je interpretiral motive Frana Milčinskega, v zadnjem iz leta 1999, Mat, Fotr, Mulc, Pes & PC, pa je zbral zgodbe o računalniku in njegovih psihopatskih uporabnikih.

V krog Mladininih avtorjev sodijo tudi Grega Mastnak (1969–), Romeo Štrakl (1962–) in Gorazd Vahen (1969–), ki pa se zadnja leta stripu posvečajo vse manj. G. Vahen se ukvarja z ilustracijo, ilustriral je številne slikanice, pripovedi in učbenike, G. Mastnak je dejaven na področju slikarstva in predvsem animacije, R. Štrakl, čigar strip Točno opolnoči je leta 1988 povzročil pravo razburjenje, pa je ob deseti obletnici prve izdaje izdal stripovski album z istim naslovom, v katerem je zbral krajše stripe, ki so nastajali v 90. letih. Tudi njegov drugi album s pomenljivim naslovom Strip (drugi) album (2004) je zbirka krajših stripov, ki jih je avtor ustvaril v letih med 1999 in 2003.

V 90. letih so poleg revije STRIPBURGER> izhajali tudi nekateri stripovski fanzini, omembe vredna sta predvsem Pepe Nero in Skirocore, v katerih je mogoče najti dela Jureta Perparja (1969–), izredno produktivnega, poetiki undergrounda zavezanega ustvarjalca, vendar se nobeden izmed teh fanzinov ni obdržal dlje časa. Večina avtorjev je svoje stripe lahko objavljala le občasno, kar nekaj pa jih je svoje albume izdalo v samozaložbi. Med njimi so tudi Iztok Sitar, Miloš Radosavljević, Primož Krašna, Marko Kociper in Matej Lavrenčič, če omenim le nekatere.

Iztok Sitar (1962–) je bil v 90. letih eden najbolj produktivnih avtorjev časopisnega pasičnega stripa, saj so bili njegovi stripi in karikature objavljeni v skoraj vseh večjih slovenskih časopisih. Najbolj sta se v spomin vtisnila stripovski serial Bučmanovi, ki ga je kasneje izdal tudi v obliki albumov, ter cikel stripov Matildine najstniške dogodivščine. Po erotično obarvanih stripovskih albumih Sperma in kri ter Ženska, ki se ljubi z mačkom se je v kasnejših albumih posvetil bolj družbeno angažiranim temam. Tako se je v albumih Črni možje, bele kosti in Zgodba o bogu posvetil politikantstvu katoliške cerkve, za iztočnico albumu 4000 pa je uporabil istoimenski Tavčarjev roman. Družbeno kritičen je tudi Sitarjev zadnji stripovski album Glave (2006), v katerem je prikazal vse oblike nestrpnosti, ne da bi jih komentiral, temveč zgolj z beleženjem vsakodnevnih dogodkov, s čimer od bralca zahteva, da sam interpretira dejanja protagonistov in dejansko stanje v naši družbi. Manj se stripu v zadnjih letih posveča Miloš Radosavljević (1968–), ki je v 90. letih objavljal v raznih revijah in časopisih, med drugim v Mladini in Republiki. Njegove stripe je bilo mogoče brati tudi v prvih številkah Stripburgerja, prvi in za zdaj tudi edini stripovski album Antique pa je objavil leta 1996. Primož Krašna (1976–) se v svojih stripih nagiba k poetiki undergrounda, mestoma pesimistično vsebino pa pogosto popestri s črnim humorjem. Poleg objav v tujih in domačih revijah je v samozaložbi izdal sedem mini albumov, navdih za svoje stripe pa občasno poišče tudi v delih Ivana Cankarja in Alojza Gradnika. Marko Kociper (1969–) je svoje stripe najprej izdajal v samozaložbi, večje zanimanje pa je zbudil leta 2000 z napol avtobiografskim stripovskim albumom Svinjsko dobrih osem let. Njegove stripe je bilo mogoče brati tudi v številnih domačih in tujih revijah, ustvaril je nekaj časopisnih serialov, zadnje čase pa se posveča predvsem napol avtobiografskemu serialu, ki izhaja v Poletu, tedenski prilogi časopisa Delo. V zbirki Republika Strip sta doslej izšla dva njegova albuma in v obeh primerih se je avtor odločil za priredbo literarnih predlog. Za album Podgana (2002) je priredil zgodbe Iztoka Krkoča in Vinka Möderndorferja, kratka zgodba slednjega pa je bila tudi izhodišče za njegov zadnji album z naslovom Dika (2005).

Matej Lavrenčič (1980–) je začel objavljati v Stripburgerju konec 90. let, posebnosti njegovega takratnega ustvarjanja so bile značilna pixel-art tehnika, ki je spominjala na prvotno računalniško grafiko, črtna risba, obdelana z računalnikom, ter vsakdanje, intimne zgodbe, predstavljene na humoren način. Leta 1999 je v samozaložbi izdal svoj prvi mini album 16kb/s, ki sta mu sledila še 1.1.2000 in The Fantastic Adventures of the Prince of Golovec (oba 2000). Precej drugačen risarski stil je Lavrenčič uporabil v črno-belem stripovskem albumu Male črne skrbi, ki je leta 2005 izšel pri zbirki Republika Strip. Grafična risba, ki je obdelana z računalnikom, ostaja ves čas preprosta ter jasna in tako učinkovito prikazuje vsebino zgodbe.

Poleg velikega števila stripovskih albumov, izdanih v samozaložbi, smo leta 2002 dobili tudi Republiko Strip, prvo stripovsko zbirko, namenjeno izključno izdajanju del slovenskih avtorjev. Izhajati je začela leta 2002, ob desetletnici revije Stripburger, do danes pa je v zbirki izšlo sedem naslovov: že omenjeni stripovski albumi Podgana in Dika M. Kocipra, Male črne skrbi M. Lavrenčiča, Glave I. Sitarja, Slepo sonce T. Lavriča, Ride Cirila Horjaka in Pagatova izpoved Mateja Kocjana.

Kot omenjeno, je strip pri nas izključen iz kanona resne umetnosti, vendar pa se odnos do tega medija vendarle spreminja. Zadnje čase tako vedno več časopisov in revij nekaj prostora na svojih straneh namenja tudi stripu, a na žalost je prisotnost oziroma odsotnost stripa v teh medijih še vedno v veliki meri odvisna od vsakokratne uredniške politike, kar avtorjev ne spodbuja k ustvarjanju daljših stripovskih serialov. Izjemi v tej avtorski produkciji sta, poleg že skoraj legendarne Lavričeve Diareje in Sitarjevih Bučmanovih, Damijan Sovec (1979–) in Izar Lunaček (1979–), ki sta svoje pasične stripe objavljala v dnevnikih Večer in Slovenske novice. Stripu je naklonjenih tudi nekaj strokovnih revij, med katerimi velja omeniti predvsem literarni reviji Apokalipsa in Literatura. Zanemariti ne gre niti tistih, namenjenih mladim in najmlajšim, kot so PIL, Maturantska in Ciciban, ki na svojih straneh objavljajo stripe različnih, predvsem slovenskih avtorjev.

Slovenski strip je v zadnjih letih postal prepoznavnejši tudi v tujini, kar je posledica vse pogostejšega objavljanja del slovenskih avtorjev v mednarodnih stripovskih revijah, izdaj stripovskih albumov Tomaža Lavriča pri uveljavljenih tujih stripovskih založbah in prepoznavnosti, ki jo je onkraj domačih meja dosegla revija Stripburger. Slednja je priznanje, prej v tujini kot doma, dobila z nagrado Alph-Art za najboljši fanzin leta 2001 na Mednarodnem stripovskem festivalu v francoskem Angoulemu.

Špela Štandeker