V 19. stoletju se je odvijal postopen proces uveljavljanja in institucionalizacije nove umetnostne panoge, krajinske arhitekture. Delo, ki so ga prej opravljali vrtnarji in oblikovalci vrtov, so v 20. stoletju prevzeli visokošolsko izobraženi strokovnjaki. Zadnja desetletja tega stoletja pa so sprožila še en nov proces. Vrt je, najprej v kontekstu LANDARTA>, potem pa predvsem zaradi lastnih specifik in uveljavljajoče se ekološke zavesti, doživel izjemen porast popularnosti in postal ena od pomembnih tem v sodobni umetnosti od srede 80. let dalje.

Vrt je narava v predelavi specifične kulturne izkušnje, ki je ne določa gospodarski, pač pa umetnostni vidik. Zajet je v širšem pojmu krajine, ki jo vedno obravnavamo kot kulturno krajino, s čimer imamo v mislih vse njene vidike, od sociološkega prek ekonomskega do estetskega, čeprav se zdi, da slednji v smislu formalistične zasnove pri vrtu prevlada. Vrt je zaradi svojih kulturnih in ideoloških implikacij metaforično bogatejši od bolj abstraktnega pomena narave in krajine v landartu. Zaradi bogate simbolike je bil pogost motiv v slikarstvu, vendar ga kot motiva upodobitve na tem mestu ne obravnavamo, razen ko se primeri, da je razlika med upodobitvijo in upodobljeno resničnostjo zabrisana (na primer kiparsko ali drugače plastično izdelana upodobitev vrta ali pa njegova uprizoritev v video instalaciji). Namesto z uprizorjenim vrtom se ukvarjamo predvsem z umetnostjo, ki si za izhodišče postavi njegov protipol, realni vrt.

Vrtovi se delijo po konceptu zasaditve in namembnosti na zelenjadnega, sadnega, cvetličnega in rožnega, po prostorski orientaciji na predvrt in glavni vrt, če ne gre več za zasebni, temveč za javni vrt, pa pogosto raje govorimo o parku. V slovenščini ni v navadi, da bi mestnemu parku rekli javni vrt, v drugih evropskih jezikih pa se ta izraz pogosto uporablja (public garden, jardin publique …). Zato prihaja tudi do neenotne rabe pri poimenovanju drugih javnih vrtov, ki jih še poznamo; to so narodni (ki je pravzaprav naravni) park, spominski park ter samostanski, botanični in zoološki vrt. Vse oblike vrtov in parkov je v pomembni meri zaznamovala predstava o rajskem vrtu kot primeru idealnega vrta, ki spodbuja iskanje in težnjo po poustvaritvi nebes na zemlji, kar se je najpopolneje uresničilo v islamskem vrtu. Tako kot so različne funkcije in koncepti vrtov, so raznovrstne tudi rabe v vizualni umetnosti. Seveda se realni vrtovi bistveno razlikujejo glede na geografske, klimatske in kulturne prostore, v katerih se nahajajo, kar je mogoče izkoristiti tudi v njihovi umetniški rabi.

Vrt je v vseh kulturah brez izjem pozitivno pomensko označen. Zaradi tega je vrt lahko tudi moralična instanca, saj vedno prikrito implicira kritiko urbanizacije in obstaja kot njen protipol, eskapistično naravnan ali pa kot kompenzacija civiliziranega vsakdana. Hkrati torej predstavlja kulturo, ki zmagovito obvlada in dopolni divjo naravo, prikaže človeško nadvladovanje spontanosti ter superiornost premišljenega in ozaveščenega oblikovanja, vendar paradoksalno z deležem narave ohranja tudi vse tisto, kar prikazuje kot preseženo.

Prvi načrtni »galerijski« poskus tematizacije vrta kot specifičnega okolja za umetnine, pri čemer so pobudniki projekta želeli poudariti, da si vrt zasluži ločeno obravnavo glede na siceršnjo problematiko UMETNOSTI V JAVNEM PROSTORU, je pri nas predstavljal projekt Kipi v vrtu, kjer so mladi slovenski kiparji postavljali svoje skulpture v vrtu ljubljanske Vile Katarine (1990: Rene Rusjan [(1962–]); 1991: Mirko Bratuša [(1963–]) in Darko Golija ([1965–])). Nanj se je navezal ambientalni projekt Štirje letni časi, ki ga je leta 1998 začelo prirejati Društvo likovnih umetnikov Ljubljana na vrtu hiše Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov (ZDSLU) v Ljubljani, ki je bila nekoč last fotografa Frana Vesela in jo je ta zapustil slovenskim umetnikom. Projekt naj bi osvežil spomin na nekdanji fotografov vrt, ohranjen na številnih njegovih posnetkih, ki bi ga lahko uvrstili med vrtove umetnikov. Zaradi koncepta projekta naj bi se na vrtu vsako leto zvrstili štirje avtorji. Tako so se v prvem ciklu, 1998/99, predstavili Saba Skaberne (1962–), Drago Rozman (1961–), Paola Korošec (1969–) in Dragica Čadež (1940–), v drugem, 1999/2000, pa Bojan Mavsar (1957–), Anton Herman (1943–), M. Bratuša in Alenka Vidrgar (1958–). Leta 2000 je video projekt za vrt pripravil Dominik Olmiah Križan (1968–), v svoj razstavni projekt v Galeriji ZDSLU ga je leta 2001 vključil Jiři Kočica (1966–). V skoraj desetih letih se je na vrtu ZDSLU zvrstilo veliko število projektov, vendar bi bilo potrebno kritično opredeliti njihov značaj in jih razvrstiti na tiste, pri katerih kontekst vrta pomembno sovpliva na obliko umetnine, in druge, ki ambient vrta zgolj uporabijo kot poljuben prostor za umetniško postavitev. Morda bi kot problemsko artikulirana projekta omenili Čisto nežen piknik Anamarije Šmajdek (1968–), ki je leta 2002 v zemljo zakopala zvite glinene trakove z željami obiskovalcev, ter projekt Katje Sudec (1979–) in Mateja Koširja (1978–) Odvečni in potrebni (2004), ki sta ga želela avtorja zastaviti celovito, od obnove vrta do implementacije umetniškega predmeta vanj. Jeseni 2007 pa se je skupina umetnic pod vodstvom R. Rusjan posvečala vrtu na različne načine, predvsem tako, da so se na njem družile in pogovarjale ter pod vodstvom Elene Fajt polstile novo volneno skorjo češnji in ji ustvarile drugo kožo. Še preden se je leta 1998 na vrtu začelo kontinuirano dogajanje, je Marko Pogačnik (1944–) v njem postavil litopunkturni kamen.

Center in Galerija P74, ki načrtno sledita vsem aktualnim temam sodobne umetnosti, nista obšla teme vrta. Leta 2003 je Metka Zupanič (1977–) vodila nekajurno akcijo Tukaj in zdaj, projekt ureditve zeliščnega in cvetličnega vrta pred galerijo, v katerega so se vključevali tudi okoliški prebivalci. V okviru razstave ready2change leta 2005 pa je bila pred galerijo postavljena rastlinska čistilna naprava, ki čisti odpadne vode s pomočjo vodnih rastlin, biologinja Saša Bohinec pa je predstavila njeno delovanje, torej je projekt tematsko segel na področje EKOLOGIJE IN UMETNOSTI .

Rajski vrt je bil kot metafora, ki označuje prostor, po katerem posameznik hrepeni, da bi dosegel občutek popolne sreče in idealno uresničitev, vključen v projekta tandema Eclipse (1999–) Zajtrk v travi (1999, Galerija Kapelica, Ljubljana) in Pornorama (2001, Galerija Kapelica, Ljubljana), v projekt Tri stopnje do raja Tadeja Pogačarja (1960–) in P.A.R.A.S.I.T.E. Museum of Contemporary Art (1996, Galerija ŠKUC, Ljubljana), podobo rajskega vrta kot idealne destinacije za množičnega turista pa je izkoristil tudi Martin Bricelj (1977–) z Everlandio (2005, Mestna galerija, Ljubljana). Podobno, vendar bolj estetsko formalistično, je vrt uporabila K. Sudec v instalaciji Skriti vrt (2006, Avla EuroCentra, Ljubljana) in istega leta v dialoško zasnovanem ambientu Rajski vrt, ki je povezal vrt ob cerkvi s postavitvijo v zvoniku frančiškanske cerkve v Šiški. Z živalskim vrtom se je ukvarjal Damijan Kracina (1970–) v video instalaciji ZOO (1997, Galerija ŠKUC, Ljubljana), fantastični vrt pa sta ustvarila skupaj z Vladom Lebnom (1971–) v projektu Galapagos (2005, KIBLA, Maribor).

Posebno poglavje so vrtovi umetnikov, precej popularni v 20. stoletju, od vrta Clauda Moneta v Givernyju, Belega vrta angleške pisateljice Vite Sackville West v Sissinghurstu do suhega vrta Dereka Jarmana v Dungenessu, ki so jih sami oblikovali. To so osebni vrtovi umetnikov, ki jih lahko razumemo kot razširjeno prizorišče ustvarjanja, saj so prostor za meditacijo. Pri nas je tak zenovski vrt slikarja Gustava Gnamuša (1941–) v Ljubljani (projektant Andrej Erjavec), omeniti velja tudi aplikacijo likovnih principov na vrt slikarjev Janeza Bernika (1933–) in Adriane Maraž (1931–), ki obdaja njuno hišo v Zabreznici na Gorenjskem. Na enem od takih vrtov umetnikov se je pričela zgodovina slovenskega filma. To je bil domači vrt Karola Grossmana (1864–1929) v Ljutomeru, na katerem je leta 1905 posnel enega prvih slovenskih filmov, Na domačem vrtu. Ta naslov je leta 2005 za svoj filmsko-glasbeni projekt, poklon stoletni zgodovini filma na Slovenskem, uporabil Bratko Bibič. V to skupino bi pogojno sodil tudi vrt kiparja A. Hermana, ki v galerijski prostor postavlja kipe iz naravnih materialov, zato da v gledalcu prebudi pozornost in zanimanje za naravo. Njegovo delo naj bi v pomembni meri izhajalo iz vsakodnevne izkušnje življenja v povezanosti z naravo na njegovem na rob gozda odmaknjenem vrtu v Galiciji pri Celju. Njegovo ustvarjanje in delovanje Družine iz Šempasa (1971–1978) sodita na področje EKOLOGIJE IN UMETNOSTI. Podobno kot A. Herman je tudi Tomaž Kolarič (1952–) s postavljanjem kompozicij iz bambusovih vej ob bronastih skulpturah v galerijo usmerjen manj sporočilno in bolj formalistično (Bambus in kovine, Galerija ZDSLU, 1994).

Vrtovi umetnikov nastajajo tudi po naročilu. Tak je Črni vrt Jenny Holzer v Nordhornu v Nemčiji (1994); to je javni vrt, ki je nastal kot protispomenik proti vojni in nacizmu. Po naročilu je nastal tudi vrt, ki ga je leta 1993 za fundacijo Cartier v Parizu uredil Lothar Baumgarten iz 161 rastlin, zasajenih na terenu, trasiranem v obliki grškega gledališča. Tovrstna praksa naročil se pri nas zaenkrat še ni uveljavila.

Uporaba rastlin, estetizacija zasaditve v geometrijski geometrični vrt, skrb za osvetljavo rastlin ter vključitev obiskovalcev v projekt so zanimali Jožeta Baršija (1955–), ko je za slovenski paviljon na 47. Beneškem bienalu leta 1997 v baročni cerkvi Ateneo San Basso ob Markovem trgu zasadil v lesena korita zeljnate glave, ki so jih obiskovalci lahko zalivali.

Nataša Skušek (1967–) se je s temo vrta ukvarjala v dveh performansih iz leta 2004, v Vrtu (kot prostor obdelovanja je postavila svoje lastno – žensko – telo, ki ga je v javno izvajanem aktu lepotičila in urejala) ter Osebnih vrtovih (2004), leta 2005 pa je izdelala serijo miniaturnih vrtov (ki tipološko spominjajo na ikebane), reminiscenc na znane realizacije vrtov v zgodovini umetnosti – Monetovega ribnika z lokvanji v Givernyju, Dereka Jarmana umetnikov vrt v Dungenessu, Črni vrt Jenny Holzer v Nordhornu –, in se s parafrazo dotaknila uporabe zelenjave z zelenjadnega vrta pri Petru Fischliju in Davidu Weissu.

Skupina arhitektk ProstoRož (Maša Cvetko, Andreja Čeligoj in Alenka Korenjak) se od leta 2004 v Ljubljani po eni strani ukvarja z revitalizacijo mestnih parkov, po drugi pa na novo odkriva možnosti neizkoriščenih ambientov s konceptom vrta kot vsadka v urbano strukturo. Javni prostor trga je z zelenimi plastičnimi zabojčki za steklenice učinkovito transformiral v »lažni« park projekt Francoski vrt na Trgu francoske revolucije leta 2007. Istega leta pa je v okviru projekta Javni vrtovi (Jardins Publics), ki je potekal v sklopu edinburškega festivala, Apolonija Šuštearšič skupaj z arhitektko Meike Schalk ter v sodelovanju z lokalnimi prebivalci v zgodovinskem jedru mesta oblikovala vrtno pohištvo in drugo opremo, da bi ustvarila prijeten prostor za druženje in izmenjavo idej (Garden Service).

Slovenski umetniki obravnavajo temo vrta izrazito »nekontekstualno«, saj se pri ukvarjanju z vrtom praviloma osredotočajo na detajle, iztrgane iz konteksta, naj bo ta družbeni, politični ali filozofski.

R.