Začetki sodobne ambientalne glasbe, predhodnice zvočne umetnosti, kot jo poznamo danes, segajo v čas preloma 19. v 20. stoletje. Francoski skladatelj Erik Satie je z deli, kot so repetitivne Vexations in glasba za pohištvo za različne priložnosti, sprožil prve avantgardne premike. Futuristi pa so v glasbo povzdignili hrup, kakršnega proizvajajo industrijski stroji. S tem se je začel proces vpeljevanja neglasbenih zvokov, kot so šumi (noise), v glasbeni kontekst. Luigi Russolo, italijanski futuristični slikar in eden prvih eksperimentalnih glasbenikov in skladateljev, je začel komponirati s tovrstnimi zvoki in je avtor manifesta Arte dei Rumori (Umetnost hrupa, 1913). Satiejev vpliv je odločilno zaznamoval vodilno osebnost eksperimentalne glasbe 20. stoletja, Johna Cagea. V konceptualnem smislu predstavlja J. Cage popolno razhajanje z zahodnjaško klasično tradicijo, popolno osvoboditev zvoka. Njegova temeljna filozofija, po kateri je vsak zvok glasben, je trajno spremenila način poslušanja glasbe. Že v 50. letih 20. stoletja je organiziral intermedijske dogodke, ti pa so bili navdih umetniškemu gibanju Fluxus in predhodniki hepeningov. Tudi slovenska zvočna umetnost posredno in neposredno izvira iz takšnega konceptualnega pristopa h glasbi. J. Cage se je v naši bližini predstavil na devetem zagrebškem Glasbenem bienalu leta 1977, v Ljubljani pa je leta 1985 nastopil na avtorskem večeru v Cankarjevem domu, kjer je sodeloval pri izvajanju svoje glasbe in bral svoja besedila.

Eksperimentalna glasba je pogosto nastajala v interdisciplinarnih skupinah, tesno prepletena z drugimi oblikami umetnosti. Njena čistejša sled se je nekaj desetletij razvijala predvsem pod okriljem eksperimentalnega programa Radia Ljubljana (1976–, vodja Rosanda Sajko [1930–]) in Radia Študent (1978–). Ljubljanska Akademija za glasbo je v 80. letih svojo radiofonsko opremo skoraj nerabljeno prodala akademiji v Sarajevu. Takrat se je tudi povečala dostopnost domače elektronske glasbene opreme in s tem se je začel širiti krog ustvarjalcev eksperimentalnega zvoka, ki je v 90. letih dobesedno eksplodiral. Očitno je, da je dal temu dogajanju odločilni impulz predvsem razvoj digitalne tehnologije. Zvočne postavitve so danes redno na sporedu napredno usmerjenih galerij, kot sta ljubljanski ljubljanska Galerija Kapelica in Center in Galerija P74, uvrščene pa so tudi na reprezentativne in pregledne razstave v etabliranih institucijah, kot sta Moderna in Mestna galerija.

Prva avantgardna glasbena skupina pri nas, Pro musica viva, ki je razvijala tudi elektronsko glasbo, je delovala v 60. letih, od leta 1961 daje, svoje nastope pa pripravljala v tudi Moderni galeriji v Ljubljani.

V letih 1973 do 1976 je delovala eksperimentalna gledališka skupina Nomenklatura, katere jedro so sestavljali pesnik Boris A. Novak (1953–), skladatelj Bor Turel (1954–) in režiser Igor Likar (1953–). V svojih zvočno-gledaliških hepeningih so inovativno združevali poezijo, zvok, gibalne elemente in sceno, B. Turel, ki vse odtlej razvija eksperimentalno glasbo, pa je v okviru skupine leta 1976 pod okriljem Radia Študent organiziral tudi njen koncert v ljubljanski Festivalni dvorani.

Prvi poskus združevanja zvoka in likovne umetnosti pri nas je bil projekt Hidrogizma iz leta 1979, ogromen vodni glasbeni inštrument, prizorišče zvočnega performansa in skulptura v enem. Ustvarili so ga psiholog Jani Osojnik (1951–), fotograf Dušan Pirih Hup (1952–2008), fotografinja Vesna Černivec (1951–) in pesnik Iztok Osojnik (1951–). Istega leta so ga predstavili v ljubljanski Galeriji Emonska vrata, takrat galeriji Arhitekturnega muzeja Ljubljana, zatem pa še na več prireditvah po Jugoslaviji (Zagreb, Dubrovnik). Decembra 2004 je bila Hidrogizma ob svoji 25. obletnici rekonstruirana na razstavi Sedem grehov v ljubljanski Moderni galeriji, medtem ko jo je bila pregledna razstava Slovenska umetnost 1975–1985 izpustila.

Sinteza zvoka in slike je nato, od konca 70. let, v rokah glasbenih skupin, kot sta Laibach (LAIBACH KUNST>) in Borghesia, ter video umetnikov (VIDEO>). Borghesia izvira iz gledališke skupine FV 112/15, ki so jo leta 1979 v Ljubljani ustanovili študentje sociologije in filozofije. Kot glasbena skupina so začeli delovati leta 1982 in bili odtlej pri produkciji videospotov in videoprojekcij ob glasbenih dogodkih vseskozi povezani z video ustvarjalci (Zemira Alajbegović, Neven Korda). Po razpadu skupine Borghesia leta 1995 je njen edini stalni član, Aldo Ivančić (1959–), nadaljeval podobno prakso s skupino Bast.

Leta 1986 je Marko Košnik (1961–) ustanovil Inštitut Egon March, v okviru katerega so nastali mnogi številni zvočni projekti. Plodno je bilo tudi njegovo sodelovanjeuje tudi z Ministrstvom za experiment pri Radiu Študent, ki ga od leta 1997 vodi Borut Savski (1960–), ki sta se mu pridružila Luka Frelih (1974–) in Chiron Morpheus alias Bojan Ažman (1965–).

Širši javnosti znani slovenski zvočni umetniki so skupina ustvarjalcev različnih ozadij in načinov dela z zvokom. Z ustvarjanjem videoinstalacij, v katerih ima avtorski zvok vidno mesto, se ukvarja Andrej Zdravič (1952–), bolj eksperimentalno v smislu spajanja elektronsko generirane slike in zvoka pa svoje avdiovizualne instalacije ustvarjajo Miha Ciglar (1980–), Tao G. Vrhovec Sambolec (1972–) in B. Savski, ki se ukvarja tudi z gradnjo avtonomnih zvočnih sistemov. Skladanju elektronske, eksperimentalne in elektroakustične glasbe se posvečajo B. Turel, T. G. Vrhovec Sambolec, Tomaž Grom (1972–), M. Ciglar, pa tudi Boštjan Perovšek (1956–,) ki zvok raziskuje tudi v razmerju med ZNANOSTJO IN UMETNOSTJO>, mnogi med njimi pa sodelujejo tudi pri skladanju za film, gledališke, plesne in internetne predstave (poleg že omenjenih še Brane Zorman [1962–]).

V 90. letih začnejo umetnostne galerije zvočno umetnost redno uvrščati v svoj program, s čimer postane področje zvoka integralen del razširjenega pojma likovne umetnosti. Leta 1999 sta v okviru Zimskega salona v organizaciji ZDSLU v ljubljanski Mestni galeriji Dominik O. Križan (1968–) in Samo Jurečič (1962–) v sodelovanju z B. Turelom oblikovala odmeven zvočno-video-svetlobni ambient z naslovom Prostori onkraj hitrosti in hrupa.

Po letu 2000 se je dogajanje na tem področju široko razmahnilo. S serijami zvočnih dogodkov, predavanj in delavnic z mednarodno udeležbo Bitshift so v Galeriji Kapelica začeli leta 2002, prirejajo pa jih še danes, mednaroden dogodek je bil tudi FooBar, ki ga je leta 2002/03 v Moderni galeriji pripravila Dunja Kukovec. Sound Explicit je serija zvočnih dogodkov v Centru in Galeriji P74, ki kontinuirano teče od leta 2003 in katere namen je predstaviti in izpostaviti domače glasbene projekte raziskovalne, eksperimentalne in improvizacijske narave. RE-LAX pa so zvočni dogodki, ki od leta 2004 potekajo na Metelkovi in v Kinodvoru, tudi z gostujočimi umetniki iz tujine. Pozimi leta 2005/06 je Bojana Piškur v projektu Oscilacije: 30 dni zvoka, ki se je dogajal v Mali galeriji in na Radiu Študent, zbrala najvidnejše predstavnike s slovenskega prizorišča eksperimentiranja z zvokom zadnjih desetletij, poleg že omenjenih še Luko Prinčiča (1977–), tandem Son:DA (2000–), Ireno Tomažin (1979–) in založbo rx:tx. Mariborski Multimedijski center Kibla je leta 2008 organiziral serijo predavanj z elementi performansa, v katerih se je predstavila večina pomembnih slovenskih ustvarjalcev, ki trenutno delujejo na tem področju.

Za Pri povezovanjue zvoka kot elektronske glasbe z vizualnimi učinki v živo je pomembna tudi klubska (sub)kultura, kjer se inovativnejši zvočni dogodki v smisluki je najbolj živahna v Ljubljani, produkcije vizualnega materiala in izvajanja glasbe v živo odvijajo predvsem v klubih METELKOVE MESTA> (Gromka, Channel Zero, Mizzart, Tiffany, Monokel, Menza pri koritu, Gala hala), pa tudi v K4, na Gradu Kodeljevo, v SubSubu, Tovarni Rog in v KUD-u France Prešeren. Od začetkov s predvajanjem videa z analogno televizijsko opremo pri klubskih glasbenih dogodkih, s čimer je z Borghesio v 80. letih pričel Neven Korda, nadaljevala pa skupina Laibach, se je Z vidžejanjeem, sredi 90. let, razširilo, sprva kot oblikovanje videa v živo ob spremljavi elektronske glasbe še vedno z analogno opremo prikazovanjem lastne vizualne produkcije kot atmosferične spremljave didžejev, je začela pri VJ B1ST (Stanka Brljević), konec desetletja pa pri skupini code.ep in njenimi VJ člani: Nashi (Martin Bricelj), Ozo (Ozren Škondrič), linefeed (Luka Frelih), Mina Fina (Mina Žabnikar) ter VJ skupini Sidewalk (Uroš Veber, Žiga Testen, Marko Mrdženović), ki deluje znotraj skupine Edge Department. Z digitalno opremo so jim sledili Luka Dekleva, Nova deViator (Luka Prinčič), skupina Dekaos (Jaša Gladež, Boštjan Božič), tandem Neja + Aka (Neja Engelsberger in Akaša Bojič), VJ Rasta on the Mouse (Andrej Intihar), tem pa najmlajša generacija VJ-ev, ki delujejo samostojno in znotraj različnih avdiovizualnih skupin: Fšk (Boštjan Čadež), Delta Nu (Maja Smrekar), Rex (Petar Perčić, tudi član skupine ZEK Crew), Ana Pečar in drugi. sredi 90. let, potem pa se je uveljavilo vidžejanje, v katero se v veliki meri vključuje tudi najmlajša generacija likovnih umetnikov (kolektivi Codeep, Edge Department Radyoyo in Sindikat ter posamezniki Luka Dekleva, Mina Žabnikar, Maja Smrekar, Ozren Škondrič).

S. K., R.

Kratice in okrajšave

Muzeji, galerije, ustanove in organizacije

AGRFT – Akademija za gledališče, radio, film in televizijo

AKC – Avtonomni avtonomni kulturni center

ALU – Akademija za likovno umetnost (1963-2006), zdaj ALUO, od ustanovitve leta 1945 je bilo uradno ime Akademija upodabljajočih umetnosti

ALUO – Akademija za likovno umetnost in oblikovanje

AML – Arhitekturni muzej Ljubljana

AUU – Akademija upodabljajočih umetnosti, zdaj ALUO

BenBie – Beneški bienale

BežG – Bežigrajska galerija

CK ZKJ – Centralni komite Zveze komunistov Jugoslavije

DSLU – Društvo slovenskih likovnih umetnikov

DSUU – Društvo slovenskih upodabljajočih umetnikov, zdaj DSLU

G – galerija

G Equrna – Galerija Equrna (v Ljubljani)

G IGroh – Galerija Ivana Groharja (v Škofji Loki)

G LikUm – Galerija likovnih umetnosti (v Slovenj Gradcu)

G RJak – Galerija Riharda Jakopiča (v Ljubljani)

G SodUm – Galerija sodobne umetnostii (v Celju)

G Equrna – Galerija Equrna (v Ljubljani)

ISH – Institutum Studiorum Humanitatis

JBTZ – Janša, Borštner, Tasič, Zavrl

KPS – Komunistična partija Slovenije

KUD – Kulturnokulturno-umetniško društvo

LikS – Likovni salon (v Celju)

Mala G – Mala galerija (v Ljubljani)

Mestna G – Mestna galerija (v Ljubljani)

Mestni M Idrija – Mestni muzej Idrija

MG – Moderna galerijaa (v Ljubljani)

MGLC – Mednarodni grafični likovni center (v Ljubljani)

MK – (Založba) Mladinska knjiga

MLRS – Muzej ljudske revolucije Slovenije (v Ljubljani), zdaj MNZS

MNZS – Muzej novejše zgodovine Slovenije (v Ljubljani)

MoMA – Museum of Modern Art (v New Yorku)

MSU – Muzej savremene umetnosti (v Beogradu)

NOB – narodno osvobodilni boj

NSK – neue Neue slowenische Slowenische Kunst

Obal G – Obalne galerije

RKC – Rimskokatoliška cerkev

SCCA – Slovenian Center for Contemporary Arts (Zavod SCCA za sodobno umetnost)

SFRJ – Socialistična federativna republika Jugoslavija

SHS – (Država) Srbov, Hrvatov in Slovencev

SKC – Studentski kulturni centar (v Beogradu)

ŠKUC LL – Lezbična sekcija ŠKUC LL

SZ – Sovjetska zveza

ŠKUC LL – Lezbična sekcija ŠKUC

UGM – Umetnostna galerija Maribor

ULUPUH – Udruga likovnih umjetnika primijenjenih umjetnosti Hrvatske

YHD – Društvo za teorijo in kulturo hendikepa

ZDA – Združene države Amerike

ZDSLU – Zveza društev slovenskih likovnih umetnikov

ZSU – Združenje slovenskih ustanov

ZUZ – Zbornik za umetnostno zgodovino

Kraji

Ajd – Ajdovščina

Bgd – Beograd

Ce – Celje

Kp – Koper

Lj – Ljubljana

Mb – Maribor

MS – Murska Sobota

NG – Nova Gorica

NM – Novo Mestomesto

NS – Novi Sad

NY – New York

Pi – Piran

SG – Slovenj Gradec

ŠkL – Škofja Loka

Ts –– Trst

Zgb – Zagreb

Besedne okrajšave

dipl. – diplomiral

dopolnj. izd. – dopolnjena izdaja

ipd. – in podobno

itd. – in tako dalje

idr. – in drugi

kat. – katalog

lit. – literatura

mdr. – med drugim

npr. – na primer

oz. – oziroma

R. – Redakcija Pojmovnika slovenske umetnosti po letu 1945

razš. izd. – razširjena izdaja

samozal. – samozaložba

str. – stran

št. – številka

str. – stran

t. i. – tako imenovan/i/a

t.j. – to je

ur. – uredil/a/i/e

ust. – ustanovljen/a/o

zv. – zvezek