Netart projekti so umetniški projekti na svetovnem spletu, pri katerih je splet zadostni in hkrati nujni pogoj delovanja, ustvarjalnega izražanja in ogledovanja ter sprejemanja umetniškega dela.
Osebni računalniki so v družbi razširjeni od srede 80. let, vendar se je pogled nanje docela spremenil, odkar so se priključili na internet. Pred tem so jih ustvarjalno izkoriščali hekerji, programerji in eksperti, za druge pa so bili večinoma le konzola za igranje računalniških igric. Sredi 90. let pa se na splet ni priključil le računalnik, temveč tudi uporabnik in ustvarjalec. V ta čas segajo tudi začetki spletne umetnosti.
Izraz netart se je izoblikoval leta 1997 med uporabniki Nettime mailing liste za mrežno kulturo in taktike družbe, politiko in tehnološki razvoj (www.nettime.org), vzpostavljene leta 1995 v Benetkah med šestinštiridesetim Beneškim bienalom, med katerimi je bil poleg Jodi.org in Alexeija Shulgina že od začetka tudi Vuk Ćosić (1966–) iz Slovenije. Umetniki so ga takrat zapisali kot net.art, saj jim je bilo všeč poimenovanje, ki bolj spominja na ime datoteke v okolju UNIX-u kot na neki novi -izem.
Razvoj spletne umetnosti v 90. letih je tesno povezan z željo umetnikov, da bi se izognili omejujočim determinantam v umetnosti, predvsem pa da bi zaobšli institucije, ki dajejo ustvarjenim delom legitimnost umetnine. Nova umetnost ima tako že od vsega začetka poleg tega, da spreminja definicijo umetniškega dela in na novo opredeljuje prostor za recepcijo umetnin, s posrednim izjavljanjem, da so galerije in muzeji nepotrebni, še družbeno subverziven naboj. To je umetnost brez nalepke »Umetnost«, brez konteksta in brez institucionalno legitimirajočega okvira. Vendar se je v istem desetletju hitro odvil tudi že proces institucionalizacije te umetnosti, nova umetnost pa ne le ni več odklanjala, temveč je celo iskala možnosti za svoje prezentiranje v teh »okostenelih« ustanovah. Tako se je netart kmalu preobrazil v avtonomno umetniško disciplino z vsem osebjem: teoretiki, kustosi, drugimi specialisti, direktorskimi odbori, pa tudi muzejskimi oddelki. Netart se je opazno začel uveljavljati s predstavitvami na velikih svetovnih prireditvah, prvič na documenti X v Kasslu leta 1997, potem na Whitney Biennale v New Yorku leta 2000, leta 1999 pa je Zentrum für Kunst und Medientechnologie (ZKM) v Karlsruheju pripravil prvi njen pomemben muzejski pregled, razstavo net_condition.
Spletna umetnost se navezuje na raznovrstne umetniške tradicije in gibanja, ki so dematerializirale pojem umetniškega objekta – na konceptualno umetnost, Fluxus, popart, PERFORMANS>, predvsem pa na prakse mailarta. Pomembna je tudi tradicija umetniških vezi z znanstvenim svetom telekomunikacij in satelitskih povezav. Vpisuje se v tradicijo brezpredmetne umetnosti in je na ta način nadaljevalka umetniških praks od 60. let dalje, saj še naprej poudarja »material« umetnine in samonanašalnost. Po obliki je najbližja interdisciplinarnemu polju tehnološko usmerjene ali elektronske umetniške produkcije, ki se je razvijala od 70. let dalje v raziskovalnih centrih in specializiranih umetniških centrih po Evropi, na Japonskem in v ZDA (network radio eksperimenti na ORF Kunstradio, pariški IRCAM, raziskovalni center za elektronsko glasbo, festival Ars Electronica v avstrijskem Linzu od leta 1979 dalje). Dejstvo, da sta tako računalnik kot internetna povezava od srede 90. let postala splošno dostopni tehnološki pridobitvi, je visokotehnološko umetniško okolje odprlo širšemu krogu ustvarjalcev.
Oblike spletne umetnosti so raznolike. Umetniki lahko svoje projekte razvijajo tudi brez tehnične strukture interneta, ko uporabljajo njegove specifične družbene ali kulturne tradicije izven spletne domene (offline). Spletna umetnost je pogosto, vendar ne vedno, interaktivna, sodelovalna in večmedijsko utemeljena. Lahko se pojavlja na umetniških spletnih straneh, v e-poštnih projektih, umetniškem spletnem softveru, na internetu lociranih ali mrežnih instalacijah, v online video-, avdio- ali radijskih delih, mrežnih performansih in instalacijah ali performansih offline. Nekateri podžanri spletne umetnosti so: software art, generative art, net radio, browser art, web-specific art, spam art in code poetry. Zaradi izvornega subverzivnega naboja tudi ne preseneča, da se spletna umetnost v veliki meri napaja iz piratologije, globin odprte kode in svobodne kulture, v read-me, run-me, execute-me softverski umetnosti, prostih in kontraznanostih, v kritičnem beleženju koordinat sodobnega kapitalizma in brezžični utopiji.
Leta 1997, ko se je pionirsko obdobje netarta počasi iztekalo, so na prizorišče poleg V. Ćosića, ki je bil takrat že vidno prisoten, med mednarodno umetniško elito stopili še drugi slovenski umetniki. Njihov uspeh je bil glede na prakso z ostalih umetniških področij izjemen. Igor Štromajer (1967–) je s projektom 0.html (1996) osvojil prvo nagrado na netart tekmovanju Extension (Kunsthalle Hamburg), Marko Peljhan (1969–) in V. Ćosić pa sta tega leta sodelovala na prvi kasselski Documenti, posvečeni spletni umetnosti. Istega leta je Jaka Železnikar (1971–) izdal prvo spletno zbirko pesmi v slovenskem prostoru, naslovljeno Interaktivalija.
Projekt, ki ga je V. Ćosić predstavil v Kasslu, Documenta: Done (1997), je bil neke vrste vizionarski netart, saj je s prostim pristopom, ki je ena od identitet interneta, in semplano kreativnostjo v digitalnem podvojil oz. kopiral spletno stran Documente. S tem je konceptualnemu vidiku svojega projekta dodal še vprašanje o digitalni (r)evoluciji avtorskih pravic (copyright/left). V. Ćosić je splet že od svojih začetkov v ASCIIartu obravnaval kot komunikacijsko orodje in okolje za projekte, medtem ko je I. Štromajerja v projektih, kot je Intima.org, intrigirala izkušnja uporabnika/gledalca, ki jo je opredelil za intimno, da je s tem poudaril individualnost v smislu negacije telesne snovnosti in dejstvo, da za računalnikom človek vedno sedi sam. Delo z računalnikom pojmuje kot intimen proces aktivne komunikacije s samim seboj. Štromajerjeva intima učinkuje kot virtualna baza, avatar – digitalna identiteta –, kot javni in zasebni prostor ter kot arhiv.
Če se je v začetnih letih spletna umetnost ukvarjala bolj sama s sabo in nanašala sama nase ter bolj od širše družbene problematike vzpostavljala razmerje do umetnosti in umetniškega sveta, je po prelomu tisočletja tako v svetu kot pri nas postala bolj kompleksna. Lahko jo razdelimo na več smeri, od bolj programsko orientirane, ki nastaja v povezavi z različnimi podpornimi organizacijami, ljubljanskima Ljudmilo (1995–) in Kiberpipo (2001–) ter mariborsko Kiblo (1996–), do prakse, ki se naslanja na tradicijo netarta. Globalno najbolj prisotna sta rhizome.org in netart.org.uy, še vedno pa živahno delujeta tudi I. Štromajer in J. Železnikar (projekt Retypescape, 2003), medtem ko se V. Ć Čosić kljub pionirstvu, ki si ga deli z I. Štromajerjem pri ustanovitvi Ljudmile, počasi umika z območja spletne umetnosti. Teo Spiller (1965–) pa je opravil premik od grafičnih poigravanj k ustvarjalni rabi internetnega medija (Nice Page, 2000) in se vključuje v diskusije o komercializaciji in tržni uporabnosti spletne umetnosti. Je eden prvih netartistov, ki so svoje spletno umetniško delo uspeli prodati na umetnostnem trgu (Net.art.forum, 1999).
Zadnje čase so posebej pogosti t. i. umetniški projekti na spletu, med katerimi velja izpostaviti Makrolab (1994–) M. Peljhana, Problemarket.com ali Problem stock exchange (2002), to je borzno trgovanje s problemi, Davideja Grassija (1970–, od leta 2007 Janez Janša) in I. Štromajerja, AVBIA (The Associacion of Victims of Biochemical Attacs, 2003) Martina Briclja (1977–), Safe House (2003), spletno pribežališče za svobodna mnenja, Marije Mojce Pungerčar (1964–), Eastartmap.com (2004), spletno evidenco umetnosti druge polovice 20. stoletja v Vzhodni Evropi, skupine IRWIN> (1983–), Razvezani jezik (2005), stran za zbiranje živega jezika in njegovih tvorb, Alenke Pirman (1964–), Virtual urban (2000) Marjetice Potrč (1953–) ter spletni arhiv študentskih video del z ALUO Društva Art Net Lab (2000–). Tovrstni projekti izkoriščajo predvsem demokratično dostopnost medija. V njem predstavljajo umetniške projekte ali take z mejnega področja med umetnostjo in znanostjo ter bodisi naslavljajo uporabnika s svojo razvejanostjo, ki gledalca vodi po »prostorsko« zabeleženih mislih ustvarjalca, bodisi se naslavljajo na aktivnega sodelujočega, ki v individualni zaznavi projekta umetniško delo tudi soustvarja. Internet tako postane prostor za anonimno izražanje, skupinsko delovanje in gradnjo skupnega pogleda na dano problematiko, pa naj gre pri tem za očitne ambicije po pisanju zgodovine kot pri East Art Map ali pa za subtilno izpostavljanje večplastnosti časovne stvarnosti, ki modelira jezik, kot pri Razvezanem jeziku. V ospredju je funkcionalni vidik spletnega mreženja, bolj pomembna kot posamezen uporabnik je potencialna možnost povezave skupine uporabnikov prek projekta na spletu.
Kot avtorske vizualno-zvočne strani pa bi lahko opredelili projekt Tanje Vujinović (1973–) in Zvonke Simčič (1963–) i-i-i-i (2002), ki se navezuje zlasti na dediščino računalniške grafike, tako da gre za zvrst med statičnimi spletnimi umetninami. Uporabnik še vedno ostaja aktivni gledalec, vendar je predenj postavljena podoba v klasičnem smislu poudarjene estetske, in ne funkcijske vrednosti.
Raznolikemu spektru raznovrstnih pristopov v spletni umetnosti navkljub ostaja pri vseh nespregledljivo določilo skupen teritorij z vsemi svojimi specifičnimi značilnostmi. Narava spleta onemogoča hierarhijo med privilegiranostjo vključenosti in izključenosti ter načeloma daje enake možnosti vsem, ki so online. Problem se pojavi, ko si offline.
Gaja Zornada