Gestualno slikarstvo se je uveljavilo v drugi polovici 20. stoletja, ko je po letu 1950 med slikarskimi težnjami prevladala oblika abstraktne slike kot od resničnosti, osebnih razpoloženj in pomena neodvisno dejstvo. V procesu osamosvajanja sredstev delovnega postopka in elementov slikarske kompozicije, ki se je takrat odvijal, se je pri določenih slikarjih bolj od forme uveljavila gesta kot prikaz slikarskega postopka. Gestualno slikarstvo povezujemo v ZDA z abstraktnim ekspresionizmom, v Evropi pa z informelom in tašizmom.
Pojem gestualno slikarstvo opredeljuje slikarske načine, za katere je značilno impulzivno delo s čopičem. Pri tem gre za stopnjevano ekspresijo, ki jo namesto zunanje vzpodbude vodijo vznemirjena notranja stanja. Posledica tega so vidni barvni nanosi, poudarjene, široke, pogosto tudi pastozne in osamosvojene poteze s čopičem, pa tudi nestabilna, energetsko nabita kompozicija, ki je odraz eksaltiranega stanja zavesti v vročici ustvarjalnega zanosa. Po tej značilnosti deli gestualno slikarstvo svojo spontanost z avtomatizmom, značilnim za nadrealizem.
V ameriški umetnosti se je gestualno slikarstvo v 50. letih z Jacksonom Pollockom in Willemom de Kooningom razvilo v akcijsko slikarstvo (action painting), ki je tudi širše svetovno odmevalo. Platno je postalo arena, v kateri se posameznik umetniško izživi, dogajanje pred platnom med samim slikarskim dejanjem pa je postalo pomembnejše od podobe, ki na njem nastane.
Pri nas se je gestualno slikarstvo uveljavilo v 60. letih. V tem času ga lahko pri Mariju Preglju (1913–1967) najdemo le v sledeh, ki se prekrivajo z ostalimi slikarskimi postopki. Slikar, s katerim lahko najtesneje povežemo ta pojem, je Andrej Jemec (1934–), ki je leta 1960 ustvaril slike s pomenljivimi naslovi Poteze, Boj itd., v katerih je ob tonskem slikanju preverjal izraznost spontane slikarske poteze. Gesta, ki se ji je za kratko vmesno obdobje odrekel, se je po letu 1965 (do 1968) vrnila v njegovo delo in doživela kulminacijo v njegovi sliki Sončni avgust (olje na platnu, 1967), pri kateri nas ob vsej njeni redukcionistični pojavnosti preseneti ohranjanje aluzivnosti in liričnega razpoloženja. Prvič so se v slovenskem slikarstvu pred evropskimi začeli uveljavljati ameriški vplivi. Gestualnost se je po letu 1984, tudi pod vplivom nove sproščenosti ter deformaliziranosti slikarskih načinov in sredstev v NOVI PODOBI>, vplivno vrnila v Jemčevo slikarstvo, zdaj kot le ena od plasti v njegovi novi slikarski sintezi preteklih izkušenj raziskovanja barve, oblik in kompozicije.
Približno sočasno z A. Jemcem v 60. letih lahko začnemo tudi v slikarstvu pripadnika iste generacije Silvestra Komela (1931–1983) odkrivati zadržano gestualnost, ki ne prestopi meje okvirov po formalni skladnji nadzorovane kompozicije. S. Komel je s tovrstnim slikarstvom nadaljeval tudi v 70. letih. O formalizirani gesti bi lahko govorili tudi v slikarstvu Gustava Gnamuša, seveda šele po tem, ko ob koncu 70. let slikarsko delo z razpršilom nadomesti delo s čopičem.
Tudi v kontekstu PRIMARNEGA SLIKARSTVA> v drugi polovici 70. let bi lahko poudarili naglašene prvine gestualnosti; predvsem pri slikah Toma Podgornika (1949–) iz leta 1976 je gesta podkrepljena s pastoznostjo nanosa, vendar ostaja ujeta v formalno nadzorovano kompozicijsko shemo. Podobno lahko ugotavljamo tudi za slikarstvo Tuga Šušnika (1948–) iz tega časa; tako on kot Andraž Šalamun (1947–) pa se preizkušata tudi v akcijskem slikarstvu. Slednji s svojo gestualno-figuralno fazo postane pomemben predstavnik slikarstva NOVE PODOBE>. Končno se je široko uveljavila sproščena, spontana gestualnost, ki jo je vse dotlej zadrževalo normativno uresničevanje osebne likovne vizije.
80. leta in NOVA PODOBA> pomenijoso veliki povratek gestualnosti. V krajinske podobe jo vključuje Herman Gvardjančič (1943–). Ker je v tem času dopuščeno spajanje različnih slikarskih konceptov, jo zasledimo tudi pri Dušanu Kirbišu (1953–), omeniti pa velja tudi gestualno slikarsko fazo Marije Rus (1949–). Kot drobno posebnost iz 80. let lahko omenimo označimo hitropotezno slikarstvo Zmaga Jeraja (1937–).
Če se gestualnost kot značilnost slovenskega INFORMELA> v 60. letih ni uveljavila, pa se je pojavila v kontekstu novega informela v drugi polovici 80. let, najizraziteje pri Vladu Stjepiću (1958–) in Igorju Fistriču (1957–), pri slednjem se je gesta spajala s figuralnimi težnjami. Marjan Gumilar (1956–) pa je na geometrično obvladani gesti utemeljil krajši cikel v začetku 90. let. Pri Nikolaju Beeru (1945–) pa je pastoznost poteze povezana z vzbujanjem regionalističnih aluzij na prekmursko pokrajino. Za gestualno slikarstvo na Slovenskem je značilno zadrževanje spontanosti in vključevanje kontrolirane geste kot formalnega kompozicijskega elementa.
Ker je gestualno slikarstvo kompatibilno s trenutnimi akademijskimi programi, ga pogosto srečamo v akademijski produkciji zadnjega desetletja. V razmerju do tega izhodišča se je oblikovalo pri Robertu Černelču (1970–), Mihailu Hodinu (1956–) in Igorju M. Bravničarju (1961–) v samosvojem avtorskem izrazu.
R.