Ljubljanska grafična šola je ena najuspešnejših slovenskih umetnostnih blagovnih znamk, ki so se uveljavile na mednarodnem umetnostnem prizorišču. Pojem zajema zelo različne ustvarjalce več generacij, ki čutijo medsebojno povezanost in afiniteto do grafičnega medija. Časa nastanka Ljubljanske grafične šole ni mogoče natančneje določiti, saj pojem, podobno kot École de Paris, ne predstavlja dejanske šole, pač pa skupna umetnostna stremljenja precej široke skupine slikarjev, pa tudi kiparjev, ki so se usmerili v grafično produkcijo, manj v smislu specifičnih slogovnih formulacij kot odnosa do umetnosti kot tehnično-obrtne prakse, morda tudi v smislu etike ustvarjanja. Pojem in njegova opredelitev sta se v kritiki in tudi širše utrdila postopoma, skladno z razvojem ustvarjalcev, ki so bili uvrščeni v ta okvir.
Ime Ljubljanska grafična šola se je uradno uveljavilo leta 1974 ob razstavi 100 listov slovenske grafike v Bruslju, ko je bil njen fenomen že dolgo navzoč in utrjen v slovenski kulturni zavesti. Njeno uveljavitev je mogoče povezati z ustanovitvijo Akademije upodabljajočih umetnosti (AUU, zdaj ALUO), prve tovrstne slovenske akademije v zgodovini, leta 1945, morda pa tudi s tradicijo partizanske grafike, saj je bila intenzivnost medvojne partizanske umetnostne proizvodnje pomemben argument za ustanovitev akademije, poudarek na grafičnem medvojnem ustvarjanju pa je pomenil vzgib za povojno usmeritev v grafiko. Najpomembnejši pobudnik za ustanovitev akademije in prvi profesor grafike Božidar Jakac (1899–1989) najbolje pooseblja značilnosti Ljubljanske grafične šole v smislu tehnične perfekcije in jasnosti grafičnega izraza. B. Jakac je znal za grafiko navdušiti mlade in jim predati izvrstno poznavanje različnih grafičnih tehnik.
Grafika je bila v času prevlade socialističnega realizma> po sovjetskem vzoru v ugodnejšem položaju, po eni strani zaradi že omenjene tradicije partizanske grafike, po drugi pa zato, ker je bila zaradi svoje demokratičnosti (zaradi večje cenovne dostopnosti je lahko in morala nagovarjati širši krog občinstva) motivno manj dogmatično determinirana. Tako se je lahko nadaljevala in razvijala kot eksperimentalna dejavnost, zlasti po ustanovitvi grafične specialke leta 1947. Leta 1950 je postal profesor na AUU Riko Debenjak (1908–1987), ki se je kmalu uveljavil kot vodilni predstavnik sodobne eksperimentalne grafike, predvsem je pomembno njegovo uvajanje barvne grafike v vseh tehnikah. V prvi generaciji profesorjev je bil vplivna osebnost na področju grafike še profesor slikarstva France Mihelič (1907–1998), uveljavljen partizanski grafik, ki je v grafiko vnesel prvine fantastičnega (FANTASTIČNA UMETNOST>). B. Jakac, F. Mihelič in R. Debenjak so kot profesorji na likovni akademiji v 50. letih 20. stoletja močno zaznamovali grafično ustvarjalnost.
Pomembno vlogo v razvoju Ljubljanske grafične šole je imela ustanovitev Moderne galerije v Ljubljani leta 1948, ki je podpirala sodobno slovensko likovno umetnost, zlasti pa ustanovitev Mednarodnega grafičnega bienala leta 1955. Pri tem je odigral odločilno vlogo ravnatelj MG Zoran Kržišnik (1920–2008). Zamisel o mednarodni grafični razstavi se je izkazala za najprimernejšo iz praktičnih razlogov, saj so pri grafiki transportni stroški bistveno manjši, pa tudi sicer je bila slovenska grafika najbolje pripravljena na soočenje z mednarodno likovno ustvarjalnostjo, saj se je z njo ukvarjalo veliko dobrih ustvarjalcev. Za uspeh prvega Bienala v razstavnih prostorih Moderne galerije sta imela precej zaslug v Parizu živeča Zoran Mušič (1909–2005) in Veno Pilon (1896–1970). Na njem so bila predstavljena kakovostna dela sodobne mednarodne ustvarjalnosti in bil je zelo odmeven (poleg domačih so se ga udeležili še umetniki iz 22 držav), izjemno pa je zlasti s prikazom suverene uporabe barve vplival na generacijo, ki se je oblikovala v 50. in aktivno delovala v 60. letih. Vplivna so bila predvsem dela pariškega Slovenca Z. Mušiča, ki ga tako v grafiki kot slikarstvu zaznamujeta liričen, mehak kolorit in subtilna, rafinirana, skoraj žametna obravnava slikovnega polja (LIRIČNA ABSTRAKCIJA>). Najpomembnejši vzornik za mlade grafike pa je gotovo postal Lojze Spacal (1907–2000) (TRŽAŠKI SLOVENSKI UMETNIKI>). Za njegove polikromne lesoreze so bili značilni jasna, že geometrizirana ureditev slikovnega polja z enostavnimi ploskvami ter poudarek na teksturi in izrazita plastična komponenta.
Kljub velikemu uspehu prvega Grafičnega bienala so si nekateri partijski funkcionarji prizadevali za njegovo ukinitev, saj jim vzdušje večje ustvarjalne svobode ni ustrezalo. K sreči so politični pritiski glede Bienala popustili, tretja razstava je celo potekala pod pokroviteljstvom tedanjega predsednika države, maršala Josipa Broza - Tita.
Grafični bienale je vsaki dve leti slovenskim umetnikom omogočil soočenje in seznanjenje z dosežki in novostmi v grafiki po svetu, kar je bilo bistvenega pomena za nadaljnje formiranje Ljubljanske grafične šole, obenem pa je Moderna galerija organizirala več izmenjalnih razstav, ki so omogočile prepoznavnost tujih avtorjev pri nas in predstavitve slovenskih umetnikov v tujini.
Če se je z delovanjem prve generacije grafikov Ljubljanska grafična šola formirala, potem so 60. leta najpomembnejša za njeno afirmacijo. Imena vodilnih predstavnikov, med katerimi so se nekateri tudi mednarodno močno uveljavili, so: Marij Pregelj (1913–1967), Marjan Pogačnik (1920–2005), Ive Šubic (1922–1989), Jože Ciuha (1924–), Vladimir Makuc (1925–), Karel Zelenko (1925–), Bogdan Borčić (1926–), Tinca Stegovec (1927–) in Marijan Tršar (1927–) ter nekoliko mlajši Jožea Horvat - Jaki (1930–), Janez Boljka (1931–), Adriana Maraž (1931–), Janez Bernik (1933–), Andrej Jemec (1934–), Meško Kiar Meško (Bogdan Meško, 1936–) in Dževad Hozo (1938–).
Barva je v grafiki dobivala vedno pomembnejšo vlogo. Prve poskuse z barvno grafiko pri nas odkrivamo v delu Saše Šantla ter Franceta in Toneta Kralja, po vojni pa pri Maksimu Sedeju, predvsem pa ji je v 50. letih dal pomemben impulz Miha Maleš (1903–1987) (Makedonski cikel, 1956). Za mlade ustvarjalce je barva pod vplivom avtorjev s prvega Grafičnega bienala postala bistvenega pomena. Za profil Ljubljanske grafične šole je bil odločilen pariški atelje Johnnyja Friedlaenderja, pri katerem so se izpopolnjevali nekateri slovenski grafiki (prvi ga je obiskal R. Debenjak leta 1957, sledili so mu J. Bernik, B. Borčić in Slavko Tihec, potem še V. Makuc, A. Jemec, Marko Šuštaršič ter Branko Suhy). Iz njegovega ateljeja je izšla tudi paradna tehnika Ljubljanske grafične šole, slikovita barvna jedkanica, pogosto v kombinaciji z akvatinto. Kljub navdušenju nad barvo v grafiki pa ta generacija ni sprejela v Parizu zelo priljubljene tehnike barvne litografije (izjema je bil M. Pregelj, ki pa ga kritika zaradi prezgodnje smrti ni uspela uvrstiti pod fenomen Ljubljanske grafične šole), temveč je ostala zvesta tehniki globokega tiska.
Barvna jedkanica s svojimi podzvrstmi je bila tako od 60. let, ki predstavljajo vrhunec priljubljenosti grafike v svetu in pri nas, do začetka 70. let, ko jo je pri mladih začel izpodrivati sitotisk, skupni imenovalec Ljubljanske grafične šole. Njene poglavitne značilnosti so poudarjena struktura grafičnega lista, vključevanje grafizmov in težnja po tehnični popolnosti (tako v obdelovanju plošče kot njenem odtisu), harmonično ubrana barvna skala, v slogovnem pogledu pa razpon od realizma prek lirične abstrakcije do elementov poparta v drugi polovici 60. let. Zelo pomembna je bila tudi Pogačnikova iznajdba, reliefna jedkanica, ki se je pojavila malo pred letom 1960 in avtorju prinesla mednarodni uspeh ter mesto profesorja grafike na ALU od leta 1962 dalje.
V začetku 70. let so se Ljubljanski grafični šoli pridružili Danilo Jejčič (1933–), Jože Spacal (1939–), Drago Hrvacki (1936–), Metka Kraševec (1941–), Lojze Logar (1944–) in Gorazd Šefran (1945–), pa tudi Zvest Apollonio (1935–2009), ki se je posvetil tedaj priljubljenemu sitotisku. To novo tehniko so sprejeli tudi nekateri starejši ustvarjalci. V okvir Ljubljanske grafične šole so se uvrstili tudi Boris Jesih (1943–), Štefan Galič (1944–1997), Branko Suhy (1950–), Zora Stančič (1956–), Črtomir Frelih (1960–), Samuel Grajfoner (1962–) in nekateri drugi.
V 80. letih se je z razmahom NOVE PODOBE>, ko so v ospredje stopili osebne mitologije in ekspresiven slikarski zapis, začel zaton slovenske grafike. Zaradi zapletenosti tehničnega procesa, obilice časa, potrebne za grafično ustvarjalnost, in novih zahtev po spontanosti in neposrednosti je grafični postopek obveljal za zastarelega in neaktualnega. Na Grafičnih bienalih v tem času je bilo mogoče opaziti upad kakovosti, vendar je grafika kljub vsemu obdržala značaj avtonomnega likovnega izraza.
Leta 1986 je bil ustanovljen Mednarodni grafični likovni center (MGLC, ustanovitelj Mesto Ljubljana), z namenom, da bi prevzel organizacijo Grafičnih bienalov in poskrbel za razvoj, promocijo in dokumentacijo, pa tudi proizvodnjo, distribucijo ter popularizacijo grafike v Sloveniji ter ji pomagal pri prodoru v svet.
Predstavniki Ljubljanske grafične šole so se prilagodili novim zahtevam sodobnih ustvarjalnih tokov; njihovo delovanje pa je danes usmerjeno različno. Občasno se še združijo za skupen nastop, večinoma pa delujejo kot posamezniki. Presenetljivo pa je, da so prav na podlagi novih izzivov in drugačnega razumevanja in pojmovanja grafike (kot tudi umetnosti nasploh) od poznih 80. oziroma 90. let do danes v okviru Ljubljanske grafične šole nastali visokokakovostni grafični listi in cikli (Mojca Zlokarnik, 1969–).
E. A., R