Informel pomeni nekaj, kar se izogiba vsakršnim zakonom, ukalupljenosti, nekaj brez oblike, naravno. Uveljavi se kot ena od abstraktnih smeri po 2. svetovni vojni, ko osredotočenost na obliko nadomesti informel, ki pomeni odklon od oblike k ekspresivnemu in spontanemu v umetniku. Zato ga lahko povezujemo z LIRIČNO ABSTRAKCIJO>, saj predstavlja nasprotje racionalni, zadržani in kontrolirani GEOMETRIČNI ABSTRAKCIJI>. Termin je uveljavil francoski kritik Michel Tapié (po letu 1950), oblikoval pa se je v pariškem povojnem ozračju, še pod vtisom komaj preživete vojne in premagane represije totalitarizma. Predstavlja evropski protipol sočasnemu ameriškemu slikarstvu abstraktnega ekspresionizma.
Informel ni toliko filozofija ali koncept kot umetnikova neposredna gesta izjavljanja. Umetnik obstaja le zato, ker dela. Informel lahko opredelimo kot čutni slikarjev rokopis. Ničesar več ne sporoča z direktnim nagovorom, pač pa prek geste, teksture, materiala. Kljub nefiguralnosti in odsotnosti reprezentacije lahko odkrivamo tesno povezavo s tedanjim eksistencialističnim razpoloženjem in fenomenologijo, predvsem pa je za informel pomembna vez s psihičnim avtomatizmom, kot ga je razvijal predvojni nadrealizem.
Kljub temu da zajema širok razpon abstraktnih pristopov, je za način dela značilna predvsem gestualnost (Wols, glej tudi GESTUALNO SLIKARSTVO>), včasih tudi poudarjeno kaligrafski pristop (Henri Michaux), sicer pa lahko informel zaradi poudarka na teksturi in taktilnih kakovostih barve povežemo tudi s slikarstvom materije (Jean Dubuffet).
Informel je predvsem evropski pojav, ki se je iz Francije kmalu razširil po vseh evropskih državah; popularen je bil predvsem v Španiji (Antoni Tàpies) in Italiji (Alberto Burri, Emilio Vedova), ob koncu 50. let se je močno uveljavil tudi v Jugoslaviji, malce manj izrazito pa v Sloveniji.
Za stik z novostmi v umetnosti sta bili za slovenske umetnike najvplivnejši dve prireditvi: Ljubljanski grafični bienale in Beneški bienale. Leta 1958 sta bila na slednjem predstavljena A. Tàpies in A. Burri, Lojze Spacal (1907–2000) pa je prejel nagrado za grafiko in risbo. Na predhodnem Bienalu je nagrado za grafiko dobil Zoran Mušič (1909–2005). Med omenjenimi slikarji sta Z. Mušič in A. Tàpies dala odločilni impulz, zaradi katerega je Janez Bernik (1933–), osrednji predstavnik informela na Slovenskem, prestopil v nov slog. Njegovo izvorno izhodišče je bila krajina, v kateri je podobno Z. Mušiču odkrival možnost zadržanega ustvarjanja informelske atmosferičnosti.
Začetnik informela je poleg Z. Mušiča še L. Spacal, ki je na svoje slike začel aplicirati konkreten material, predvsem ožgan les. Informelske novosti lahko odkrivamo v delu Gabrijela Stupice (1913–1990) in Marija Preglja (1913–1967) (dodajanje peska k barvi, uporaba vidnih tekstur vrečevine, delci zasušene barve, vmešani v barvo, vpisi), Stane Kregar (1905–1973) pa se je v tem času odločal za bolj grobo teksturirane barvne nanose v lirično abstraktnih delih. Na specifičen in izviren način je informelsko izkušnjo po obisku Friedlaenderjevega ateljeja v Parizu leta 1957 v svoje grafično delo s ploščo vnesel Riko Debenjak (1908–1987). Grafično ploščo je preobrazil v površino, v katero grafik intervenira podobno, kot bi slikar obravnaval povrhnjico slike kot objekta (cikel Sledi na ometu, 1961, barvna akvatinta).
Prva razstava slovenskega informela v Ljubljani je bila razstava J. Bernika leta 1960 v Mali galeriji (naslovi slik Skladi zemlje, Ugasle kamnine, Ožgana zemlja …). Po Magmah se je pri J. Berniku leta 1962 začelo obdobje pismenk, sledi črk različnih pisav v slikarski materiji, ki je s primešanim peskom videti kot stena.
Po J. Berniku so se za informel odločali tudi drugi mladi slovenski umetniki: France Slana (1926–), ki se ni odrekel navezanosti na z znaki opredeljeno ruralno krajino, Albin Rogelj (1922–) z geografsko bolj odmaknjenimi krajinskimi prizorišči, pa tudi Bogdan Meško - Kiar Meško (Bogdan Meško, 1936–).
Posebno poglavje informela predstavlja delo Rudolfa Kotnika (1931–1996), ki je sliko pod vplivom informelskih tendenc teženj preoblikoval v skulptosliko. Leta 1961 so najprej z uporabo vrvi in žice začela nastajati armirana platna, polna aluzivnosti na fragmente iz pejsaža – v smislu povečanega zamrznjenega požetega žita in trave ter zemlje. Dinamičen razmislek o površini slike ga je privedel najprej do transformacije slikovnega pravokotnika v romboidne oblike, kmalu, že leta 1966, pa je, tudi zaradi bližine s S. Tihcem (1928–1993) (povezana sta bila v skupini BeE-54>), sliko iz dvedimenzionalnega transformiral v tridimenzionalni objekt in ustvarjal skulptoslike (OBLIKOVANO PLATNO>).
Že leta 1965, ob 6VI. mednarodnem Mednarodnem grafičnem bienalu v Ljubljani, je kritika opazila, da so umetniki v jugoslovanskem prostoru začeli opuščati informel in uvajati novo figuraliko (EKSPRESIVNI FIGURALIKI>). Informelske strukture ostanejo kljub temu priljubljeno pomagalo za poenotenje slikovne ploskve.
Kljub temu pa se informelovska povrhnjica ohrani kot strukturalni vzorec v delu Toneta Lapajneta (ki se obravnave slikarske snovi loti z izhodišča v kiparski modelaciji) in Alenke Gerlovič.
V 80. letih, ko so si s silovito dinamiko začeli sledili različni na postmodernistični način reciklirani modernistični -izmi, je Bienale mladih na Reki leta 1985 in zlasti 1987 kot reakcijo na NOVO PODOBO> uveljavil novi informel. Slovenski predstavniki so bili: Vlado Stjepić (1962–), Ivo Prančič (1955–), Marjan Gumilar (1956–), Igor Fistrič (1957–), Sandi Červek (1960–). Še vedno je bilo, kot pri zgodovinskem informelu, prisotno ostajanje na robu mimetičnosti, vendar tokrat površina ni bila niti izhodišče niti cilj. Slikarjem je šlo bolj za retorični učinek haptičnosti, pogosta je bila govorica geste. Najbližji pravemu razumevanju informela je bil Brane Sever (1958–). Pri številnih izmed omenjenih avtorjev so še danes prisotne sledi informela, predvsem v odnosu do materije, geste in rokopisa. V 80. letih je bilo odmeve mogoče zaslediti tudi v zgodnjih delih najmlajših slikarjev, zlasti pod vtisom privlačnosti slikarstva Anselma Kieferja: predvsem pri Zmagu Lenárdiču (1959–), pa tudi pri Tadeju Pogačarju (1960–) in Silvestru Plotajsu - Sicu (zdaj Sicoe, 1965–).
R. C., R.