S pojmom lirična abstrakcija, včasih tudi lirska ali poetična abstrakcija, označujemo abstraktne smeri, ki so se predvsem v Evropi (École de Paris) in v ZDA (nekatere težnje v okviru abstraktnega ekspresionizma in Newyorške šole) uveljavile po drugi svetovni vojni. Umetniki niso več želeli biti sledilci kubizma in nadrealizma, zoperstavljali pa so se tudi geometrični in utilitarni abstrakciji, ki sta nadaljevali tradicijo konstruktivizma, Bauhausa in De Stijla. Predstavniki lirične abstrakcije niso nikoli oblikovali smeri ali šole, pojem ostaja predvsem oznaka za sorodna nagnjenja posameznih umetnikov, ki so v umetnosti poudarjali osebni barvni in oblikovni izraz, v skupino pa so jih povezovali predvsem galeristi. Predstavniki »čiste« lirične abstrakcije, kot so bili v Parizu Hans Hartung, Gerard Schneider in Pierre Soulages, so bili redki. Ti so na svojih slikah in grafikah poudarjali avtonomnost abstraktnih likovnih oblik, ki se v ničemer več ne nanašajo na figuralnost. Bolj pogosti so bili ustvarjalci, ki so kljub bolj ali manj abstraktnemu videzu svojih del v izhodiščih ostajali vezani na predmetnost. Med temi so se že med drugo vojno v Parizu uveljavili mladi slikarji francoske tradicije (Roger Bissière, Jean René Bazaine, Jean Le Moal, Alfred Manessier, Gustave Singier, Raoul Ubac …). Njihova dela so navdihovali konkretni motivi, praviloma povzeti po naravi, včasih pa tudi iz duhovnega, nematerialnega sveta. Te so transponirali v naturalistične simbolne znake in z barvo, kontrastom, kompozicijo, ritmom ali kako drugače izražali poetična občutja. Sami so se izmikali abstraktni oznaki. S svojimi izjavami in naslovi del so opozarjali na religiozno, panteistično, meditativno enotnost človeka in narave in tako usmerjali občutenje občinstva. Gledalce so vabili, naj se po duhovni poti tudi sami približajo kozmičnim in božjim silam. Ne glede na to, ali je lirična abstrakcija ohranjala stik s predmetnostjo ali ne, pa jo vedno določa predvsem uporaba likovnih elementov, ki so asociativno lirični. V nasprotju s strogimi, geometričnimi ali grobimi ekspresivnimi oblikami konstruktivističnih ali ekspresionističnih abstraktnih tipov so tu od predmetnega sveta abstrahirane oblike mehkejše, biomorfne, nekontrastne, prosojne, zaobljene, skratka ne dramatične in pripovedne, temveč lirično nežne.

V slovenski umetnosti o pravi lirični abstrakciji ne moremo govoriti. Od Jakopičevih zgodnjih do neprepoznavnosti zabrisanih oblik iz narave, shematiziranih človeških postav Franceta Kralja do Černigojevih poskusov in Kosovih študij krajin in tihožitij so se vsi ustvarjalci nagibali predvsem proti abstrakciji, temelječi na asociativnih krajinskih ali predmetnih izhodiščih. Po transponiranju naravnega motiva sta mladim slikarjem francoske tradicije sorodna predvsem Zoran Mušič (1909–2005) in Stane Kregar (1905–1973). Prvi je živel v zahodni Evropi, med Benetkami in Parizom, in je svoj predvojni po De Pisisu zgledujoči se lirični postimpresionizem prek slikarstva znakov razvijal v smeri lirične abstrakcije, ki pa nikoli ni zanikala svojega vira navdiha, konkretnih občutij dalmatinske, kraške, istrske ali italijanske pokrajine različnih tipov. V letih med 1956 in 1970 je oblikam konkretnih motivov vedno bolj odvzemal prepoznavne elemente; njegova platna in grafike so začeli prekrivati čisti, navadno prosojni barvni nanosi. Koloristične koprene ustvarjajo vtis liričnosti z ritmično razporeditvijo strukturnih elementov, ki v intenzivnem trepetanju prekrivajo platno in se na videz širijo prek njega v neskončnost. Izhodiščni motiv je povsem dematerializiran, slikovno polje ustvarja vtis popolnoma duhovne izkušnje.

Podobno občutimo tudi slike Staneta Kregarja, ki so nastajale v letih med 1953 in 1960. Konec leta 1953 je njegova razstava (z Rikom Debenjakom) zbudila velik odpor, slike pa so kritiki označili kot »iskanje absolutnih linij in barv«, torej kot abstraktne, ki se zgledujejo po buržoaznem in dekadentnem Zahodu in ne ustrezajo estetiki socialističnega realizma ter etiki socializma. V resnici je S. Kregar na študijskem bivanju v Franciji leto poprej spoznal Manessierovo slikarstvo, ki mu je bilo kot katoliškemu duhovniku blizu tako po religioznem občutju kot po virih navdiha (kar dokazujejo že naslovi, npr. sliki Spomin na francoske katedrale in Chartrska simfonija, obe 1953). V njegovih delih se prepletajo mimetični in nemimetični elementi, ki v čistih, svetlih in nasičenih barvah evocirajo avtorjeva občutja. Koloristična lestvica se je postopoma mehčala, nanašanje barv je bilo bolj lazurno, kontrasti manj izraziti, in avtor je tako svoj vrh v lirični abstrakciji dosegel okoli leta 1960.

Najbliže čisti lirični abstrakciji v smislu Hansa Hartunga je bil v nekaterih slikah in grafikah iz let med 1960 in 1965 Andrej Jemec (1934–). Toda tudi on ostaja vezan na naravo, ki jo v skladu s svojim občutjem, počutjem in pojmovanjem pesniško preinterpretira, kdaj bolj epsko ali celo dramatično, drugič pa povsem lirično. Do druge polovice 60. let je bil najpomembnejši slikovni element, na katerem je gradil učinek svojih slik, svetlobna presvetljenost oblik, ki jo je (ABSTRAKTNI KOLORIZEM>) postopoma preobrazil v iskanje razmerij med jasno začrtanimi barvnimi ploskvami.

Elemente lirične abstrakcije oziroma liričnega občutja, vezanega na krajinska izhodišča, lahko najdemo tudi v grafikah Rika Debenjaka (1908–1987) (predvsem Magične dimenzije v drugi polovici 60. let) in nekaterih njegovih učencev.

R.